Jedro

V sodni praksi o odškodninah v podobnih primerih se je oblikovalo stališče, da gre glede višine odškodnin bistvena teža oddaljenosti bivališča tožnikov od regionalne ceste in obdobju izpostavljenosti hrupu. Gre za enotno škodo duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice do zdravega življenja v zdravem okolju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati prvemu tožniku 2.250,00 EUR, drugi tožnici 2.250,00 EUR, tretjemu tožniku 1.500,00 EUR in četrti tožnici 2.250,00 EUR, vsem s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 dalje do plačila, odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršenja osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja, kot posledice prekomernega hrupa s ceste G1-1, ob kateri so živeli na P. c. 71 v M.. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženki pa naložilo tožnikom povrniti 906,24 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa znižanje odškodnin oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka prvostopnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njenega ugovora, da porast hrupnosti na cesti G1-1 (Miklavž - Hajdina) v slovenskem merilu ni nič posebnega, in da zato posledično ne gre za škodo, ki bi presegala običajne meje, saj je hrup bistveno manjši kot ob cesti G1-3 (Spodnja Ščavnica - Dolga vas). Sodišče prve stopnje tudi ni zadostilo zahtevi po ugotovitvi dejanskega stanja in sodba nima dokazne ocene na podlagi katerih dokazov in dejstev je prvostopno sodišče zaključilo, da zatrjevane emisije hrupa v konkretnem primeru presegajo običajne meje. Prav tako ni pravilno zapolnilo pravnega standarda škode, ki presega običajne meje, saj so upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij lahko le orientacija. Tudi Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) je spremenil definicije posameznih vrednosti emisij. Sodišče prve stopnje bi pri zapolnjevanju pravnega standarda normalnih meja oziroma običajnih obremenitev moralo izhajati iz vrednosti emisij v okolju ob primerljivih tranzitnih cestah v Republiki Sloveniji in bi jim šele odgovor na navedeno vprašanje omogočil nadaljnje presojanje, ali so navedene meje presežene, oziroma ali je bila obremenitev okolja s hrupom čezmerna. Pritožnica temelju tožbenega zahtevka nasprotuje z navedbami, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj in komu je toženka povečani promet dovolila in dodaja, da je ta posledica pravice do prostega gibanja ljudi in kapitala ter pomanjkanja proračunskih sredstev za hitrejšo izgradnjo avtocestnega križa. Glede višin odškodnin toženka meni, da so priznane odškodnine previsoke. Pri tem sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpušnih plinov in vibracij, saj ni šlo za emisije takšnega obsega, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot emisije, ki presegajo običajne meje, prisojene odškodnine pa so tudi previsoke glede na sodno prakso v podobnih primerih iz sodb o prisojenih odškodninah oškodovancev, ki so v relevantnem obdobju živeli ob cesti G1-3 in so bili izpostavljeni neprimerno gostejšemu prometu oziroma posledično močnejšemu hrupu.

3. Tožniki so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339.člena istega zakona. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa je vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba je neutemeljena v delu, v katerem toženka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se namreč je izreklo o ugovoru toženke, da porast hrupa na cesti G1-1 ni nič posebnega, in da ne presega običajne meje, kar bi utemeljevalo odškodnino. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem navaja, da je hrup, ki so ga trpeli tožniki, presegel dovoljene meje določene v Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (v nadaljevanju Uredba). V vsem upoštevanem obdobju od 10. 6. 2006 do 16. 7. 2009 je hrup ob njihovem domu presegal mejno vrednost, ki je za dnevni čas 65 dBA (leto 2006 69 dBA, leto 2007 66 dBA, leto 2008 67 dBA in leto 2009 66 dBA), za večerni čas 60 dBA (leto 2006 67 dBA, leto 2007 65 dBA, leto 2008 65 dBA in leto 2009 64 dBA) in za nočni čas 55 dBA (leto 2006 64 dBA, leto 2007 62 dBA, leto 2008 62 dBA in leto 2009 60 dBA). Navedeno po oceni pritožbenega sodišča predstavlja najbolj objektivne podatke potrebne za oceno, ali je hrup presegel običajno mejo. Sodba sodišča prve stopnje torej vsebuje dokazno oceno, oziroma razloge o odločilnih dejstvih.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da hrup, ki ga je povzročal promet pri hiši tožnikov, ki je presegel mejne vrednosti dovoljenega hrupa, ni več običajen v smislu tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišču prve stopnje ob tako ugotovljenih objektivnih podatkih ni bilo potrebno ugotavljati primerjalnih podatkov o hrupnosti drugih cest, ki so pomembne za odškodninske zahtevke tamkajšnjih prebivalcev (v pritožbi uveljavljana primerjava s cesto G1-3). Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je hrup na cesti G1-1 naraščal počasneje kot ob cesti G1-3, saj ni pomembna dinamika naraščanja hrupa, pač pa ugotovljene vrednosti, ki so bile nad dovoljeno mejo, zaradi česar so povzročale duševne bolečine, ki utemeljujejo odškodnino.

