Jedro

Sodišče mora obrazložiti zamudno sodbo enako kot sodbo po opravljeni kontradiktorni obravnavi. Prihranjeno mu je le ugotavljanje dejanskega stanja. Torej tudi pri zamudni sodbi mora biti iz njene obrazložitve razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je vzelo sodišče kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu (drugi odstavek izreka) in sodba sodišča prve stopnje v doslej nerazveljavljenem delu razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, naj plača tožniku 5,088.766 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2,145.279 SIT od 5.10.2001 in od zneska 2,935.487 SIT od 14.11.2001 do plačila, ter 147.325 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in s sklepom sodbo razveljavilo glede zneska 441.558 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2001 do plačila in glede zneska 205.593 SIT s takšnimi obrestmi od 4.11.2001 dalje do plačila ter glede plačila pravdnih stroškov in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je s sodbo pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo zamudno sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo. Ugotovilo je, da je tožnik združil tri zahtevke: za plačilo tolarske vrednosti 15.000 DEM, ki temelji na pogodbi med strankama z dne 14.4.1998 (v nadaljnjem besedilu: pogodba); za plačilo 3.900 DEM, ki temelji na aneksu k tej pogodbi, ter za plačilo 2,935.481 SIT odškodnine, pri čemer je ta zahtevek sestavljen iz zahtevka za plačilo glavnice in plačilo 205.597 SIT kapitaliziranih obresti. Glede zahtevka za plačilo 15.000 DEM in plačilo glavnice odškodninskega zahtevka v višini 2,729.894 SIT so bili dani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Tožena stranka je vložila revizijo zoper sodbo. Uveljavlja razloge po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj vrhovno sodišče razveljavi sodbo višjega sodišča in v nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da v zvezi z zahtevkom za plačilo 15.000 DEM v tožbi niso bila navedena pravno relevantna dejstva in tako tudi ne, da so obstajali "rezultatski dosežki", da je višina nagrade določena s pravilnikom ter da je konkretno nagrado določil trener ekipe in odobril direktor kluba. Zato bi moralo sodišče ta del zahtevka kot nesklepčen zavrniti, pritožbeno sodišče pa ta del odločitve razveljaviti. Tožeča stranka v tožbi ni navedla dejstva, naj bi zamuda tožene stranke nastala 15.10.2001 in tako v tem delu tudi ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo dejstev iz tožbe, ki so pravno relevantna, niti ne materialnega prava, ki ga je uporabilo, in ni izpeljalo pravnega silogizma. Tudi pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, niti ne materialnopravne podlage. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede odškodninskega zahtevka za plačilo 2,729.894 SIT tožniku ni nastala nikakršna pravno priznana škoda. Osnova za dohodnino se tožniku zaradi plačanih prispevkov ni povečala, saj gre za strošek, ki ga je treba na podlagi 43. člena Zakona o dohodnini (Ur.l. RS, št. 71/93 in nasl. - ZDoh) všteti med odhodke, s tem pa se zniža davčna osnova. Tožnik bi bil po tem zakonu dolžan plačati dohodnino v povsem enaki višini bodisi kot fizična oseba iz osebnih prejemkov bodisi kot samostojni podjetnik iz dohodkov iz dejavnosti (12. člen ZDoh).

Dohodnina iz dejavnosti je kvečjemu nižja. Škoda tako ni nastala in ni tega elementa civilnega delikta. Sodišče je pri tem spregledalo, da 7. člen pogodbe ne določa obveznosti tožene stranke tožniku plačevati prispevke, prav tako ne 2. člen pogodbe. Sicer pa tožnik sam navaja, da mu je tožena stranka vse prispevke plačala.

Nedopustnega ravnanja tožene stranke ni bilo. Sicer pa tožnik tudi po 163. členu Zakona o obligacijskih razmerjih ni upravičen zahtevati povrnitve škode. Navedbe v II. točki tožbe so nejasne in na njeni podlagi zamudne sodbe ni mogoče izdati. Ker je sodišče takšno sodbo izdalo kljub nesklepčnosti tožbe tudi v tem delu, je kršilo določilo 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, s tem pa storilo absolutno bistveno kršitev po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje bi moralo zato to sodbo v celoti razveljaviti.

Pritožbeno sodišče bi moralo navesti dejstva iz tožbe, iz katerih izhaja utemeljenost odškodninskega zahtevka. Gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi, ker sodišče ugotavlja, da je tožniku nastala škoda v obliki povečane osnove za dohodnino in ne škoda v višini plačane dohodnine, kot se trdi v tožbi.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku določa, da mora sodišče v obrazložitvi zamudne sodbe navesti razloge, ki upravičujejo tako sodbo (peti odstavek 324. člena ZPP). Za sodbo, izdano po kontradiktornem postopku, predpisuje zakon, da se v njeni obrazložitvi navedejo dejstva, dokazi in predpisi, na katera se sodba opira (četrti odstavek tega člena). Na prvi pogled je videti, kot da se za obrazložitev zamudne sodbe ne terja, da sodišče razgrne strankama pravno podlago svojega odločanja. Vendar je mogoče zamudno sodbo izpodbijati iz vseh pritožbenih razlogov izvzemši zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi in drugi odstavek 338. člena ZPP). Za izpodbojni razlog zmotne uporabe materialnega prava mora pritožnik vedeti, katero pravno normo je sodišče uporabilo, da bi lahko pretehtal, ali je uporabilo pravo normo in ali jo je pravilno uporabilo. Seveda pa mora pri tem vedeti, katera dejstva je sodišče štelo kot pravno relevantna. Skratka sodišče mora obrazložiti zamudno sodbo enako kot sodbo po opravljeni kontradiktorni obravnavi. Prihranjeno mu je le ugotavljanje dejanskega stanja. Torej tudi pri zamudni sodbi mora biti iz njene obrazložitve razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je vzelo sodišče kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.

Sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, saj je v obrazložitvi le prepisalo del besedila prvega odstavka 318. člena ZPP. Tako ima revizija prav, da te sodbe ni mogoče preizkusiti. To velja tudi za odločbo sodišča druge stopnje, ker tudi to ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih niti ne materialnopravne podlage.

Tako gre za očitano kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob takšni kršitvi bi moralo pritožbeno sodišče uporabiti določbi prvega odstavka 354. člena ZPP in tako sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, kot to opozarja revizija. Pritožbeno sodišče nima pooblastila, da bi samo saniralo takšno kršitev, kakor je to skušalo v tem primeru glede odločitve o zahtevku za plačilo 2,935.487 SIT. Zakon mu namreč ne ponuja te možnosti, nezadovoljna stranka pa bi ob takšnem ravnanju izgubila možnost do pritožbe, ker bi šele iz drugostopenjske sodbe izvedela za razloge, ki jih je sodišče upoštevalo.

Gre torej za očitano kršitev po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba razveljaviti obe sodbi v izpodbijanem delu in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Ob takšnem razpletu zadeve se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z drugimi v reviziji uveljavljenimi procesnimi in materialnopravnimi razlogi, ker to ne le da ni potrebno, marveč tudi ni dopustno ob sodbi, ki je ni mogoče preizkusiti.