Jedro

S tem ko je sodišče na podlagi ugotovljenih in v izreku sodbe navedenih dejstev sprejelo glede pravne opredelitve drugačen zaključek kot državni tožilec, pri tem pa ni spreminjalo dejstev in okoliščin, vsebovanih v vloženi in na glavni obravnavi spremenjeni obtožbi, ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Prav tako z dodanim besedilom abstraktne pravne norme ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo, ampak je le omogočilo kontrolo pravilnosti pravnega sklepa, da opis dejanja pomeni konkretizacijo kaznivega dejanja prikrivanja.

Izrek

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja pod točko I/1 spremeni tako, da se izreče: obtoženi S.K., A.L., J.Š., S.R. so krivi, ker so se združili med sabo in še z drugimi osebami zato, da bi stvari večje vrednosti, za katere so vedeli, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem kupili, razpečali, prikrili oziroma kako drugače pridobili s tem, da so: S.K., A.L., S.R. in J.Š. v sostorilski udeležbi z N.V. - V. ob spodaj opisani delitvi vlog tako, da se je v Sloveniji nahajajoči se S.K. v dneh med 22. in 24.7.2005 kot naročnik osebnega avtomobila Mercedes, vrednega 9,307.000,00 SIT, ki so ga neidentificirane osebe dne 18.7.2005 na vlomen način odvzele lastniku J.H. v kraju L., v telefonskih razgovorih dogovarjal z v Italiji nahajajočima se N.V. in S.R. o podrobnostih glede predaje avtomobila v Italiji kurirju J.Š., katerega je pritegnil za prevoz avtomobila v Slovenijo, v istem času pa je K. k poslu pritegnil še L., da je ta prispeval svoj del denarja, ki bi ga kurir Š. ob prevzemu avta za le-tega poravnal R. in V., pa je Š. od V. in R. dne 24.7.2005 navedeni avtomobil ob hkratni izročitvi plačila prevzel in ga z namenom pretihotapljenja v Slovenijo ter predaje investitorjema K. in L. odpeljal proti meji s Slovenijo, pa so Š. v kraju V. med vožnjo gori navedenega avtomobila zaustavili in aretirali italijanski policisti. S tem sta obtožena S.K. in J.Š. storila kaznivo dejanje po tretjem odstavku 221. člena v zvezi s členom 25 Kazenskega zakonika. Obsojenemu S.K. se na podlagi tretjega odstavka 221. člena v zvezi s členom 25 Kazenskega zakonika izreče kazen 9 (devet) mesecev zapora, obsojenemu J.Š. pa 7 (sedem) mesecev zapora.