8. Toženka se v pritožbi sklicuje tudi na sedaj veljavno spremenjeno določbo 3. člena ZVO-1 (velja od 23. 11. 2013 dalje) glede opozorilne vrednosti emisij, kritične vrednosti emisij in alarmne vrednosti emisij. Ni jasno, kaj želi toženka s tem sklicevanjem prikazati, saj se je upoštevano obdobje v obravnavani zadevi zaključilo 16. 7. 2009. Po določbi četrtega odstavka 9. člena Uredbe je obremenitev okolja zaradi hrupa, ki je posledica uporabe ceste, čezmerna, če vrednost kazalca hrupa za dan, noč ali večer na kateremkoli mestu ocenjevanja presega mejno vrednost. 9. Pritožbena navajanja okoliščin o nezmožnosti vpliva toženke na povečanje prometa zaradi pomanjkanja sredstev za hitrejšo izgradnjo avtocest ter o pravici do prostega gibanja ljudi in kapitala, ne morejo opravičevati in dovoljevati negativnih vplivov oziroma čezmernih emisij, ki bi jih tožniki zaradi tega bili dolžni trpeti.

10. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so odškodnine odmerjene tožnikom ustrezne.

11. V sodni praksi o odškodninah v podobnih primerih se je oblikovalo stališče, da gre glede višine odškodnin bistvena teža oddaljenosti bivališča tožnikov od regionalne ceste in obdobju izpostavljenosti hrupu (tako kumulativno gledano, kot z vidika dnevne navzočnosti doma). Prvostopno sodišče je v predmetni zadevi navedene kriterije pri odmeri višine odškodnin ustrezno upoštevalo. Odškodnine v višini 2.250,00 EUR prvemu tožniku, drugi tožnici in četrti tožnici ter odškodnina v višini 1.500,00 EUR tretjemu tožniku (v zajetem obdobju je bil dijak, zato je odmerjena odškodnina tudi odraz tej starosti individualiziranega negativnega doživljanja prekomerne hrupne obremenitve okolja), ki so vsi živeli v hiši 15 metrov od regionalne ceste in so bili vsi zaradi zaposlitve oziroma šole povprečno dnevno odsotni med 8 in 9 ur, so bile primerjalno prisojene enakovredne ali nižje odškodnine kot v zadevah, ki jih v podobnih primerih izpostavlja pritožba (na primer v zadevi I Cp 443/2011 odškodnina v višini 4.500,00 EUR za čas 57 mesecev, 7 - 8 metrov od ceste, brez pojasnil o dnevni odsotnosti). V sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije so tudi številni primeri višjih odškodnin od tistih, ki jih navaja pritožba (na primer 5.400,00 EUR za 57 mesecev - 94,70 EUR na mesec za življenje 14 metrov od ceste). Toženka tudi ni uspela z revizijo II Ips 161/2011 zoper odškodnino 3.000,00 EUR, zaradi zaposlenosti dnevno odsotni oškodovanki za življenje 40 metrov od ceste, v času 57 mesecev, 52,60 EUR na mesec, čeprav se je tudi takrat sklicevala, da je bila kritična vrednost hrupa ponoči presežena samo v enem letu. Šlo je za cesto G1-3, kar tudi ni v skladu s pritožbenimi navedbami o bistveno nižjem hrupu ob cesti G1-1. Na pritožbene navedbe toženke, da prvostopno sodišče ne bi smelo upoštevati plinov in vibracij, saj bi tudi pri teh emisijah sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da gre za emisije, ki presegajo običajne meje, pritožbeno sodišče odgovarja, da vsi oškodovanci trpijo podobne dodatne neugodnosti v obliki izpušnih plinov, prahu in tresljajev, ki so tudi odvisni od oddaljenosti ceste ter jih zato sodišča upoštevajo v enakem obravnavanju vseh oškodovancev in zato pritožba nima prav, da jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Gre za enotno škodo duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice do zdravega življenja v zdravem okolju (prvi odstavek 179. člena OZ). Pritožba tudi nima prav, da bi moralo prvostopno sodišče v večji meri upoštevati prepoved vožnje po Odredbi o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji. Odločilne so izmerjene vrednosti hrupa, ki presegajo mejne vrednosti, ki so bile v vsem obdobju, tako v dnevnem, kot tudi v večernem in v nočnem času presežene.

12. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi nastale ji stroške postopka s pritožbo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP.

14. Navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo toženke k pritožbeni presoji zadeve niso pripomogle, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).