Jedro

Stroškov predloga za odlog ni mogoče opredeliti kot stroškov, potrebnih za izvršbo, ki bi jih bil dolžan kriti dolžnik.

Razlogi, ki so upnika vodili k vložitvi predloga za odlog, niso pomembni, dogovor z dolžnikom o obročnem odplačevanju dolga pa pri tem ni nobena izjema.

Z vidika upnika sta prostovoljno (izvensodno) poplačilo in prisilna izvršitev terjatve sicer usmerjena v isti cilj (poplačilo terjatve), vendar pa je način dosege cilja v obeh primerih različen. Dejstvo, da v času odloga lahko pride do prostovoljnega odplačevanja dolga, sicer za upnika lahko pomeni doseganje cilja poplačila terjatve, nikakor pa ne pripomore k njeni prisilni izterjavi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za povračilo priglašenih stroškov v predlogu za odlog izvršbe.

2. Zoper sklep vlaga upnik pravočasno pritožbo, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa tako, da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni od vročitve sklepa povrniti izvršilne stroške v višini 20,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

5. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje predlog upnika za povračilo stroškov za predlog za odlog izvršbe zavrnilo na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ. Tako odločitev sodišča prve stopnje kot razlogi zanjo so po presoji višjega sodišča povsem pravilni. Edino merilo za presojo utemeljenosti predloga za povrnitev stroškov upnika je namreč dejstvo, ali so bili stroški, ki jih je upnik uveljavljal, taki stroški, ki so potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), odlog izvršbe pa ne prispeva k čimprejšnji opravi izvršbe - poplačilu upnikove terjatve, temveč predstavlja začasen zastoj v postopku in odlaga njeno opravo. Stroškov predloga za odlog zato ni mogoče opredeliti kot stroškov, potrebnih za izvršbo, ki bi jih bil dolžan kriti dolžnik.

6. Glede na pritožbene navedbe višje sodišče še pojasnjuje, da na pravilnost odločitve okoliščina, da je upnik predloga za odlog vložil na podlagi dolžnikove vloge za odobritev odloga plačila in po preučitvi le-te, ne more vplivati. Določbe 72. člena ZIZ upniku ne nalagajo obrazložitve predloga za odlog, zato razlogi, ki so upnika vodili k njegovi vložitvi, niso pomembni, dogovor z dolžnikom o obročnem odplačevanju dolga pa pri tem ni nobena izjema. Višje sodišče pri tem še dodaja, da je glede na zakonsko ureditev soglasje dolžnika k predlogu upnika za odlog (po začetku izvršbe) celó vedno potrebno, saj v primeru njegove odsotnosti sodišče upnikov predlog za odlog zavrne (drugi odstavek 72. člena ZIZ).

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da odlog izvršbe zaradi dogovora o obročnem odplačevanju plačila prispeva k hitrejšemu, cenejšemu in za dolžnika ugodnejšemu doseganju poplačila izvršbe. Upnik pri tem izhaja iz zmotnega stališča, da je prostovoljno (izvensodno) poplačilo izenačeno s prisilno izvršitvijo terjatve. Drži sicer, da sta z vidika upnika oba usmerjena v isti cilj (poplačilo terjatve), vendar pa je način dosege cilja v obeh primerih različen. V kolikor se upnik odloči za prisilno izvršitev svoje terjatve, je oprava izvršbe prepuščena sodišču, odlog izvršbe na predlog upnika pa je v tem primeru procesno dejanje, ki v tek izvršbe poseže in odloži (prisilno) poplačilo upnikove terjatve. Dejstvo, da v času odloga lahko pride do prostovoljnega odplačevanja dolga, zato sicer za upnika lahko pomeni doseganje cilja poplačila terjatve, nikakor pa ne pripomore k njeni prisilni izterjavi. Odlog izvršbe torej že objektivno ne more predstavljati ravnanja, potrebnega za izvršbo, kot si s primerjavo učinkovitosti prisilnega in prostovoljnega poplačila terjatve v pritožbi prizadeva izkazati upnik.

8. V zvezi s sklicevanjem na odločbo Višjega sodišča v Mariboru VSM sklep I Ip 44/2011 z dne 8. 3. 2011 pa višje sodišče še pojasnjuje, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, ena odločba pa obenem tudi ne vodi do zaključka, da gre za ustaljeno sodno prakso. Ravno nasprotno, višje sodišče ugotavlja, da iz številnih odločb višjih sodišč v primerljivih zadevah izhaja enaka odločitev kot iz predmetnega sklepa (na primer sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 5153/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Ip 266/2010 z dne 17. 3. 2010, sklep Višjega sodišča v Kopru II Cpg 130/2006 z dne 5. 10. 2006).

9. Pritožba upnika glede na navedeno ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ).