Up-89/01

21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Republike Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 516/2000 z dne 24. 1. 2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Cp 787/99 z dne 18. 4. 2000 in sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. P 7/99-8 z dne 21. 5. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo pritožnikovo tožbo, ker je ocenilo, da zadeva ne sodi v sodno pristojnost. Ugotovilo je, da tožbeni zahtevek po vsebini predstavlja zahtevo za denacionalizacijo. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče pa je z izpodbijanim sklepom zavrnilo revizijo. Pritožnik nasprotuje stališču, da ne gre za sodno pristojnost, ker o pridobitvi in prenehanju lastninske pravice odloča sodišče. V konkretni zadevi naj bi ne šlo za vprašanje veljavnosti ali nezakonitosti upravne odločbe o izvedbi nacionalizacije, temveč za vprašanje, ali je pritožnikova lastninska pravica prenehala na zakonit način ali z upravno odločbo, ki je le deklaratornega značaja. Odločitev o zavrženju njegovega zahtevka naj bi bila očitno napačna, brez razumne pravne obrazložitve, samovoljna in drugačna od sodne prakse v drugih primerih. Iz sodne prakse sodišč Vrhovnega sodišča Hrvaške v zadevi št. Gž 2478/77, Vrhovnega sodišča Vojvodine št. Rev. I 14/81 in št. Rev. 481/81 ter iz posameznih odločb Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Piranu, in Višjega sodišča v Kopru naj bi bilo namreč razvidno, da je podana sodna pristojnost tudi glede vprašanj o lastnini nepremičnine, ki je bila nacionalizirana. Zato naj bi izpodbijane odločitve sodišč o zavrženju zahtevka zaradi nepristojnosti pomenile neenako obravnavanje, bile pa naj bi tudi diskriminatorne do pritožnika kot italijanskega državljana v primerjavi "z domačimi" državljani. Z izpodbijanimi odločitvami, naj bi bile pritožniku kršene pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je s tožbo predlagal, naj se ugotovi, da ni prišlo do prehoda lastninske pravice na državo z upravno odločbo o nacionalizaciji in da je lastnik določenih nepremičnin. S tožbo, ki jo je vložil, je torej pritožnik uveljavljal ugotovitveni zahtevek; šlo naj bi za ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičninah. Pritožnik tožbe ni priložil, iz obrazložitve sklepa sodišč prve in druge stopnje pa je razvidno, da je tožbeni zahtevek utemeljeval z zatrjevanjem, da je leta 1974 prišlo do napačne izvedbe nacionalizacije, kot posledica nepravilne presoje pritožnikovega državljanstva. Da naj bi mu bila lastnina odvzeta z odločbo o nacionalizaciji v času, ko je bil jugoslovanski državljan, pritožnik z namenom utemeljevanja pritožbenih in revizijskih ugovorov izrecno zatrjuje tudi v dopolnitvi ustavne pritožbe. Po navedenem ugotovitvi sodišč, da pritožnik po vsebini izpodbija nacionalizacijo, ni mogoče očitati arbitrarnosti.

3.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, bi lahko bila pomembna navedba pritožnika o odstopu od sodne prakse. Za kršitev te ustavne pravice bi namreč lahko šlo, če bi bila izpodbijana odločitev napačna in v nasprotju z odločitvami sodišč v enakih ali podobnih zadevah.

Trditev, da je sodna praksa sodišča prve stopnje v Piranu in Višjega sodišča v Kopru drugačna od odločitve sodišč v njegovem primeru, pa očitka o odstopu sodne prakse ne utemeljuje.

Pritožnik namreč sodb, na katere se sklicuje, ni priložil, zgolj pritožnikove navedbe, da je v navedenih zadevah šlo za podobne zahtevke, o katerih naj bi sodišče razsojalo o obstoju lastninske pravice na nacionaliziranem premoženju, pa teh trditev še ne dokazujejo. Poleg tega pritožnik odstop od sodne prakse utemeljuje s sklicevanjem na odločitve sodišč prve in druge stopnje, ne pa tudi s sklicevanjem na drugačne odločitve Vrhovnega sodišča. Če se je sodna praksa, kot jo zatrjuje pritožnik, uveljavila pred sodišči prve in druge stopnje, ta pa doslej pred Vrhovnim sodiščem še ni bila preizkušena, odločitev o pritožnikovi zadevi, v kateri je na zadnji stopnji odločalo Vrhovno sodišče v revizijskem postopku, ne more pomeniti odstopa od sodne prakse. Razumljivo je namreč, da je očitek o odstopu od sodne prakse mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami sodišč vsaj iste stopnje. Pritožnik bi zato moral izkazati, da je tudi Vrhovno sodišče v drugih podobnih primerih odločalo drugače. Primeri sodne prakse Vrhovnega sodišča Hrvaške in Vojvodine, ki jih pritožnik v zvezi s tem navaja, pa glede pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku pred rednimi sodišči Republike Slovenije ne morejo biti relevantne.

4.Tudi če bi šlo za odstop od sodne prakse, temu odstopu po oceni Ustavnega sodišča ne bi mogli očitati samovoljnosti oziroma arbitrarnosti. Sodišča so odločitev, da za odločanje o pritožnikovem zahtevku ni podana pristojnost sodišča, ker gre za upravno stvar, oprla na ustrezne določbe citiranih zakonov ter svoje odločitve obrazložila z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti.

5.Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je bilo o tem, da so bile nepremičnine nacionalizirane, pravnomočno odločeno že z upravno odločbo št. 463-1723/74 z dne 24. 1. 1974. Sodišče pa je vezano na pravnomočne upravne odločbe. Glede na pritožnikov zahtevek bi presoja sodišča o neobstoju pogojev za nacionalizacijo lahko pomenila le, da odločba upravnega organa o ugotovitvi, da je bilo določeno premoženje pritožniku nacionalizirano po zakonu, ni pravilna. Pravdno sodišče pa ni pristojno za odločanje o pravilnosti upravnih odločb. Zato stališče, da sodišče ni pristojno za odločanje o pritožnikovem zahtevku, ker gre po vsebini za odločanje o upravni stvari, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, tudi pritožnikove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ne krši.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Lojze Ude