Jedro

Pritožbeno sodišče je pri pravnem sklepanju o tem, da je med obsojenčevim ravnanjem in povzročenimi posledicami podana vzročna zveza, izhajalo iz dejstev, ugotovljenih s prvostopenjsko sodbo, zato s spremembo sodbe ni kršilo določb ZKP.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M. M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo I K 8/2009 z dne 28. 12. 2009 obdolženega M. M. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 50291/2010 (II Kp 113/2010) z dne 21. 9. 2010 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženega M. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ. Po 50. členu istega zakonika mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka ter plačati potrebne izdatke oškodovanca in nagrado ter potrebne izdatke njegove pooblaščenke.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi drugostopenjsko sodbo in posledično tudi sodbo sodišča prve stopnje ter odredi novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje, skladno določilu 392. člena ZKP.

4. Vrhovni državni tožilec v predlogu, podanem po drugem odstavku 377. člena ZKP, meni, da zagovornikova pritožba ni utemeljena ter jo naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne in potrdi sodbo sodišča druge stopnje. Pritožba ne pojasni, v čem vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Zapeljanje z avtomobilom proti oškodovancu, s katerim je bil pred tem v konfliktu, že samo po sebi pomeni izvršitveno dejanje, v katerem mora vsak storilec, pa tudi obdolženec, najmanj privoliti v vse posledice, ki izhajajo iz takšnega ravnanja. Prav ima sodišče druge stopnje, da gre za nameren trk v oškodovanca in da pri tem ni relevantno, kolikšne intenzitete je samo zadetje. Sprejemljivi so tudi razlogi sodišča druge stopnje, da je storilec posledico tudi hotel, saj je z oškodovancem hotel obračunati zaradi poprejšnjega konflikta. Pritožba zagovornika zato ni utemeljena.

5. Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6. Iz razlogov prvostopenjske sodbe sledi, da je sodišče štelo za dokazano, da je obdolženec v inkriminiranem času z osebnim avtomobilom Audi bil v kraju T., da se je zapletel v spor z ribiškim čuvajem P. in da je oškodovanec dobil lahke telesne poškodbe, kot izhajajo iz mnenja izvedenca medicinske stroke. Sodišče je sklepalo, da je obsojenec s svojim ravnanjem uresničil vse objektivne znake lahke telesne poškodbe iz drugega odstavka 133. člena KZ z utemeljitvijo, da je izvedenec ocenil, da je avto sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Tem razlogom sledi utemeljitev, povezana z obdolženčevim subjektivnim odnosom do kaznivega dejanja. Sodišče je zaključilo, da obdolženec ni ravnal z direktnim naklepom. Pri takem sklepanju je izhajalo iz neprepričljivosti oškodovančeve izpovedbe v delu, v katerem je izpovedoval o načinu obdolženčeve vožnje proti njemu in iz izvedenčevega mnenja, da je oškodovanec padel bolj zaradi izgube ravnotežja in je bilo morebitno zadetje z osebnim avtomobilom zelo blago, kot pa zaradi pospeška ob trčenju. Zato po presoji sodišča prve stopnje obdolženec ni imel v zavesti poškodovanja oškodovanca in tudi ne hotenja v tej smeri, saj bi slednji sicer dobil hujše poškodbe.

7. Sodišče druge stopnje je spremenilo prvostopenjsko oprostilno sodbo v obsodilno. Sklepalo je, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano tudi v krivdnem pogledu. Poudarilo je, da je bilo z vso zanesljivostjo ugotovljeno, da je oškodovanec padel na tla in zadobil lahko telesno poškodbo izključno zaradi zadetja vozila, ki ga je vozil obdolženec. Zato vzročna zveza med oškodovančevimi telesnimi poškodbami in obdolženčevim ravnanjem ni vprašljiva. Obdolženčevo ravnanje je bilo posledica predhodnega konflikta med njim in oškodovancem, ki je deloval kot ribolovni čuvaj in obdolženec je proti njemu zapeljal namerno, ko je skušal zapisati registrsko številko njegovega vozila. Na podlagi tega je tudi sklepalo, da je obdolženec namerno zadel oškodovanca in da ni relevantno, kolikšne intenzitete je bilo zadetje. Četudi je slednje najblažje, ne izključuje obdolženčevega naklepa, če je bilo povzročeno namerno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da je obdolženec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom.

