Jedro

Kaznivo dejanje goljufije, storjeno na način, kot je opisan v izreku sodbe, torej s tujo plačilno kartico, je moč storiti le tako, da storilec z lažnim prikazovanjem, da je upravičenec, ki je na kartici naveden, to kartico izroči prodajalcu, prodajalec mu da v podpis račun (slip), katerega storilec podpiše (podpiše upravičenca), na kar mu prodajalec izroči stvar in na takšen način storilec pridobi protipravno premoženjsko korist. Brez podpisa računa kaznivega dejanja goljufije z uporabo tuje plačilne kartice ni mogoče storiti.

Ta način v konkretnem primeru izhaja tudi iz opisa kaznivih dejanj goljufije. Zato je kaznivo dejanje ponarejanja listin po členu 256/I KZ v takšnem primeru konzumirano v kaznivem dejanju goljufije po členu 217.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. F. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje glede tega obdolženca potrdi.

Obdolženi A. F. se po členu 98/I ZKP v zvezi s členom 96/IV ZKP oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, na podlagi člena 98/I ZKP v zvezi s členom 97/I ZKP bremene potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika po uradni dolžnosti proračun.

II. Ob reševanju pritožbe obdolženega D. Ž. se sodba sodišča prve stopnje v odločbah o pravnih opredelitvah in kazenskih sankcijah po uradni dolžnosti spremeni tako, da se ravnanja obdolženega D. Ž., opisana pod točkami III in IV izreka sodbe sodišča prve stopnje pravno opredelijo kot dve kaznivi dejanji goljufije po členu 217/III in I KZ v zvezi s členom 25 KZ ter se obdolženemu D. Ž. za vsako kaznivo dejanje po členu 217/III KZ določita kazni 2 (dva) meseca zapora, nakar se mu po 3. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreče enotna kazen 3 (tri) mesece zapora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolžena spoznalo za kriva in sicer obdolženega A. F.: - pod točko I/1 izreka kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ, - pod točko I/2 izreka poskusa kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I v zvezi s členom 22 KZ, - pod točko II izreka poskusa kaznivega dejanja goljufije po členu 217/I v zvezi s členom 22 KZ; - pod točko III izreka dveh kaznivih dejanj goljufije po členu 217/III in I KZ v zvezi s členom 25 KZ, ter mu za kazniva dejanja pod točkami I/1, I/2 in II določilo za vsako kaznivo dejanje po dva meseca zapora, za kaznivi dejanji pod točkama III pa za vsako en mesec zapora ter mu izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas, od kar je obdolženec v priporu in sicer od 28.7.1999 dalje; in obdolženega D. Ž.: - pod točkama III izreka dveh kaznivih dejanj goljufije po členu 217/III in I KZ v zvezi s členom 25 KZ in - pod točkama IV izreka dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po členu 256/I KZ ter mu za vsako kaznivo dejanje določilo dva meseca zapora in nato izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas od 28.7.1999 do 30.7.1999, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Odločilo je tudi, da morata oba obdolženca oškodovancu M. B. plačati 36.803,00 SIT. Obdolženega F. je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, obdolženemu Ž. pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo sta vložila pritožbi zagovornik obdolženega A. F. in obdolženi D. Ž.

Zagovornik obdolženega F. je sodbo izpodbijal iz vseh pritožbenih razlogov po členu 370 ZKP (pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka v pritožbi ni obrazložil) ter predlagal ugoditev pritožbi tako, da se obdolženca oprosti obtožbe kaznivih dejanj pod točkama I/1 in I/2 in za kaznivo dejanje pod točko II naj se obdolžencu kazen odpusti in za kaznivo dejanje pod točko in III izreče ustrezno nižja kazen, podrejeno pa je predlagal razveljavitev sodbe v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obdolženi D. Ž. se je pritožil zaradi odločbe o kazni in predlagal znižanje izrečene kazni.