II. Sicer se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 21.12.2006 S.K., J.Š. in S.R. spoznalo za krive, da so z dejanjem pod točko I/1, A.S. z dejanjem pod točko I/2, A.T. in Đ.G. z dejanjem pod točko I/3 storili vsak eno kaznivo dejanje prikrivanja po prvem v zvezi s tretjim in petim odstavkom 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ); A.L. z dejanji pod točko I/1-3 in J.P. z dejanjem pod točko I/2-3 vsak eno nadaljevano kaznivo dejanje prikrivanja po prvem v zvezi s tretjim in petim odstavkom 221. člena KZ; A.T. pa z dejanjem pod točko II/1 še kaznivo dejanje prikrivanja po prvem in tretjem odstavku 221. člena KZ in z dejanjem pod točko II/2 nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ. Na podlagi petega odstavka 221. člena KZ je S.K. izreklo kazen deset mesecev zapora, A.L. in J.P. dve leti in šest mesecev zapora, A.S. deset mesecev zapora, J.Š. osem mesecev zapora in S.R. eno leto zapora. Obsojenima A.T. in Đ.G. je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je A.T. za dejanje pod točko I/3 po petem odstavku 221. člena KZ določilo kazen desetih mesecev zapora, za dejanje pod točko II/1 po tretjem odstavku 221. člena KZ kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II/2 po tretjem odstavku 256. člena KZ kazen šest mesecev zapora, nakar mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora ter preizkusno dobo tri leta. Obsojenemu Đ.G. je po petem odstavku 221. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 49. člena KZ je v izrečeni kazni S.R. vštelo čas od 21.9.2006 dalje, A.L. pa od 23. 12. 2005 od 11.23 ure dalje, ki sta ga prebila v priporu. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenim A.L., J.P., A.T., A.S., S.R. in Đ.G. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in na 200.000 SIT odmerjeno povprečnino. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojena S.K. in J.Š. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je obtoženega A.L. po 358. člena ZKP oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 4.7.2007 pritožbi zagovornika S.R. ugodilo in izpodbijano sodbo pod točko I/1 spremenilo tako, da je obtožbo zoper obtoženega S.R. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku 212. člena KZ zavrnilo in po prvem odstavku 95. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun, medtem ko je pritožbe okrožnega državnega tožilca ter zagovornikov obsojenih S.K., A.L., J.P., A.T., A.S., J.Š. in Đ.G. zavrnilo kot neutemeljene in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenim S.K., A.L., J.P., A.T., A.S. in Đ.G. je naložilo v plačilo stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, J.Š. pa je oprostilo plačila stroškov tega dela kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni S.K. in njegov zagovornik. Obsojeni S.K. uveljavlja kršitve 22., 23 in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagata, da ugodi zahtevama, spremeni izpodbijani sodbi in obsojenega S.K. oprosti obtožbe, zagovornik podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve Višjemu sodišču v Kopru v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahtev kot neutemeljenih. Izpostavlja, da sodišče ni spreminjalo konkretnega dela opisa dejanja v obtožbi, pač pa je iz opisa zgolj izpustilo očitke, ki so se nanašali na nedokazano tatvino. Ker je opis kaznivega dejanja, kot ga je podal državni tožilec z izpustitvijo nekaterih elementov kaznivega dejanja tatvine, zadoščal za oceno, da so v takšnem opisu vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja prikrivanja, sodišče zatrjevane kršitve iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni zagrešilo. Hudodelske združbe kot oblike sostorilstva obtožnica izrecno sicer res ni zatrjevala, vendar sodišče v konkretnem delu izreka ni dodajalo ničesar, ker je bil izrek že formuliran tako, da je vseboval tudi opis in vse elemente hudodelske združbe. Sprememba pravne kvalifikacije je bila obsojencu v korist, zato njegove navedbe, da ni mogel pripraviti obrambe, ne morejo biti uspešne. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, češ da gre za poskus, ki ne bi mogel biti kazniv, če sodišče ne bi ugotovilo elementa hudodelske združbe, ni podana, ker dejanje ni ostalo pri poskusu, saj je J.Š. ukradeno vozilo po naročilu in organizaciji S.K. že prevzel. Obsojenčev zagovornik se glede obrazložitve zatrjevane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sklicuje na obsojenčevo zahtevo, katera pa navedene kršitve ne vsebuje, zato zahteve zagovornika v tem delu ni mogoče preizkusiti.

4. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, se je izjavil samo obsojenec. V izjavi je izrazil nestrinjanje s stališči državnega tožilca in vztrajal pri navedbah v zahtevi.

B.

5. Po določbah prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločb. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži. V nasprotnem utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Zagovornik se glede zatrjevane kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sklicuje na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki naj bi vsebovala pojasnilo o tem, da temeljita izpodbijani sodbi na dokazih, pridobljenih s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter na dokazih, na katere se po določbah ZKP sodba ne more opirati oziroma na dokazih, pridobljenih na podlagi takšnega nedovoljenega dokaza. Obsojenčeva zahteva kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne konkretizira, niti je ne uveljavlja, zato s strani zagovornika zatrjevane kršitve ni mogoče presoditi.

7. Obsojenec S.K. in njegov zagovornik v zahtevah za varstvo zakonitosti sodišču očitata, da je s spremembo pravne opredelitve iz kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku 212. člena KZ v kaznivo dejanje prikrivanja po prvem v zvezi s tretjim in petim odstavkom 221. člena KZ prekoračilo obtožbo in storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik v zahtevi navaja, da državno tožilstvo v opisu obsojenemu očitanega dejanja ni navedlo elementov kaznivega dejanja prikrivanja, niti elementov hudodelske združbe, katere je sodišče samo dodalo in s tem kršilo določbe 22. in 23. člena Ustave. Ob ugotovljenem dejstvu, da ne obstajajo dokazi, da je obtoženec storil kaznivo dejanje velike tatvine, bi moralo sodišče izdati oprostilno sodbo.

