Jedro

Upnik je s svojo opustitvijo pravočasne obvestitve sodišča o spremembi svojega transakcijskega računa preprečil dolžnikovo (prisilno) izpolnitev obveznosti, zaradi česar je nastopila upnikova zamuda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: v 1. točki izreka: ustavilo izvršbo, v 2. točki izreka: zavrnilo predlog upnika za povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 14. 06. 2010. Zoper ta sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izvršitelj na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi opravil dva rubeža, in sicer 09. 02. 2010 in 20. 05. 2010. Upnik je sodišče in izvršitelja z dopisom z dne 10. 02. 2010 obvestil o spremembi transakcijskega računa (v nadaljevanju: TRR) ter naslova. Šele naknadno je bil upnik z dopisom z dne 18. 02. 2010, ki ga je pooblaščenec upnika prejel 26. 02. 2010, s strani sodišča pozvan, da sporoči novo številko TRR, na katerega bo banka zarubljeni denarni znesek lahko nakazala. Upnik je odgovoril na dopis in sodišče ponovno obvestil o spremenjenem TRR. Upnik je bil nato s strani X banke d.d. neposredno obveščen, da so bila sredstva za sklep 26. 02. 2010 v celoti poplačana (v znesku 3.305,47 EUR). Ker pa s tem ni bila v celoti poplačana celotna terjatev, kar je bilo jasno razvidno iz izračuna zakonskih zamudnih obresti, upnik ni mogel predlagati ustavitve izvršbe, je pa o delnem poplačilu obvestil neposredno izvršitelja. Dne 14. 06. 2010 je upnik delno umaknil predlog za izvršbo za prej omenjeni znesek in priglasil nadaljnje izvršilne stroške, o katerih je bil obveščen s strani izvršitelja. Sodišče je kljub temu izvršilni postopek ustavilo. Upnik ni z ničemer povzročil, da bi dolžniku po nepotrebnem nastajali dodatni stroški in naraščale zakonske zamudne obresti. Dejstvo je, da bi dolžnik lahko poplačal celotno terjatev do zapadlosti. Tega tudi ni storil po prejemu sklepa o izvršbi, ampak je vložil ugovor, ki pa je bil kot neutemeljen zavrnjen. Tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi dolžnik terjatve ni poravnal, pač pa je bila potrebna izvršba. Upnik je ob vložitvi predloga za izvršbo navedel pravilne podatke o svojem TRR, v zvezi s katerim mu je bilo ob prenehanju opravljanja dejavnosti zagotovljeno, da bo še aktiven. Takoj, ko je bil upnik s strani banke obveščen, da je njegov TRR zaprt, je o tem obvestil sodišče, ki mu je posredoval tudi številko svojega drugega TRR. Upnik je torej sodišče pravočasno obvestil o spremenjenem TRR. Če bi dolžnik imel namen poplačati terjatev, bi to lahko storil in poplačal terjatev tudi po pošti na upnikov naslov, lahko pa bi pri upniku nemudoma preveril številko TRR. Glede na to, da tega ni storil, pa je omogočil, da je denar dejansko še vedno bil na njegovem TRR vse do poplačila. Kot dokaz prilaga dopis z dne 10. 02. 2010 ter po potrebi predlaga poizvedbe pri upnikovi banki Y d.d. glede stanja TRR, ki ga je navedel v predlogu. Dejstvo je, da dolžnik upniku vse do danes še ni poplačal celotne terjatve in se je ves čas upiral poplačilu terjatve in storil vse, da do poplačila ne bi prišlo, zato upnik meni, da je upravičen do poplačila celotne terjatve skupaj z vsemi nastalimi izvršilnimi stroški ter pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do dneva, ko upnik prejme denarna sredstva na svoj račun. Stroški izvršitelja, ki so nastali, so bili upravičeni in potrebni ter ima upnik vso pravico do njihove povrnitve s strani dolžnika skupaj s preostalim zneskom še neplačane terjatve. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v celoti razveljavi ali pa ga ustrezno spremeni, dolžniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZIZ)).

Odločitvi v izpodbijanem sklepu sta pravilni, prav tako njuna obrazložitev.