Višji državni tožilec je v mnenju, podanem v skladu z drugim odstavkom 445. člena ZKP, predlagal zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

I.

K pritožbi zagovornika obdolženega A. F. Kaznivo dejanje pod točko I/1: Po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb pritožnika glede tega kaznivega dejanja, je sodišče druge stopnje ocenilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je obdolženi A. F. v gostišču Š. vzel iz denarnice dve plačilni kartici ter 500 hrvaških kun in 20 DEM ter je za svojo odločitev navedlo tudi prepričljive razloge. Pritožbene navedbe, da priča G. pri "pregledu" obdolženca ni videl ničesar, kar naj bi bilo vzeto oškodovanki, zaključkov sodišča ne more omajati, saj ta priča obdolžencu ni pregledala žepov, temveč mu je obdolženec sam izročil osebno izkaznico, ker je to od njega zahteval. Zato tudi zatrjevanje, da ta priča pri obdolžencu ni videla plačilnih kartic in denarja, razen nekaj papirčkov, ni pomembna. Odločilno pa je, da je bil obdolženec viden v službenih prostorih in v neposredni bližini pisarne, kjer je oškodovanka imela denarnico ter da v kritičnem času nekaj minut razen obdolženca niso v tem delu videli nikogar drugega.

Prav ti dve plačilni kartici pa je obdolženec neposredno po dejanju tudi uporabil, zato je bil tudi prepričljivo ovržen zagovor obdolženca, da naj bi tatvino storil nekdo drug in kako naj bi on prišel do teh dveh plačilnih kartic. Tudi dejstvo, da je obdolženec dne 28.7.1999 iz službenih prostorov D. z. Slovenije vzel iz odklenjenega predala mize plačilno kartico M. B., kar vse je obrazloženo v izpodbijani sodbi glede kaznivega dejanja pod točko I/2, dodatno dokazuje, da je to njegov način storitve tatvin. Zato pritožbene trditve, da obstaja razumen dvom v dokazne zaključke sodišča prve stopnje, niso utemeljene.

H kaznivemu dejanju pod točko I/2: Po določbi prvega odstavka 22. člena KZ se kaznuje za poskus, kdor je izvršitev kaznivega dejanja začel, pa ga ni dokončal, če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen. Glede na to je poskus kazniv tudi pri vseh tistih kaznivih dejanjih, za katera je po zakonu predpisana kazen do treh let zapora, ne pa, kot to zmotno meni pritožnik, da je poskus kazniv le, če je predpisana kazen nad tri leta zapora. Zato pritožba zagovornika, da je bil kršen kazenski zakon (4. točka 358.člena ZKP), ker je bil obdolženec obsojen poskusa kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ, za katerega je predpisana kazen zapora do treh let, ni utemeljena.

H kaznivemu dejanju pod točko II: Za neprimeren poskus gre takrat, če z danim sredstvom proti danemu predmetu v dani situaciji tudi nihče drug, ki bi bil bolj spreten, ne bi mogel izvršiti kaznivega dejanja. Obdolženec je v trgovini I. poskušal prodajalko spraviti v zmoto tako, da ji je za plačilo blaga izročil plačilno kartico. Upravičenec do uporabe plačilne kartice je le lastnik te kartice. S tem, da ji je izročil tujo kartico (ki se je glasila na ime M. P.), jo je poskušal spraviti v zmoto, da je on imetnik te kartice. Če prodajalka pri plačilu s kartico ne bi bila natančna in ne bi opazila, da se kartica glasi na žensko ime, bi izvedla transakcijo. Kaznivo dejanje goljufije je tako ostalo pri poskusu zaradi ravnanja prodajalke, ne pa zato, ker s to kartico tudi nihče drug ne bi mogel kaznivo dejanje dokončati. Zato pritožba, ki se zavzema za to, da bi bilo dejanje pravno opredeljeno kot neprimeren poskus goljufije po členu 217/I KZ v zvezi s členom 23 KZ, ni utemeljena.

