Jedro

Tožnica v reviziji le ponavlja svoje navedbe, da je do nesreče prišlo na poti iz službe, torej da gre za poškodbo pri delu. V takem primeru bi namreč pridobila pravico do invalidske pokojnine (in invalidnine) ne glede na pokojninsko dobo (prva alinea 56. člena ZPIZ). Vendar pa sta obe nižji sodišči ugotovili, da tožnici tega ni uspelo dokazati, v reviziji pa se neutemeljeno sklicuje na to, da bi morala tožena stranka dokazati nasprotno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka (njena Območna enota K.) je z odločbo št. I-3014.752 z dne 14. 12. 1999 zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do invalidske pokojnine in invalidnine za telesno okvaro. Z dokončno odločbo tožene stranke št. P-3014752 z dne 7. 8. 2000 je bila pritožba tožnice zavrnjena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za razveljavitev zgoraj navedenih odločb zavrnilo, zavrglo pa je tožbeni zahtevek (pravilno tožbo), da se tožnici prizna delovna doba za obdobje od 6. 1. 1994 do 8. 12. 1996. Tožnica je sicer invalid I. kategorije invalidnosti, vendar ne izpolnjuje pogojev, predpisanih z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ), za pridobitev invalidske pokojnine in invalidnine za telesno okvaro. Ker je invalidnost posledica poškodbe izven dela, bi morala tožnica izpolniti pogoj najmanj 3 leta in 4 mesece pokojninske dobe (tretji odstavek 56. člena in drugi odstavek 152. člena ZPIZ), dopolnila pa je le 3 leta in 1 dan pokojninske dobe do dneva nastanka invalidnosti. Tožnica tudi ni dokazala, da bi šlo pri poškodbi za poškodbo pri delu, zahtevka za priznanje delovne dobe pa ni najprej uveljavljala pri Zavodu, zato v tem delu niso izpolnjene procesne predpostavke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Kako je prišlo do nesreče oziroma poškodbe tožnice, ni razjasnjeno. Bistveno za odločitev pa je, ali je tožnica pretrpela poškodbo na poti od delovnega mesta do stanovanja. Tega predložena poštna ovojnica, oddana navadno po pošti in žigosana 27.3.1998 ob 16.00 uri, ne dokazuje. Ni namreč dokazano, da bi ravno tožnica oddala pošiljko in to ob 16.00 uri. Tudi če bi jo, pa se je nesreča zgodila ob 17.20 uri, torej 1 uro in 20 minut kasneje, tožnica pa bi za pot potrebovala le 21 minut. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Ponavlja, da ji je odvetnik izročil pismo, da ga odnese na pošto in da tudi ponovno pošiljanje istega dopisa kot na dan nesreče tudi v letu 2005 dokazuje, da je bilo pismo oddano ob odhodu iz službe. Tožnica pa domov ni prišla, temveč je končala na Kliničnem centru. Zaradi nastopljene amnezije ne ve, kaj se ji je zgodilo. Zato ima pravico trditi, da je do nesreče prišlo na poti iz službe, če nasprotna stranka ne dokaže, da to ni res. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja se je zato napačno uporabilo materialno pravo. Po njenem mnenju lahko posebno delovno dobo (za čas čakanja na zaposlitev) uveljavlja le v zvezi s tem postopkom.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato je zožena le na preizkus pravilne uporabe materialnega prava ter na omejen preizkus pravilnosti postopka (1. do 3. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakršno sta ugotovili nižji sodišči (3. odstavek 370. člena ZPP). Z revizijo je mogoče uveljavljati le, da je tako ugotovljeno dejansko stanje posledica postopka, obremenjenega z bistvenimi kršitvami, ki so navedene v 1. in 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP.

Tožnica le pavšalno zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ne da bi vsaj smiselno navedla, za katere oziroma kakšne kršitve naj bi šlo. Dejansko pa se le ne strinja z dokazno oceno sodišča, torej z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Navedb v točki 1 obrazložitve revizije, ki se prav tako nanašajo le na dejansko stanje, ni mogoče upoštevati tudi zato, ker se nanašajo na nepomembne okoliščine. Predmet spora v tem postopku namreč ni priznanje invalidnosti in ugotavljanje vzrokov zanjo, temveč priznanje pravic in naslova priznane invalidnosti I. kategorije.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožnica v reviziji ne izpodbija odločitve sodišč v tistem delu, ki se nanaša na ugotovitev, da ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev za priznanje invalidske pokojnine in invalidnine. Glede na ugotovljeno dejansko stanje o pokojninski dobi tožnice do nastanka invalidnosti, je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna odločitev obeh sodišč.

Tožnica v reviziji le ponavlja svoje navedbe, da je do nesreče prišlo na poti iz službe, torej da gre za poškodbo pri delu. V takem primeru bi namreč pridobila pravico do invalidske pokojnine (in invalidnine) ne glede na pokojninsko dobo (prva alinea 56. člena ZPIZ). Vendar pa sta obe nižji sodišči ugotovili, da tožnici tega ni uspelo dokazati, v reviziji pa se neutemeljeno sklicuje na to, da bi morala tožena stranka dokazati nasprotno.

Po določbah prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Tožnica je kot edini dokaz predložila poštno ovojnico, s katero je želela dokazati, da se ji je nesreča 27. 3. 1998 zgodila na poti iz službe domov. Obe sodišči sta prepričljivo utemeljili svojo dokazno oceno, da predloženi dokaz česa takega ne dokazuje. Ne dokazuje niti tega, ob kateri uri je bila pošiljka oddana, in tudi ne kje in kdo jo je oddal. Tudi ob predpostavki, da jo je res oddala tožnica in to ob 16.00 uri, pa glede na potek časa do trenutka nesreče, ni več mogoč zaključek, da je takrat še šlo za pot iz službe domov. Po ugotovitvah sodišča druge stopnje je namreč do takrat poteklo že vsaj trikrat toliko časa, kot pa je trajala običajna pot domov.

Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS) se sme v socialnih sporih tožba vložiti zoper dokončno odločbo pristojnega organa. V obravnavanem primeru torej zoper dokončno odločbo pristojnega organa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni pa mogoče uveljavljati pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja neposredno na sodišču. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2003 sicer navedla, da je pri toženi stranko vložila zahtevo za plačilo prispevkov za čas prijave na Zavodu za zaposlovanje. Vendar pa to ne pomeni, da v primeru, ko o njem (še) ni bilo odločeno, lahko vloži tožbo na sodišču. Za odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (prvi odstavek 253. člena ZPIZ). ZSUP pa v primeru neizdaje odločbe v predpisanem roku, daje stranki pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (222. člen ZSUP).

Tožnica ne navaja, da bi to možnost izkoristila, zato niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo v tem delu in sta jo sodišči pravilno zavrgli.

Na podlagi določila 378. člena ZPP je iz navedenih razlogov revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.