8. Iz prikazanih razlogov prvostopenjske sodbe sledi, da je sodišče štelo za dokazana dejstva, ki zadevajo obsojenčevo navzočnost na kraju kaznivega dejanja in njegovo vpletenost v spor z oškodovancem ter da je oškodovanec dobil v izreku sodbe navedene lahke telesne poškodbe (v zvezi z njimi je kot verodostojno ocenilo mnenje izvedenca medicinske stroke dr. P. K., ki ga je podal pisno, v zvezi z njim pa bil zaslišan na glavnih obravnavah 10. 2. 2007 – list. št. 78 in 28. 9. 2009 – list. št. 125). Iz nadaljnje ugotovitve (tretji odstavek na 5. strani prvostopenjske sodbe), ki jo je treba povezati z mnenjem izvedenca medicinske stroke in oškodovančevo izpovedbo, izhaja zaključek, da je obsojenec z avtomobilom zapeljal proti oškodovancu in ga rahlo tudi zadel. Sodišče prve stopnje je pri presoji vprašanja, ali je obsojenec ravnal naklepno, sklepalo, da mu kaj takega ni mogoče očitati. Sodišče druge stopnje je s svojo odločitvijo le drugače presodilo že ugotovljena odločilna dejstva.

9. V takem položaju ni mogoče pritrditi navedbam pritožbe, ki opozarja na nasprotujoče si razloge drugostopenjske sodbe in tudi ne očitku, da iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ne izhaja, da je sploh prišlo do zadetja oškodovanca z avtomobilom. Posebej še, ker presoja, ali je obsojenec zapeljal proti oškodovancu in vanj tudi trčil, ne temelji le na izvedenčevem mnenju, temveč na oškodovančevi izpovedbi. Slednji pa je v svoji, čeprav delno spremenjeni izpovedbi, vztrajal pri trditvi, da je obsojenec zapeljal proti njemu in ga tudi zadel. Glede na obrazloženo ni podlage za zaključek, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Sodišče druge stopnje v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavi, temveč jo ob ugoditvi pritožbe spremeni ali jo spremeni po uradni dolžnosti (peti odstavek 392. člena in prvi odstavek 394. člena ZKP). V tej zadevi je sodišče druge stopnje sklepalo, da so s sodbo sodišča prve stopnje bila odločilna dejstva pravilno ugotovljena ter je z njihovo drugačno presojo spremenilo prvostopenjsko oprostilno sodbo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ. Zato ni mogoče pritrditi pritožnikovemu stališču, da odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje glede vzročne zveze niso ugotovljena tako, da bi pritožbeno sodišče zgolj s pravilno uporabo materialnega prava spremenilo odločitev. Tudi pri pravnem sklepanju o tem, da je med obsojenčevim ravnanjem in povzročenimi posledicami podana vzročna zveza, je pritožbeno sodišče izhajalo iz dejstev, ugotovljenih s prvostopenjsko sodbo, zaradi česar ni postopalo v nasprotju z že navedenimi postopkovnimi določbami in jih tudi ni kršilo.

11. V obsegu, v katerem se pritožnik zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe, dejansko graja oceno izpovedb prič G. in J. in tudi oceno oškodovančeve izpovedbe. Presojo verodostojnosti teh dokazov je opravilo sodišče prve stopnje in jo tudi obrazložilo. S takšno oceno je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, ki je svojo odločitev v tej smeri utemeljilo z razumnimi razlogi. Zato pravilnost in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne morejo izpodbiti pritožbene navedbe.

12. Preizkus odločbe o kazenski sankciji, ki je sicer pritožba ne napada, narekovala pa jo je določba 386. člena ZKP, je pokazal, da ni razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Sodišče druge stopnje je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, torej le sankcijo opozorilne narave, v kateri mu je določilo po vrsti in višini primerno kazen in ustrezno preizkusno dobo. Pri tem je pravilno vrednotilo ugotovljeni olajševalno in obteževalno okoliščino in utemeljeno sklepalo, da je tako izrečena kazenska sankcija primerno in pravilno nadomestilo za obdolžencu dokazano kriminalno dejanje.

13. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen v zvezi s 3. točko prvega odstavka 398. člena ZKP) ter odločilo, da je obdolženec glede na njegove premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v pritožbenem postopku.