Jedro

S prenosom zarubljene terjatve v izterjavo upnik (tožnik) pridobi pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika (toženec) izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, kar pomeni, da pridobi pravico zoper dolžnikovega dolžnika vložiti tožbo na plačilo terjatve, če je dolžnikov dolžnik ne izpolni prostovoljno.

Temeljna značilnost zastavne pravice je varovanje vrstnega reda, zato kasneje pridobljena zastavna pravica pride na vrsto šele, ko je s prej pridobljeno zastavno pravico zavarovana terjatev v celoti poplačana.

Tožbeni zahtevek je zavrnjen, ker zaradi spoštovanja vrstnega reda upnika s prej opravljenim rubežem in s terjatvijo, ki zarubljeno terjatev po višini bistveno presega, ob odsotnosti tožnikovih trditev o prenehanju terjatve z boljšim vrstnim redom, v tem trenutku tožencu ni mogoče naložiti plačila v korist tožnika s slabšim vrstnim redom. Kljub temu tožniku pravno varstvo v smislu varovanja njegovega vrstnega reda in pravice do poplačila s tem vrstnim redom ostaja, saj z zavrnitvijo zahtevka ni v ničemer poseženo v njegovo z rubežem pridobljeno zastavno pravico, v veljavi ostaja tudi sklep o prenosu terjatve v izterjavo. V primeru prenehanja terjatve upnika z boljšim vrstnim redom bo tožnik lahko vložil novo tožbo, saj bo njegov zahtevek takrat temeljil na drugih okoliščinah glede vrstnega reda. V primeru spremenjenega dejanskega stanja ne gre za res iudicata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnik) za plačilo 22.856,81 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe) in odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki (toženec) v roku 15 od vročitve sodbe plačati stroške postopka v višini 1.397,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. V pravočasni pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritrjuje zaključku sodišča, da je tožbeni zahtevek sklepčen, in meni, da iz tega izhaja, da ne bi smel biti zavrnjen. Možnost poplačila toženca je sodišče ugotavljalo mimo trditvene podlage strank in s tem kršilo razpravno načelo. V zvezi s tem ni opravilo materialnega procesnega vodstva: če je menilo, da je okoliščina v zvezi z možnostjo poplačila pomembna, bi moralo stranke na to prej opozoriti. Tako pa je ugotavljanje tega dejstva za tožnika pomenilo presenečenje in v zvezi s temi okoliščinami ni imel možnosti izjave. Izvršba zoper A. A. ne teče samo na zarubljeno terjatev, temveč tudi na nepremičnine. To po mnenju tožnika sicer niti ni pravno pomembno, saj mora argumentacija sodišča zdržati tudi v primerih, ko terjatev prvega vrstnega reda preneha in pride na vrsto upnik s slabšim vrstnim redom. Če sodišče upniku s slabšim vrstnim redom odreče pravno varstvo in se kasneje izpolnijo pogoji za poplačilo tega upnika (ker je npr. terjatev upnika z boljšim vrstnim redom prenehala), bo zaradi predhodne sodne zavrnitve tak upnik ostal brez poplačila, do katerega bi bil upravičen, saj ponovno sodno varstvo ne bo onemogočeno zaradi pravnomočno razsojene stvari. Po prepričanju tožnika ni pravne podlage za zavrnitev zahtevka zaradi slabšega vrstnega reda rubeža terjatve. Vsekakor ni podlage za popolno zavrnitev zahtevka. Zaradi slabšega vrstnega reda je možnost tožnikovega poplačila sicer pogojena s predhodnim poplačilom upnika z boljšim vrstnim redom, poplačilo je negotovo, vendar pa je moral vložiti dajatveno tožbo zaradi preprečitve zastaranja. Izterjava zarubljene terjatve je tudi sicer obveznost zastavnega upnika (tožnika), zato je pričakovati, da več upnikov vsak zase toži istega dolžnikovega dolžnika na podlagi rubeža in prenosa iste terjatve, to pa še ne pomeni, da bo utemeljen samo dajatveni zahtevek upnika s prvim vrstnim redom. Dolžnikov dolžnik (toženec) ni v nevarnosti večkratnega plačila, saj lahko morebitno plačilo ugovarja v izvršbi, ima pa tudi možnost položitve terjatve pri sodišču. Položaj, ko več upnikov zahteva plačilo iste terjatve, je podoben tistemu, ko en upnik uveljavlja plačilo iste terjatve zoper več solidarnih dolžnikov v različnih pravdah, zato opozarja na sodbo I Cpg 1253/2011, kjer je sodišče zahtevku delno ugodilo na način, da je vključilo v izrek sodbe opis solidarnosti drugih tožnikov. Enako bi lahko v tej zadevi v izrek vključilo sklicevanje na drugi vrstni red tožnika (po celovitem poplačilu upnika s prvim vrstnim redom). Navaja še, da bi šele ugoditev zahtevku omogočala sprožitev postopka sodnega depozita. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ali pa vsaj deloma ugodi, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno pomembna dejstva in ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava. Dejstva sama niso sporna, v resnici tožnik izpodbija materialnopravno pravilnost prvostopenjske sodbe, a so njegova stališča zmotna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obširno in natančno obrazložilo teoretična in s sodno prakso podprta izhodišča v zvezi z izvršbo na terjatev do dolžnikovega dolžnika in z realizacijo take terjatve tako v fazi izvršilnega kot v fazi nadaljnjega pravdnega postopka. Stališča prvostopenjskega sodišča so pravilna, zato se višje sodišče sklicuje na njih in bo v nadaljevanju le kratko odgovorilo na pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. S prenosom zarubljene terjatve v izterjavo upnik (tožnik) pridobi pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika (toženec) izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, kar pomeni, da pridobi pravico zoper dolžnikovega dolžnika vložiti tožbo na plačilo te terjatve, če je dolžnikov dolžnik ne izpolni prostovoljno (prim. 123. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).1 A to, da je tožnikov zahtevek sklepčen, še ne pomeni, da je tudi utemeljen. Pri sklepčnosti gre za abstraktno presojo, ali bi postavljen zahtevek po materialnem pravu lahko bil utemeljen, medtem ko gre pri utemeljenosti za konkreten sklep, ali je zahtevek utemeljen glede na rezultat dokaznega postopka.2

