Jedro

Tožnik je tožbi priložil tudi Sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 149/2009 z dne 7. 5. 2009, iz katerega izhaja, da je predhodno že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila zavržena kot nedovoljena. Sodišče je zato, ker obe odločitvi, tako v tem upravnem sporu izpodbijana odločba BPP, kot prej citirani sklep VS RS temeljita na (različni) razlagi določb ZKP, ki se nanašajo na (pravočasno) vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, št. Bpp 2057/2012 z dne 12. 11. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 2057/2012 z dne 12. 11. 2012, zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), kot neutemeljeno. Pojasnila je, da prosilec želi vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti in da mora za dodelitev BPP izkazati finančno premoženjski kriterij oziroma tako imenovani subjektivni kriterij in objektivni kriterij, v skladu z določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožena stranka se je sklicevala na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 426/2008 z dne 11. 12. 2008, s katerim je sodišče pritožbi prosilca kot obtoženca delna ugodilo ter izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, št. K 78/2006 z dne 27. 11. 2007 glede prosilca spremenilo tako, da ga je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neopravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, v zvezi s 25.členom KZ, ter mu izreklo kazen dve leti zapora, glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi in stroških postopka za prosilca pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Omenjeno sodbo in sklep višjega sodišča je prosilec prejel 13. 1. 2009. V nadaljevanju se je tožena stranka sklicevala na določbo 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in določbo 421. člena istega zakona, ki določa, da sme obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih, oziroma če gre za odločbo iz četrtega odstavka prejšnjega člena v 8. dneh od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku. Glede na dejstvo, da je prosilec odločitev sodišča druge stopnje v predmetnem kazenskem postopku prejel 13. 1. 2009, je tri mesečni rok že zdavnaj potekel, zato ni izkazan verjetni izgled za uspeh. Tožena stranka je zavrnila tudi prošnjo za dodelitev BPP za vložitev pritožbe, ker je le ta po določbi 398. člena ZKP dovoljena le v taksativno naštetih primerih. Ne glede na to, pa je rok za vložitev pritožbe 15 dni zoper sodbo sodišča druge stopnje že potekel in tako ni izkazan verjetni izgled za uspeh. Ker prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, opredeljenega v določbi 24. člena ZBPP, sodišče v nadaljevanju ni presojalo subjektivnega pogoja za dodelitev BPP.

Tožnik v vloženi tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Pojasnjuje, da odločitev ni upoštevala, da je bila njegova zahteva za varstvo zakonitosti zavržena že pred tremi leti, kot preuranjena. Navaja, da vse štiri sodbe sestavljajo enoten postopek, zato je mnenje, da je do BPP upravičen, in da ima realne možnosti za uspeh. Sodišču predlaga, da se mu dodeli BPP, sedanja odločba pa razveljavi.

Tožena stranka sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem pojasnjuje pravno podlago za izpodbijano odločitev in sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 24. člena ZBPP, ki v prvem odstavku določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vlagati v postopku pravna sredstva in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik zaprosil za odobritev BPP zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. V prošnji za dodelitev BPP je v rubriki „pravna zadeva“ navedel, da se zaprošena oblika BPP nanaša na zadevo K 78/2006, I Kp 426/2008 in IK 51286/10. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da je tožnik sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Kp 426/2008 z dne 11. 12. 2008 , s katero je sodišče pritožbi prosilca kot obdolženca delno ugodilo ter izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. K 78/2006 z dne 27. 11. 2007 glede prosilca spremenilo tako, da ga je spoznalo krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter mu izreklo kazen 2 let zapora; glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi in stroških postopka za storilca pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka je svojo odločitev, da je prosilec, tožnik v tem upravnem sporu, zamudil rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, oprla na razlago določbe 420., 421. in 367. člena ZKP, po ugotovitvi, da je tožnik sodbo v imenu ljudstva in sklep št. I Kp 426/2008 prejel 13. 1. 2009. Sodišče se strinja, da je utemeljitvi tožene stranke mogoče slediti, in da sama po sebi ni v nasprotju s prej citirano določbo 367. člena ZKP, vendar je tožnik tožbi priložil tudi Sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 149/2009 z dne 7. 5. 2009. Iz navedenega sklepa izhaja, da je tožnik zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 426/2008 z dne 11. 12. 2008, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, K 78/2006 z dne 27. 11. 2007, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila zavržena kot nedovoljena. Podatki upravnega spisa ne izkazujejo, da bi tožena stranka razpolagala s navedenim sklepom VS RS, prav tako je iz priloženih podatkov vidno, da tožena stranka ni zahtevala dopolnitve vloge za dodelitev BPP, čeprav je sama vloga po presoji sodišča nepopolna. Sodišče je zato, ker obe odločitvi, tako v tem upravnem sporu izpodbijana odločba BPP, kot prej citirani sklep VS RS temeljita na (različni) razlagi določb ZKP, ki se nanašajo na (pravočasno) vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru, tožbi na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka presoditi vpliv sklepa Vrhovnega sodišča RS I Ips 149/2009 z dne 7. 5. 2009, na sporno dodelitev BPP. V ponovljenem postopku pa bo morala tožena stranka ponovno odločiti tudi o tožnikovi prošnji, ki se nanaša na dodelitev BPP za vložitev pritožbe. Tožnik v svoji vlogi namreč ni navedel zoper kateri akt želi vložiti pritožbo, niti ni tega storila tožena stranka v izpodbijani odločbi, zato sodišče pravilnosti in zakonitosti razlogov za zavrnitev prošnje ne moglo presoditi.