Jedro

Prepoved iz določbe 4. točke 39. člena ZKP, ki se nanaša na sodnika, ki je opravljal v isti kazenski zadevi preiskovalna dejanja, ob katerih si je lahko ustvaril stališče tako do dejanskih kot do pravnih vprašanj v zvezi s kazensko odgovornostjo obtoženca, je treba povezovati s sojenjem na glavni obravnavi.

Sodelovanje sodnice, ki je v predkazenskem postopku izdala odredbo o posebnih ukrepih po 152. členu ZKP, nato pa je kot predsednica izvenobravnavnega senata sodelovala pri odločanju o podaljšanju pripora obtožencu po vložitvi obtožnice, ni v nasprotju z določbo 4. točke 39. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. S.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 24.09.2002 je senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti na podlagi določbe 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšal pripor zoper obt. S.R., zoper katerega je vložena pravnomočna obtožnica zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 03.10.2002 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik, odvetnik R.G. iz M., je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil dne 14.10.2002 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, razveljavi sklep Višjega sodišča v Mariboru in sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti ter odredi, da se priprti S.R. izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obt. S.R. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Kršitev po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker sodnica ni bila izločena. Ker je bil sklep izdan po vložitvi obtožbe, se lahko izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je glede sodnice M.M.-R. podan izločitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP, saj je sodelovala pri preiskovalnih dejanjih. Zato ni smela opravljati sodniške dolžnosti pri odločitvi, s katero je izvenobravnavni senat podaljšal pripor zoper obtoženca.

Po podatkih kazenskega spisa je navedena sodnica v tej zadevi v predkazenskem postopku izdala odredbi, na podlagi katerih so bili odrejeni in izvajani posebni ukrepi zoper obt. Z.R. in obt. M.W. Iz tega sledi, da je pred uvedbo preiskave opravila preiskovalno dejanje po pooblastilih določb 152. člena ZKP. Izločitev sodnika in postopek v zvezi z njo urejajo določbe 39. člena ZKP in določbe 40. do 42. člena istega zakona. Po 4. točki 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu tega zakona, ali če je kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil dan predlog za kaznovanje, ali če je sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca, ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec. Smisel in namen te določbe in tudi ostalih določb o sodnikovi izločitvi je v zagotovitvi nepristranskosti in objektivnosti pri sojenju, ki jo zagotavlja v 1. odstavku 23. člena tudi Ustava Republike Slovenije. Ustava v tem členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Te določbe izhajajo predvsem iz predpostavke, da je sodnik v istem postopku deloval kot preiskovalni sodnik ali je pred glavno obravnavo odločal o vprašanjih, ki so zahtevala njegovo opredelitev o zadevi, ali je v istem postopku sodeloval v vlogah, ki so nezdružljive s sodniško. Iz tega sledi, da je treba povezati prepoved določbe 4. točke 39. člena ZKP, nanašajočo se na sodnika, ki je opravljal v isti kazenski zadevi preiskovalna dejanja, ob izvajanju katerih si je lahko ustvaril svoje mnenje oziroma izoblikoval svoje stališče tako do dejanskih kot do pravnih vprašanj v zvezi s kazensko odgovornostjo obtoženca, s sojenjem na glavni obravnavi. Slednje je mogoče zaključiti tudi na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, po kateri je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena).

Senat sodišča prve stopnje je z izpodbijanim sklepom podaljšal pripor zoper obtoženca po vložitvi obtožnice na podlagi določbe 2. odstavka 207. člena ZKP. S sprejeto odločitvijo je senat, v katerem je kot njegova predsednica sodelovala sodnica M.M.-R., ugotavljal le zakonske pogoje za nadaljnji obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Gre za stadij kazenskega postopka, v katerem se ne odloča o glavni stvari in v katerem se ne ugotavljajo ter presojajo dejstva in okoliščine, ki so podlaga za morebitno odločitev o obtoženčevi krivdi za kazniva dejanja, ki jih je obtožen, temveč le danost dejstev, ki so pomembna za presojo nadaljnjega obstoja pripornega razloga. V takšnem položaju ni mogoče zaključiti, da je sodelovanje sodnice, ki je v predkazenskem postopku izdala odredbi o posebnih ukrepih, v nasprotju z določbo 4. točke 39. člena ZKP. Tudi ob upoštevanju zakonskega izhodišča, da se je sodnica lahko pri opravi navedenega preiskovalnega dejanja opredelila do zadeve, slednje zaradi prepovedi njenega sodelovanja pri sojenju na glavni obravnavi ni odločilno.

Navedeni razlogi nasprotujejo zaključku, da sodelovanje sodnice v izvenobravnavnem senatu, ko je ta odločal o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, predstavlja okoliščino, ki pomeni izključitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. S.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).