8. Obsojenec poudarja, da je temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, seznanjenost obtoženca z obtožbo, in sicer z vsemi podatki dejanske in pravne narave, ki obtožencu omogočajo pripravo obrambe (prva alineja 29. člena Ustave in točka a) tretjega odstavka 6. člena EKČP). Pravica do vnaprejšnjega natančnega obvestila daje obdolžencu možnost, da vnaprej pripravi obrambo in mu zagotavlja, da zaradi spremembe obtožnega akta ne bo preslepljen in spravljen v položaj presenečenja oziroma v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe. Obsojenec še poudarja, da je dejanje v sodbi glede na obtožni akt drugo, saj abstraktni zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja v obtožnem aktu in v sodbi niso enaki. Zatrjuje še, da v obravnavani zadevi ni imel možnosti obrambe v smeri kaznivega dejanja prikrivanja, saj mu državni tožilec v obtožnici storitve tega kaznivega dejanja ni očital, zato je podana tudi kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave.

9. Prekoračitev obtožbe (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP) je podana, kadar med obtožbo in sodbo zato, ker je sodišče samo spremenilo opis dejanja, ni več subjektivne in objektivne identitete. Sodba se namreč sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v obtožnici ali v mejah zakona na glavni obravnavi spremenjeni obtožnici (prvi odstavek 354. člena ZKP). Sodišče glede pravne presoje kaznivega dejanja ni vezano na predlog tožilca (drugi odstavek 354. člena ZKP), kar pomeni, da lahko v obtožnici obseženo dejanje pravno opredeli drugače kot državni tožilec, pa s tem ne prekorači obtožbe. V tej zadevi je državni tožilec v obtožbi pod točko B/I-1 obdolženemu K. očitano dejanje pravno opredelil kot kaznivo dejanje velike tatvine po tretjem odstavku 212. člena KZ. Opis navedenega dejanja v obtožbi pa je poleg vseh znakov kaznivega dejanja velike tatvine vseboval tudi konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja prikrivanja. Sodišče je iz opisa dejanja v obtožbi izpustilo očitek, da se je S.K. že v dneh od 9.7.2005 dalje v telefonskih razgovorih z N.V. in S.R. kot naročnik avtomobila dogovarjal, da ga po odvzemu lastniku v Italiji prevzame od njiju po kurirju, ki ga bo v ta namen poslal, ker je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ta očitek obtožencu ni dokazan. S tem je iz opisa dejanja izpustilo posamezna neugotovljena dejstva, ki jih je vsebovala obtožba in so se nanašala na očitano kaznivo dejanje velike tatvine, kar je imelo za posledico spremembo pravne opredelitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Sodišče je zaradi jasnosti v opis dejanja vneslo abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja prikrivanja, pri svoji odločitvi pa je ostalo v okvirih v obtožbi navedene dejstvene podlage; odločilo je torej o dejanju, ki je obseženo z obtožbo. S tem ko je sodišče na podlagi ugotovljenih in v izreku sodbe navedenih dejstev sprejelo glede pravne opredelitve drugačen zaključek kot državni tožilec (ki je zatrjeval kaznivo dejanje velike tatvine), pri tem pa ni spreminjalo dejstev in okoliščin, vsebovanih v vloženi in na glavni obravnavi spremenjeni obtožbi, ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Prav tako z dodanim besedilom abstraktne pravne norme ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo, ampak je le omogočilo kontrolo pravilnosti pravnega sklepa, da opis dejanja pomeni konkretizacijo kaznivega dejanja prikrivanja.

10. Ne gre pritrditi zagovorniku, ko navaja, da bi sodišče ob nedokazanosti očitane velike tatvine moralo obsojenca oprostiti obtožbe. Sodišče je vezano na opis dejanja v obtožbi in če ugotovi, da so podani zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, to dejanje opredeli drugače. S tem določbe prvega odstavka 354. člena ZKP ne krši. Zagovornik in obsojenec imata načeloma prav, ko ugotavljata, da je kaznivo dejanje prikrivanja drugo kot kaznivo dejanje tatvine, vendar so v tej zadevi v obtožbi opisani zakonski znaki obeh kaznivih dejanj, torej tudi znaki kaznivega dejanja prikrivanja, zato sodišče obsojenca ni obsodilo za dejanje, ki ni bilo zaobseženo z obtožbo, s čimer naj bi prekoračilo obtožbo.