H kaznivemu dejanju pod točko III: Za sostorilstvo gre takrat, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi.

Pri obeh kaznivih dejanjih goljufije po členu 217/III in I KZ je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženi Ž. neposredno izvrševal znake kaznivega dejanja, medtem ko je vloga obdolženega F. bila v tem, da je Ž. ukradeno kartico izročil in prav s to kartico tudi obe kaznivi dejanji izvršil. Prav izročitev kartice pa je ta odločilni prispevek soobdolženega F., saj brez takšnega ravnanja obdolženega F. obdolženi Ž. kaznivih dejanj na način, opisan pod točko III izreka sploh ne bi mogel storiti. Iz razlogov sodbe pa tudi izhaja pravilen zaključek, da je obdolženi F. dejanje jemal kot svoje, tega pa pritožnik tudi ne izpodbija. Zato so tudi neutemeljena vsa navajanja v pritožbi, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o odločilnem prispevku obdolženega F., ko pritožnik navaja, da si je težko zamisliti, da bi obdolženi F. starejšega Ž. lahko prepričal v storitev kaznivih dejanj in imel nanj odločilen vpliv in da obdolženi F. teh kaznivih dejanj brez soobdolženega Ž. sploh ne bi mogel storiti.

Sodišče druge stopnje tudi ocenjuje, da so obdolženemu F. določene posamične kazni in izrečena enotna kazen ustrezna celotni kriminalni količini, ki se kaže v številu kaznivih dejanj, teži kaznivih dejanj, stopnji krivde in ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam. Zato pritožba, ki se zavzema za izrek milejše kazni, pri čemer ne navaja nobenih novih okoliščin, ni utemeljena.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, sodba tudi nima kršitve zakona, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zagvoornika obdolženega F. kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

II.

Ob reševanju pritožbe obdolženega D. Ž. pa je sodišče druge stopnje pri preizkusu sodbe, ki se nanaša na tega obdolženca po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bil z izpodbijano sodbo v škodo tega obdolženca kršen kazenski zakon po 4. točki 372. člena ZKP, ker je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe (IV), uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti.

Kaznivo dejanje goljufije, storjeno na način, kot je opisan v izreku sodbe, torej s tujo plačilno kartico, je moč storiti le tako, da storilec z lažnim prikazovanjem, da je upravičenec, ki je na kartici naveden, to kartico izroči prodajalcu, prodajalec mu da v podpis račun (slip), katerega storilec podpiše (podpiše upravičenca), na kar mu prodajalec izroči stvar in na takšen način storilec pridobi protipravno premoženjsko korist. Brez podpisa računa kaznivega dejanja goljufije z uporabo tuje plačilne kartice ni mogoče storiti.

Ta način v konkretnem primeru izhaja tudi iz konkretnega opisa kaznivih dejanj goljufije pod točko III. Zato je kaznivo dejanje ponarejanja listin po členu 256/I KZ v takšnem primeru konzumirano v kaznivem dejanju goljufije.

Ker pa je sodišče prve stopnje ravnanje obdolženega D. Ž. pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji goljufije po členu 217/III KZ in dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po členu 256/I KZ, je s tem v škodo obdolženca kršilo kazenski zakon. Navedeno kršitev je sodišče druge stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZKP odpravilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ravnanje tega obdolženca pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji goljufije po členu 217/III in I KZ v zvezi s členom 25 KZ. Glede na takšno odločitev je obdolžencu na novo določilo posamične in enotno kazen.

Za vsako kaznivo dejanje mu je določilo kazen dva meseca zapora in nato izreklo enotno kazen tri mesece zapora upoštevajoč težo obeh kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde, njegovo predkaznovanost in priznanje. Obdolženčeva skrb za otroka, ki jo navaja v pritožbi in njegova invalidnost, ki ni z ničemer dokazana, pa glede na ostale okoliščine na višino kazni ne moreta vplivati.