Jedro

Ker je odločitev o stroških postopka za obnovo postopka pri delodajalcih v vseh navedenih sodnih odločbah odločilno povezana in odvisna od odločitve o glavni stvari ter vezana na uspeh s temi zahtevki, bi o neenotni sodni praksi v zvezi z zahtevkom, ki je predmet pritožbe, lahko govorili le v primeru, če bi sodišče ob enaki odločitvi o glavni stvari tudi o stroških postopka pri delodajalcu odločilo različno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo del zahtevkov, da so tožene stranke dolžne plačati tožnikom vsa prikrajšanja, ki so jih utrpeli pri novem delodajalcu A. d.o.o. od nastopa dela do 5.3.2003, in sicer razliko v plači, dodatek na minulo delo in stroške prevoza na delo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za povrnitev 29.900 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2003 dalje do plačila ter zahtevek za povračilo stroškov postopka. S sklepom je zavrglo tožbe v delu, v katerem so tožniki zahtevali, da se kot nezakoniti razveljavijo sklepi toženih strank, na podlagi katerih jim je prenehalo delovno razmerje in so bili razporejeni k A. d.o.o., da so jih tožene stranke dolžne sprejeti nazaj na delo z 6.3.2003 za nedoločen čas in jim v delovno knjižico vpisati delovno dobo od takrat naprej. Sklenilo je tudi, da tožene stranke same krijejo svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožnikov in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožniki krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

S sklepom je odločilo tudi, da ne dopusti revizije glede odločitve o zahtevkih vsakega od tožnikov za plačilo po 29.900 SIT z zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi tega sklepa je navedlo, da revizija po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004) ni dovoljena le glede odločitve o zahtevkih za plačilo 29.900 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zaradi česar je le v tem delu odločalo o dopustitvi revizije. Revizije ni dopustilo, ker ni ugotovilo razlogov po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1. Zoper sklep o nedopuščeni reviziji so vložili pritožbo tožniki. Navajajo, da sklep izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov in da sodna praksa sodišča druge stopnje glede istega vprašanja ni enotna, praksa Vrhovnega sodišča pa še ne obstaja. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani naj bi glede identičnega vprašanja v podobnih sporih odločilo drugače. Odločitev glede stroškov v višini 29.900 SIT je razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbi prilagajo fotokopije sodb in sklepov Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1453/2005-2 z dne 2.2.2007 in Pdp 645/2006-2 z istega dne ter fotokopijo prve strani sodbe istega sodišča, opr. št. Pdp 1332/2005-2 z dne 7.2.2007. Pritožba je bila v skladu z določbo 366. člena ZPP, ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-55/04-10, Up 90/04-15 z dne 6.4.2006, vročena toženim strankam v odgovor. Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

ZDSS-1 v 1. do 4. točki 31. člena določa, kdaj je revizija dovoljena, v 5. točki istega člena pa omogoča revizijo, če jo dopusti sodišče. Razlogi za dopustitev revizije so navedeni v prvem odstavku 32. člena ZDSS-1, in sicer če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba iz razloga po 2. alineji prvega odstavka tega člena. Po določbi drugega stavka tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se v pritožbenem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog neenotne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani glede istega pravnega vprašanja, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Pritožbi so priložene sodne odločbe, ki naj bi dokazovale različno sodno prakso.

V tem sporu so tožniki zahtevali razveljavitev dokončnih in pravnomočnih odločb o prenehanju delovnega razmerja pri toženih strankah in razporeditvi k drugemu delodajalcu (A. d.o.o.), kjer jim je naknadno, zaradi začetka stečajnega postopka dne 5.3.2003, prenehalo delovno razmerje. Zahtevali so tudi izplačila prikrajšanj, ki so jih utrpeli pri novem delodajalcu od nastopa dela do 5.3.2003, sprejem nazaj na delo k toženi stranki in vpis delovne dobe v delovno knjižico od 6.3.2003 dalje ter povrnitev stroškov postopka v zvezi z zahtevami za obnovo postopka, ki so jih vložili pri toženih strankah (za vsakega tožnika po 29.900 SIT z zamudnimi obrestmi). Enake zahtevke so postavili tudi v sporih, ki jih je sodišče druge stopnje reševalo pod opr. št. Pdp 1453/2005, 645/2006 in 1332/2005. Odločitev sodišča druge stopnje v teh zadevah je različna. Tako je sodišče v tem sporu sicer z nekoliko drugačnimi razlogi potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela tožbenih zahtevkov (med temi tudi zahtevka za povračilo stroškov postopka v znesku 29.900 SIT za vsakega od tožnikov) in zavrglo tožbe v zvezi z zahtevki za razveljavitev sklepov o razporeditvi k drugemu delodajalcu in prenehanju delovnega razmerja, sprejem nazaj na delo in vpis delovne dobe v delovno knjižico. Zavrnitev zahtevkov za povračilo stroškov obnove postopka pri delodajalcih je pričakovana in logična posledica zavrženja dela tožbe in zavrnitve ostalih zahtevkov. Je posledica neuspeha v kasnejšem sodnem sporu, v katerem je bila bistvena odločitev o neobstoju procesnih predpostavk za razveljavitev sklepov toženih strank o razporeditvi in prenehanju delovnega razmerja tožnikov, ki so bili izdani leta 1998 oziroma 2000. V ostalih zadevah, na katere se pritožniki sklicujejo v pritožbi, pa je sodišče druge stopnje razveljavilo sklepe sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v zvezi z zahtevki za razveljavitev sklepov toženih strank o prenehanju delovnega razmerja, razporeditvi k družbi A. d.o.o., itd.. Ugotovilo je, da razlog za zavrženje tožbe ni podan in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 274. člena ZPP. Sklepe sodišča prve stopnje je v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Prav zaradi takšne odločitve je razveljavilo tudi odločitev o zavrnitvi zahtevkov tožnikov za povrnitev stroškov za obnovo postopka v znesku 29.900 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o razveljavitvi sodbe v zvezi z zahtevkom za povračilo stroškov postopka za obnovo je bila torej spet posledica drugačne odločitve v zvezi z bistvenim predmetom spora - razporeditvijo k drugemu delodajalcu (A. d.o.o.) in prenehanju delovnega razmerja pri toženih strankah.

Odločitvi sodišča druge stopnje v tej in drugih zadevah so torej res različne, vendar to še ne pomeni neenotne sodne prakse o stvari, ki je predmet odločanja o dopustitvi revizije. V tej zadevi je potrditev odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka tožnikov za povračilo stroškov posledica potrditve zavrženja tožbe oziroma zavrnitve ostalih zahtevkov tožnikov, v ostalih zadevah pa je odločitev o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov posledica razveljavitve sklepov sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v zvezi z zahtevki za razveljavitev odločb toženih strank o razporeditvi in prenehanju delovnega razmerja tožnikov. Ker je odločitev o stroških postopka za obnovo postopka pri delodajalcih v vseh zadevah odločilno povezana in odvisna od odločitve o glavni stvari in vezana na uspeh s temi zahtevki (154. člen ZPP), bi o neenotni sodni praksi v zvezi z zahtevkom, ki je predmet pritožbe, lahko govorili le v primeru, če bi sodišče ob enaki odločitvi o glavni stvari tudi o stroških postopka pri delodajalcu odločilo različno. Tega pa ni storilo. Pritožbeni razlog neenotne uporabe prava oz. neenotne sodne prakse zato ni utemeljen.

Glede na navedeno in v skladu z drugo točko 365. člena ZPP je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.