11. Sprememba pravne opredelitve v kaznivo dejanje prikrivanja je bila v konkretnem kazenskem postopku dopustna tudi z vidika pravic, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku in ob spoštovanju načela poštenosti sojenja. Kot pravilno navaja obsojenec, oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, ni upravičena le do obveščenosti o dejstvih, na katerih temelji obtožba, ampak tudi do obveščenosti o pravni kvalifikaciji teh dejstev. Poznavanje dejanskih in pravnih vidikov obtožbe predstavlja temelj za pripravo učinkovite obrambe. Pri presoji dopustnosti spremembe pravne opredelitve je ključno, ali je bil obsojenec pred izrekom sodbe kadarkoli seznanjen z možnostjo drugačne pravne opredelitve očitanega mu dejanja in ali se je imel možnost braniti se zoper spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo. V tej zadevi sprememba pravne kvalifikacije za obsojenca ni bila akt presenečenja, saj ne gre za takšno spremembo, ki je obtoženec, še posebej ob pomoči zagovornika, ni mogel pričakovati. Kaznivo dejanje tatvine, ki se je obtožencu najprej očitalo in kaznivo dejanje prikrivanja, ki je bilo tudi natančno opisano v obtožbi, sta bili v tem primeru tesno oziroma nujno povezani. Po vsebini je storilec kaznivega dejanja tatvine dejansko lahko hkrati tudi prikrivalec, vendar pa storilec temeljnega kaznivega dejanja (tatvine) ne more odgovarjati za storitev akcesornega kaznivega dejanja (prikrivanja) zaradi nekaznivosti naknadnega kaznivega dejanja, torej iz pravnih razlogov. Obtožba je obsojenemu K. od vsega začetka očitala dejavnost za pridobitev ukradene stvari (kar je sicer izvršitveno dejanje prikrivanja), kot uresničitev načrta tatvine avtomobila. Glede na očitek, kako naj bi storil tatvino, obsojenec ni bil brez možnosti obrambe. Očitek kaznivega dejanja tatvine je v tem primeru bil specifičen, in sicer da je obsojeni K. naročil drugim udeležencem protipraven odvzem vozila (izvršitveno dejanje tatvine) in potem, da se mu to vozilo dostavi po še drugih udeležencih (prikrivanje). Obsojeni K. naj bi torej dejanje storil kot sostorilec z odločilnim prispevkom k tatvini in ne kot neposredni storilec tatvine. Ob tako očitanem ravnanju, ki praktično neločljivo povezuje tatvino z elementi prikrivanja, vložnika ne pojasnita v čem je bilo presenečenje oziroma v čem je bila možnost obrambe pred očitki obtožbe kakorkoli otežena. Zgolj dejstvo, da je sodišče iz izrekla sodbe izpustilo nedokazan očitek, obrambi ni onemogočilo, da bi predlagala izvedbo dokazov, ki bi po njenem stališču vplivali na ugotavljanje pravno pomembnih dejstev in na dokazno oceno sodišča, saj je bila obramba seznanjena s celotnim očitkom iz obtožbe, imela pa ni samo možnost braniti se pred vsemi temi očitki, ampak je to tudi storila. Obsojenec je lahko podal svoj zagovor in predlagal dokaze glede vseh dejanj, ki so se mu očitala v obtožbi in ne le glede očitkov, ki so se nanašali na tatvino, zato njegova pravica do obrambe ni bila kršena. Da sprememba pravne opredelitve za obrambo ni pomenila presenečenja, potrjujejo tudi navedbe obsojenčevega zagovornika, ki je v zaključni besedi povedal, da bi bilo obsojenemu K. moč očitati kvečjemu kaznivo dejanje prikrivanja, ki pa mu po njegovem mnenju ni dokazano. Ob ugotovljenem ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, niti o kršitvi enakopravnosti med strankama, udeleženima v postopku iz 22. člena Ustave, ki sta sestavni del pravice do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave, ki tudi ni bila kršena.

12. Zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navajata, da obtožba ni vsebovala očitka, da so obtoženci delovali v okviru hudodelske združbe. Obtožba je obdolžencem očitala, da so se združili med sabo in z drugimi osebami zato, da bi kradli. Sodišče prve stopnje, kateremu je pritožbeno sodišče v celoti pritrdilo, je na podlagi nadziranih pogovorov, iz katerih je razvidno, da so se K., R. in V. dobro poznali, da je med njimi vladal zaupen odnos, da sta K. in V. spravljala vozila tudi v K. garažo, da so njegovi vozniki pri njiju tudi prenočevali, da ga je R. upošteval tudi pri delitvi dobička, zaključilo, da so obtoženci delovali kot člani hudodelske združbe za izvrševanje kaznivih dejanj prikrivanja, nakar je v opis dejanja v sodbi vneslo hudodelsko združbo in dejanje pravno opredelilo po prvem v zvezi s tretjim in petim odstavkom 221. člena KZ. Po oceni Vrhovnega sodišča pojma hudodelske združbe ni moč vsebinsko enačiti z inkriminacijo iz 2. točke prvega odstavka 212. člena KZ (če stori tatvino svoje ali več oseb, ki so se združile, da bi kradle), elemente katere je vključevala obtožba, zato je sodišče z dodajanjem očitka delovanja v hudodelski združbi v opis dejanja in posledično pravno opredelitvijo po petem odstavku 221. člena KZ prekoračilo obtožbo.

13. Ob ugotovljeni kršitvi iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevama v tem delu ugodilo, iz izreka sodbe izpustilo očitek delovanja v hudodelski družbi in obsojenčevo dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje prikrivanja po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 221. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ ter obsojenemu K. izreklo po tej določbi kazen deset mesecev zapora. Pri tem je upoštevalo težo storjenega dejanja in obsojenčevo krivdo (prvi odstavek 41. člena KZ) ter vse pred sodišči nižje stopnje ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni (drugi odstavek 41. člena KZ).

14. Soobsojenci obsojenega S.K. in njihovi zagovorniki izrednih pravnih sredstev niso vložili. Po določbi drugega odstavka 424. člena ZKP, ki Vrhovnemu sodišču nalaga presojo po t.i. privilegiju pridruženja (beneficium cohaesionis), je Vrhovno sodišče presodilo ali sta sodišči prve in druge stopnje enako kršitev storili glede drugih obsojencev, glede katerih ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Ob tem je ugotovilo, da je bilo v točki I/1 izpodbijane sodbe pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje prikrivanja po prvem v zvezi s tretjim in petim odstavkom KZ tudi dejanje, ki se je očitalo obsojenemu J.Š., zato je po uradni dolžnosti spremenilo sodbo, tako da se dejanje pod točko I/1 sodbe tudi glede obsojenega J.Š. pravno opredeli po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 221. člena KZ v zvezi s členom 25. KZ in se obsojenemu Š., ob upoštevanju v izpodbijani sodbi ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, izreče kazen sedem mesecev zapora.

15. Glede ostalih obsojencev, ki zahtev za varstvo zakonitosti niso vložili, pa je potrebno ugotoviti, da je bila obtožba glede obsojenega S.R. s sodbo pritožbenega sodišča po 4. točki 357. člena ZKP zavrnjena, obsojeni A.L. pa je bil z izpodbijano sodbo spoznan za odgovornega še drugih dejanj, ki so bila nato vsa pravno opredeljena kot nadaljevano kaznivo dejanje prikrivanja po prvem v zvezi s tretjim in petim odstavkom 221. člena KZ.

16. Ne gre pritrditi zahtevi zagovornika glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, češ da je kaznivo dejanje obsojenega K. ostalo pri poskusu, ki brez elementa hudodelske združbe, ne bi bil kazniv. Obsojencem dokazano kaznivo dejanje je sodišče pravilno opredelilo kot dokončano kaznivo dejanje prikrivanja, saj je J.Š. po naročilu K. ukradeno osebno vozilo že prevzel, okoliščina, da mu je bilo vozilo pred prispetjem v Slovenijo zaseženo, pa na dokončanje predmetnega kaznivega dejanja, storjenega v sostorilstvu, ne vpliva.

17. Navedbe zagovornika, da niso podani pogoji za kaznovanje obsojenega K., saj je bilo motorno vozilo zaseženo na območju Italije, kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ pa po italijanskem kazenskem zakoniku ni predpisano kot kaznivo dejanje, niso utemeljene. Po določbi prvega odstavka 10. člena KZ je kaznivo dejanje izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kot tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica. Sostorilci pod točko I/1 sodbe obravnavanega kaznivega dejanja so delovali na območju Republike Italije in Republike Slovenje, torej je bilo to kaznivo dejanje storjeno na območju obeh držav. Obsojeni K. je, kot je razvidno iz opisa dejanja v izreku sodbe, deloval v Sloveniji, zato je sodišče sledeč prvemu odstavku 120. člena KZ, ki določa, da velja KZ za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije, pravilno uporabilo naš zakon, kar pomeni, da ni bilo potrebno ugotavljati, ali je obravnavano dejanje kaznivo tudi v Republiki Italiji.

18. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče deloma ugodilo zahtevama obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo v opisu kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka spremenilo tako, kakor je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 426. člena ZKP), v ostalem pa je zahtevo zavrnilo (425. člen ZKP).

19. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom je odpadel, ker je Vrhovno sodišče deloma ugodilo zahtevama obsojenega K. in njegovega zagovornika (98.a v zvezi s prvim in drugim odstavkom 98. člena ZKP).