7. Iz toženčevih navedb, ki jih potrjujejo podatki spisa, izhaja, da je vtoževano terjatev poleg tožnika zarubil tudi B. B., upnik v izvršilni zadevi VL 56211/2018, na podlagi sklepa o rubežu z dne 29. 1. 2019, ki je bil dolžnikovemu dolžniku vročen 16. 2. 2019. V izvršilni zadevi VL 56211/2018 je bil nato 29. 4. 2019 izdan tudi sklep o prenosu zarubljene terjatve v izterjavo, ki je bil dolžnikovemu dolžniku vročen 20. 5. 2019 (prilogi B2 in B3). Ker se po prvem odstavku 110. člena ZIZ vrstni red zastavnih pravic več upnikov določa po dnevu oprave rubeža, ima B. B. zastavno pravico z boljšim vrstnim redom kot tožnik, čemur tožnik konkretizirano niti ne nasprotuje. To ob upoštevanju temeljne značilnosti zastavne pravice, ki je v varovanju vrstnega reda, pomeni, da mlajša zastavna pravica na vrsto pride šele, ko je s starejšo zastavno pravico zavarovana terjatev v celoti poplačana.3

8. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da terjatev, ki jo v izvršilnem postopku VL 56211/2018 izterjuje upnik B. B., presega višino zarubljene terjatve, zato je tožnikov rubež brezpredmeten. Hkrati je predložil sklep z dne 29. 1. 2019, iz katerega izhaja, da B. B. od dolžnika A. A. izterjuje znesek 500.000 EUR s pripadki, zarubljena pa je bila terjatev do dolžnikovega dolžnika v višini 146.260 EUR. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da v primeru izterjave terjatve z boljšim vrstnim redom za tožnika ne bi ostalo nič, saj zarubljena terjatev ne zadošča niti za poplačilo upnika B. B. Višje sodišče temu pritrjuje in pojasnjuje, da glede na znano višino terjatev in njihov vrstni red kljub materialnopravnemu upravičenju tožnika do izterjave terjatve v tem trenutku njegovemu zahtevku na plačilo ni mogoče ugoditi.4 Tožnik namreč ni podal nobenih navedb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bila terjatev upnika z boljšim vrstnim redom morebiti že poplačana v celoti ali vsaj do take višine, da bi za tožnika kot upnika s slabšim vrstnim redom ostal del zarubljene terjatve, prav tako pa ni zatrjeval, da bi v primeru morebitne neaktivnosti upnika z boljšim vrstnim redom izkoristil možnosti, ki mu jih za zavarovanje njegovega položaja v takem primeru omogoča ZIZ (prim. npr. drugi odstavek 124. člena ZIZ in drugi odstavek 119. člena ZIZ).