Ne drži pritožbeni očitek, da je upnik sodišče pravočasno obvestil o spremembi svojega TRR. Iz podatkov v spisu je sicer res razvidno, da je upnik z dopisom z dne 10. 02. 2010 sodišču sam sporočil spremembo svojega TRR, šele naknadno pa mu je sodišče poslalo v odgovor vlogo Z banke d.d., v kateri ta sodišču sporoča, da je upnikov TRR zaprt. Vendar pa ni pomembno, da je upnik še pred dopisom sodišča sam obvestil sodišče o spremembi svojega TRR, niti ni pomembno, kdaj je upnik zvedel, da mu je bil TRR, naveden v predlogu za izvršbo, ukinjen. Bistveno je, da je bilo 18. 01. 2010, ko sta Z banka d.d. in X banka d.d. prejeli pravnomočen sklep o izvršbi, na dolžnikovem TRR dovolj sredstev, da bi banki lahko v celoti izvršili sklep o izvršbi, vendar pa tedaj upnikov TRR, kot je bil naveden v predlogu za izvršbo, ni več obstajal, zaradi česar banki sklepa o izvršbi nista mogli realizirati takoj, ko sta ga prejeli. Tema dvema bistvenima ugotovitvama pritožnik ne oporeka. Tako je očitno, da je (prisilno) izpolnitev obveznosti ob prejemu sklepa o izvršbi preprečil vzrok, ki je bil na strani upnika, pri čemer odgovornost upnika za vzrok zamude niti ni pomembna; upnikova zamuda je objektivna posledica dejstva, da je bila dolžnikova izpolnitev obveznosti onemogočena.(1) V razmerju do izpolnitve namreč upnika bremeni sodelovalna dolžnost – gre za ravnanje, ki ga mora opraviti upnik, da dolžniku omogoči izvedbo izpolnitve.(2) V primeru, ko je dolžnik dolžan plačati na upnikov TRR, upnik svojo sodelovalno dolžnost izpolni tako, da dolžniku sporoči številko svojega delujočega TRR. Neizpolnitev sodelovalne dolžnosti pomeni dejanje upnika, s katerim odkloni sprejem ponujene izpolnitve.(3) Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je upnik s svojo opustitvijo pravočasne obvestitve sodišča o spremembi svojega TRR preprečil dolžnikovo (prisilno) izpolnitev obveznosti, zaradi česar je nastopila upnikova zamuda (prvi odstavek 300. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: OZ)).

Za odločitev o obravnavani pritožbi je povsem nepomembno, ali bi dolžnik lahko izterjevano terjatev poplačal prostovoljno že do njene zapadlosti oz. še pred prisilno realizacijo izvršbe (ob prejemu sklepa o izvršbi ali ob pravnomočnosti sklepa o izvršbi). Prav tako je nepomembno dejstvo, da je upnik ob vložitvi predloga za izvršbo navedel pravilne podatke o svojem TRR. Bistveno je namreč, da tedaj, ko sta dolžnikovi banki prejeli pravnomočen sklep o izvršbi v izvršitev, sklepa o izvršbi nista mogli realizirati, ker tedaj upnikov TRR, kot je bil naveden v predlogu za izvršbo, ni več obstajal, upnik pa sodišča oz. dolžnikovih bank o spremembi TRR do tedaj ni obvestil. Pritožnik za svojo navedbo, da z realizacijo izvršbe 26. 02. 2010 izterjevana terjatev ni bila v celoti poplačana (kar naj bi bilo jasno razvidno iz izračuna zakonskih zamudnih obresti), ne ponudi nobenega dodatnega pojasnila ali recimo svojega izračuna terjatve, glede na ostale pritožbene navedbe pa očitno meni, da izterjevana terjatev še ni v celoti poplačana zato, ker od dolžnika zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti po 20. 01. 2010 in stroškov, priglašenih v vlogi z dne 14. 06. 2010. V zvezi s plačilom zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi tekle po 20. 01. 2010, pritožbeno sodišče ponavlja pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da z nastopom upnikove zamude zamudne obresti nehajo teči (drugi odstavek 301. člena OZ). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri izračunu dolžnikove obveznosti na dan 26. 02. 2010 upoštevalo, da so zakonske zamudne obresti od glavnice in stroškov prenehale teči že z nastopom upnikove zamude.

Glede na to, da bi bila izterjevana terjatev lahko v celoti poplačana že tedaj, ko sta banki prejeli pravnomočen sklep o izvršbi, pa terjatev zaradi upnikove zamude tedaj še ni bila poplačana, stroški, ki so nastali v zvezi z izvršiteljevimi dejanji 09. 02. 2010 in 20. 05. 2010, za predmetno izvršbo niso bili (več) potrebni in jih kot takih ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku (peti odstavek 38. člena ZIZ), enako pa velja tudi za stroške vloge z dne 14. 06. 2010, s katero je upnik priglasil izvršiteljeve stroške, in stroške za delno utesnitev izvršbe, ki jo je podal v isti vlogi.

Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep v celoti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Prim. Miha Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Ljubljana, GV Založba, 2003, 2. knjiga, str. 365. (2) Ibidem, str. 366. (3) Ibidem, str. 367.