Jedro

Kadar upravni organ na podlagi trditvene podlage vlagatelja zahteve, da je premoženje prešlo v državno last na podlagi pogodbe, sklenjene zaradi sile, zvijače ali grožnje, zadevo odstopi v reševanje pristojnemu sodišču, ki tako zahtevo zavrne, ni podlage za ponovno otvoritev upravnega postopka in taka zahteva pomeni novo vlogo, ki je vezana na prekluzivni rok iz 64. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 465/2000-7 z dne 5.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 25.7.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Upravne enote L. z dne 11.5.2000, s katerim je bila zavržena njena "zahteva za ponovno otvoritev" denacionalizacijskega spisa z dne 1.3.2000. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da je upravni organ prve stopnje obravnaval tožničino zahtevo za denacionalizacijo z dne 15.4.1992 in na ustni obravnavi dne 14.1.1993, kjer je bila prisotna tudi tožnica ugotovil, da je bila podlaga za prenos lastništva v denacionalizacijskem postopku zahtevanih nepremičnin kupoprodajna pogodba, sklenjena med denacionalizacijsko upravičenko in Kmetijsko zadrugo "K." L. Zato je bila denacionalizacijska zahteva s spisom dne 18.1.1993 odstopljena v pristojno reševanje Temeljnemu sodišču v Murski Soboti, Enoti v Ljutomeru, o čemer je bila tožnica obveščena. Zahtevo za denacionalizacijo je nato obravnavalo to sodišče v nepravdnem postopku in jo s sklepom opr. št. N 9/93-3 z dne 11.2.1993 zavrnilo. Ta sodna odločba je postala dne 19.10.1993 pravnomočna. Tožnica je 1.3.2000 pri prvostopnemu upravnemu organu zahtevala ponovno otvoritev denacionalizacijskega spisa in v zahtevi navedla, da je bil pravni temelj podržavljenja arondacija. Po presoji sodišča prve stopnje je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da ni pogojev za uvedbo postopka in je tožničino zahtevo na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zavrgel. Zahteva za denacionalizacijo je temeljila na trditvi, da je premoženje razlaščenke prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa, kar odkazuje v smislu 56. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) na sodno pristojnost za reševanje zahteve. Zato ni sprejelo tožbenih ugovorov, da je bil pravni temelj podržavljenja arondacija in ne pravni posel sklenjen pod prisilo, zmotno ali zvijačo, kakor tudi ne ugovora, da je bila tožnica na javni ustni obravnavi zavedena. Prenos lastništva na spornih nepremičninah je bil ugotovljen na podlagi podatkov iz zemljiške knjige, s tem pa tudi odločilna okoliščina za določitev sodne pristojnosti.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnica vztraja pri nespornem dejstvu, da je pravočasno vložila pri pristojnem upravnem organu zahtevo za denacionalizacijo na podlagi arondacije. Upravni organ ji je na prvi obravnavi svetoval in jo napeljal na to, da naj bi bila podlaga za denacionalizacijo pravni posel, sklenjen pod prisilo, zmoto ali zvijačo. Tožnica je svojo zahtevo z ustreznimi dokumenti in prilogami pravočasno in v odprtem roku vložila 8.4.1992. V kolikor ji, kot prava nevešči osebi, ne bi bilo svetovano na ustni javni obravnavi 14.1.1993, naj uveljavlja kot temelj za denacionalizacijo pravni posel sklenjen pod prisilo, zmoto ali zvijačo, bi bila zadeva odločena v upravnem postopku z odločbo o denacionalizaciji. V konkretnem primeru pa tožnici pred sodiščem ni uspelo dokazati napak volje pri sklenitvi pravnega posla, zato se je zadeva končala zavrnilno sodno odločbo. Napravljena ji je bila velika krivica in velika materialna škoda. Za podržavljeno premoženje ni dobila nobene odmene ne v denarju ne v naravi. Prejela tudi ni kupnine niti po kupni pogodbi niti ne odškodnine po arondacijski odločbi, skratka ničesar in je ostala tako brez odvzetega premoženja. Zato meni, da bi bilo potrebno zavzeti stališče, da je bila njena zahteva za denacionalizacijo dne 8.4.1992 vložena pravočasno in da bi bilo o tej zadevi potrebno odločiti v upravnem in ne v sodnem postopku, kot je bilo v zaradi zavedenosti tožnice storjeno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna kljub pomanjkljivim razlogom, ki pa vendar omogočajo preizkus izpodbijane sodbe. Gre za procesno vprašanje, ki zahteva odgovor, kakšno usodo je imel tožničin denacionalizacijski zahtevek po tem, ko ga je upravni organ odstopil v pristojno reševanje sodišču. Pritožba v bistvu napada to ravnanje upravnega organa in izpodbija prepričljivost in verodostojnost tožničine izjave na ustni obravnavi dne 14.1.1993, ko je pred upravnim organom, kot izhaja iz zapisnika o obravnavi, dopolnila vlogo za denacionalizacijo s tem, da je navedla, da je pravni temelj podržavljenja kupna pogodba, sklenjena pod prisilo oziroma zvijačo. Ta izjava je bila podlaga za odstop zahteve za denacionalizacijo pristojnemu sodišču. Tožnica je bila o tem obveščena in je imela tedaj zakonito možnost temu ugovarjati. Upravni organ postopka za denacionalizacijo tedaj ni prekinil, saj za reševanje zadeve po upravni poti, po odstopu sodišču, ni bilo nobene zakonite podlage.

Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev, da na podlagi tožničine zahteve za ponovno otvoritev denacionalizacijskega spisa, oziroma za nadaljevanje postopka denacionalizacije ni bilo nobene zakonite podlage. O zahtevi za denacionalizacijo je odločalo sodišče v okviru svoje pristojnosti, ki jo določa 56. člen ZDen in to na osnovi trditvene podlage, da je šlo za podržavljenje v smislu 5. člena ZDen. Ni torej mogoče trditi, da je sodišče odločalo o zadevi, ki ne spada v sodno pristojnost, saj je na to pristojnost odkazovala tožničina izjava na obravnavi pred upravnim organom. Tožnica je v sodnem postopku dokazovala in zatrjevala napako volje pri sklenitvi pravnega posla (silo, zvijačo, grožnjo), kar izhaja iz sodnega sklepa opr. št. N 9/93 - 3 z dne 11.2.1993 Temeljnega sodišča v Murski Soboti, Enote v Ljutomeru.

Nadaljevanje upravnega postopka bi bilo možno samo tedaj, če bi o upravni stvari odločalo sodišče (absolutna nepristojnost) in bi tedaj prišlo do neobstoječe odločbe. V obravnavanem primeru pa tega ni mogoče trditi. Upravni organ ni zadržal zadeve do pravnomočne rešitve pri pristojnem sodišču in je s tem, ko je bila zadeva odstopljena temu sodišču, prenehala možnost odločanja po upravni poti. Ker nadaljevanje denacionalizacijskega postopka, kot to zatrjuje in uveljavlja tožeča stranka ni možno, pride v poštev samo ugotovitev, da njen predlog pomeni novo vlogo za denacionalizacijo, o tem pa sta prvostopni organ in tožena stranka pravilno navedla, da je zaradi rokov, ki jih določa ZDen, ta vloga prepozna.

Pritožbeno sodišče k temu dodaja, da je imela tožnica tako v upravnem kot tudi v sodnem postopku možnost uporabiti pravna sredstva ter zahtevati preizkus zakonitosti, tako ravnanja v zvezi z odstopom zadeve pristojnemu sodišču kot tudi preizkus sklepa, s katerim je bila njena zahteva za denacionalizacijo zavrnjena. Njena zahteva za nadaljevanje postopka oziroma ponovna otvoritev spisa v postopku denacionalizacije, je v bistvu nova zahteva, ki je glede na rok za vložitev zahteve določen v ZDen, prepozna. Tudi glede na to, da je sklep o zavrnitvi njene zahteve postal pravnomočen 13.10.1993, zaradi poteka zakonitih rokov, tožničine vloge ni mogoče obravnavati kot pravno sredstvo, ki bi lahko vplivalo na odločitev o zavrženju njene zahteve. Poprava krivic je sicer osnovno načelo v postopkih denacionalizacije, vendar pa so zakonite pravice za uveljavljanje zahtevkov omejene z roki, ki jih določa zakon.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člena ZUS).