9. Kot neutemeljene višje sodišče zavrača tožnikove pritožbene očitke, da je prvo sodišče o možnosti poplačila terjatve glede na vrstni red odločalo mimo trditvene podlage. Na vrstni red zarubljenih terjatev in na višino terjatve, ki jo izterjuje upnik z boljšim vrstnim redom, je izrecno in jasno opozoril toženec, ki je v potrditev svojih navedb predložil tudi listinske dokaze, na uporabo določb o vrstnem redu pa je na naroku 14. 3. 2023 opozorila tudi sodnica. Navedbam o kršitvi razpravnega načela iz 7. in 212. člena ZPP tako ni mogoče slediti, prav tako ne očitkom, da sodišče ni opravilo materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP, da ugotavljanje tega dejstva za tožnika pomeni presenečenje in da v zvezi s temi okoliščinami ni imel možnosti izjave. Vse vloge s prilogami so mu bile vročene in prisoten je bil na naroku. Sodba ni obremenjena z očitano kršitvijo načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Neutemeljeno tožnik s pritožbo očita tudi, da mu je sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka odreklo pravno varstvo, ker v primeru morebitne kasnejše izpolnitve pogojev za njegovo poplačilo (če bo terjatev upnika z boljšim vrstnim redom prenehala), zaradi že pravnomočno razsojene stvari do poplačila ne bo mogel priti. Tožbeni zahtevek je zavrnjen, ker zaradi spoštovanja vrstnega reda upnika s prej opravljenim rubežem in s terjatvijo, ki zarubljeno terjatev po višini bistveno presega, ob odsotnosti tožnikovih trditev o prenehanju terjatve z boljšim vrstnim redom, v tem trenutku tožencu ni mogoče naložiti plačila v korist tožnika s slabšim vrstnim redom. Kljub temu tožniku pravno varstvo v smislu varovanja njegovega vrstnega reda in pravice do poplačila s tem vrstnim redom ostaja, saj z zavrnitvijo zahtevka ni v ničemer poseženo v njegovo z rubežem pridobljeno zastavno pravico, v veljavi ostaja tudi sklep o prenosu terjatve v izterjavo. V primeru prenehanja terjatve upnika z boljšim vrstnim redom bo tožnik lahko vložil novo tožbo, saj bo njegov zahtevek takrat temeljil na drugih okoliščinah glede vrstnega reda. V primeru spremenjenega dejanskega stanja ne gre za res iudicata.

11. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi šele ugoditev zahtevku tožnika omogočala sprožitev postopka sodnega depozita, višje sodišče pojasnjuje, da ZIZ v drugem odstavku 119. člena določa le, da upnik, na katerega je bila prenesena terjatev, glede katere uveljavljajo še drugi kakšno pravico, lahko preko sodišča zahteva od dolžnikovega dolžnika, naj položi preneseno terjatev pri tem sodišču. Upnikova pravica do vložitve zahteve za sodni depozit je tako pogojena le z izdajo sklepa o prenosu zarubljene terjatve in ne z izdajo sodbe na plačilo te terjatve, kot zmotno meni tožnik.

12. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje tožnik tudi ni uspel izpodbiti s sklicevanjem na VSL Sodbo I Cpg 1253/2011 z dne 22. 5. 2013. Sodišče se je v navedenem judikatu ukvarjalo z vprašanjem solidarne obveznosti, v tej zadevi pa ne gre za solidarnost, temveč za upoštevanje vrstnega reda zastavnih pravic in argumentacija iz omenjenega judikata ni uporabljiva.

13. V zvezi s stroškovno odločitvijo tožnik ni navedel nobenih konkretnih pritožbenih razlogov. Višje sodišče je zato opravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je sodišče o stroških pravilno odločilo po načelih uspeha in potrebnosti iz prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP, po višini pa je stroške odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT).

14. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) višje sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, mora tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče je tožencu priznalo vse v odgovoru na pritožbo priglašene stroške, saj so priglašeni skladno z OT. Znašajo 559,98 EUR. Dosojene pritožbene stroške mora tožnik tožencu plačati v 15 dneh (313. člen ZPP) od prejema te sodbe, sicer bo prišel v zamudo in bo dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Več dr. Damjan Orož, Izvršba na terjatev do dolžnikovega dolžnika, Zbornik Sodobno stvarno pravo 2021, strani 55 do 68, tako tudi VSK Sklep II Ip 128/2017 z dne 26. 4. 2017. 2 Več Nina Betetto, Vsebinsko odločanje v pravdnem postopku v luči razpravnega načela in prekluzij, Odvetnik, 2013, št. 61, in Matjaž Voglar, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten št. 2/2016. 3 Prim. VSL Sodba I Cpg 23/2019 z dne 5. 6. 2019, VSL Sklep I Cpg 1234/2010 z dne 16. 2. 2011. 4 Prim. VSL Sodba in sklep I Cpg 321/2023 z dne 21. 2. 2024, VSC Sodba Cpg 57/2020 z dne 16. 9. 2020.