Jedro

Oškodovanec, ki je utrpel telesno poškodbo, ker se je približal skupini prepirajočih se oseb, ni soodgovoren za škodo, ki jo je utrpel. Upravičen je do denarne odškodnine za strah za izid zdravljenja, čeprav zmerne intenzivnosti, zaradi katerega ni bilo porušeno v daljšem obdobju njegovo duševno ravnovesje (sekundarni strah).

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Toženec je dolžan plačati tožniku 560.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 17.12.1992 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo. Kar zahteva tožnik več, se zavrne." Toženec je dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v višini 146.868,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 25.11.1993 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženec v celoti odškodninsko odgovoren in je tožniku prisodilo odškodnino v višini 500.000,00 SIT. Za telesne bolečine je od tega prisodilo denarno odškodnino v znesku 200.000,00 SIT in je zavrnilo nadaljni odškodninski zahtevek v znesku 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti paje od zahtevanih 600.000,00 SIT, ugodilo zahtevku v višini 300.000,00 SIT.

Odškodninski zahtevek za primarni strah v višini 60.000,00 SIT ter za sekundarni strah prav tako 60.000,00 SIT je v celoti zavrnilo.

Plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 107.491,50 SIT je v celoti naložilo toženi stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne ugotovitve materialnega prava. Višina dosojene odškodnine je prenizka glede na ugotovljeno dejansko stanje. V celoti je utemeljen njegov zahtevek za strah.

Višjemu sodišču predlaga, da naj izpodbijani del sodbe razveljavi, zaradi ponovnega odločanja na prvi stopnji ali pa naj s spremembo prve sodbe zahtevku ugodi v celoti.

Toženec iz istih pritožbenih razlogov (353. čl. ZPP) izpodbija dajatveni del navedene sodbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da spričo dejanskega stanja in narave poškodb zmanjša priznano odškodnino. V pritožbi navaja, da je dokazna ocena glede soodgovornosti tožnika za nastanek poškodbe pomanjkljiva ter da je tožnikova izpoved neiskrena, saj potenciralno opisuje dogodek. Dosojena odškodnina je previsoka, še posebno, ker je splet okoliščin privedel do nastanka poškodbe in sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstvo, da je v prepiru in pretepu tožnik aktivno sodeloval. Prav tako je potrebno zavrniti izrek o stroških pravdnega postopka, saj tožnik ni v celoti uspel s svojim zahtevkom.

Pritožbi pravdnih strank sta delno utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. V izvedenem dokaznem postopku je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Glede na pritožbene navedbe toženca pritožbeno sodišče dodaja, da v dokaznem postopku in s pritožbenimi navedbami ni z ničemer dokazana soodgovornost tožeče stranke za njene poškodbe.

Tožnik in njegova žena ter sam toženec izpovedujejo enako - tožnik je prišel ven, po tem ko se je vnel prepir, v pretepanju pa po izpovedi samega toženca ni sodeloval. Dejstvo, da je le pristopil k omenjeni skupini, kljub temu, da je vedel, da se prepirajo, pa ni takšne narave, da bi ga presojali kot pravno relevantno dejstvo pri uveljavljani deljeni krivdi.

Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo uveljavljanih bistvenih kršitev pravdnega postopka. Po mnenju pritožbenega sodišča sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi moglo preizkusiti. Prav tako je sodišče prve stopnje jasno navedlo razloge o odločilnih dejstvih, tudi o neobstoju soodgovornosti tožnika, katero uveljavlja toženec v pritožbi.

Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenske aktivnosti in za strah je tožnik upravičen do pravične denarne odškodnine. Sodišče druge druge stopnje je mnenja, da je bilo za prvi navedeni obliki nepremoženjske škode materialno pravo uporabljeno v skladu z določili členov 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih. Na podlagi dovolj popolno ter tudi prepričljivo ugotovljenih okolišičin primera, zlasti izvidov in mnenja izvedencev o stopnji bolečin ter njihovem trajanju je prisodilo denarno odškodnino v skladu z v sodni praksi uveljavljenimi standardi glede na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, ne da bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Po enakih kriterijih je potrebno prisoditi tožniku odškodnino tudi za strah ter pritožbeno sodišče v skladu z uveljavljeno sodno prakso dopolnjuje svoje prvotno stališiče, da je strah pravno priznana škoda v primerih, ko je intenziven in dolgotrajen, sicer pa le, če je bilo v daljšem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Strah je namreč pravno priznana škoda za katero je oškodovanec upravičen do pravične denarne odškodnine tudi v primerih strahu za izid zdravljenja, čeprav zmerne intenzivnosti, vendar prisotnega v dalj časa trajajočem časovnem obdobju, ne glede na to, ali je zapustil v oškodovančevi osebnosti kakšne posledice. Navedene okoliščine vplivajo le na višino odškodnine. Prvo sodišče zato na podlagi ugotovitve, oprte na izvid in mnenje izvedenca, da je obstajala tožnikova zaskrbljenost za izid zdravljenja, čeprav zaradi tega ni bilo porušeno njegovo duševno ravnovesje (pismena ekspertiza na l. št. 32 do 37), ni prav uporabilo materialnega prava, ker je zavrnilo odškodnino za to obliko škode. Mogoče se je le strinjati s stališčem, da primarni strah tožnika ob samem dogodku ni bil niti intenziven, niti dolgotrajen, niti ni bilo zaradi tega strahu daljši čas porušeno tožnikovo duševno ravnovesje. Za tako sklepanje je dovolj opore že v samem razvoju dogodka, kakor ga je prepričljivo ugotovilo prvo sodišče, da se je namreč tožnik očitno brez strahu pridružil svoji ženi, ko se je prepirala s tožencem. Tožnik s svojo različico poteka dogodka, ko tudi v pritožbi vztraja, da je bil toženčev napad agresiven in nepričakovan, ne more omajati pravilnih zaključkov prvega sodišča. Na podlagi dejstev, ki so pomembna v tem primeru za odločitev o pravični denarni odškodnini, kakor jih je ugotovilo že prvo sodišče, je zato sodišče druge stopnje prisodilo v skladu z že omenjenim materialnim pravom tožniku pravično denarno odškodnino v višini 60.000,00 SIT tudi za strah. V tem obsegu je spremenilo odločitev prvega sodišča o višini odškodnine za vtoževano negmotno škodo, ki znaša 560.000,00 SIT in ne 500.000,00 SIT z zakoknitimi zamudnimi obrestmi od prisojenega zneska odškodnine, ki tečejo od dneva prve sodbe dalje. Sprememba prve sodbe temelji na določilu 4. tč. 373. člena ZPP.

Če sodišče spremeni sodbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek, 166. člena ZPP). Stroške tožeče stranke, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka je odmerilo v skladu z veljavno odvetniško tarifo, glede na doseženi uspeh tožnika, ki je po pravnem temelju uspel v celoti, po višini pa le deloma z zneskom prisojene odškodnine 560.000,00 SIT oziroma s pritožbo le glede zneska 60.000,00 SIT. Upoštevalo je vrednost točke 60,00 SIT po tarifi, veljavni na dan odmere, število točk pa po tarifi, veljavni v času izvršenega opravila. Na tej podlagi obračunani pravdni stroški tožeče stranke, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka znašajo 146.868,00 SIT. Od pravdnih stroškov je toženec dolžan plačati tožniku zakonite zamudne obresti od dneva izdaje sodbe s katero so bili določeni.