Jedro

Od storilke se zato lahko zahteva, da se ne bo zadovoljila le s seznanitvijo svojih delavcev in da bo sprejela še druge ustrezne ukrepe, da prepreči prodajo alkohola mladoletnim osebam. Ta zahteva glede na pomen zavarovane dobrine ni pretirana.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Storilka mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 600,00 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Koper - Postojna št. 7100-1116/2022-4-27004 z dne 14. 10. 2022.

2.Zoper sodbo se storilka pritožuje po svojih zagovornikih. Ponavlja svoje navedbe iz zahteve za sodno varstvo, da iz odločbe ni mogoče ugotoviti, ali pivo Bergedorf 500 ml v pločevinki sploh predstavlja alkoholno pijačo v smislu prvega odstavka 2. člena ZOPA. Glede na definicijo alkoholne pijače v ZOPA, bi morala biti alkoholna pijača v izreku sodbe o prekršku opredeljena z volumenskimi odstotki alkohola. Zato dejanje, kot je opredeljeno v odločbi o prekršku, ni prekršek. Obrazložitev sodišča, da pivo vsebuje 4,5 volumenskih odstotkov alkohola, povedanega ne more spremeniti. Ustrezno opredeljen ni niti zakonski znak "oseba, mlajša od 18 let". Ne gre spregledati, da izpodbijana sodba nima nobene obrazložitve glede dejanskega stanja prekrška in je zato ni mogoče preizkusiti. Pravna oseba pa je tudi sicer izkazala obstoj ekskulpacijskega razloga iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Trdila in dokazala je, da je izpolnila obveznost seznanitve svojih zaposlenih in da je prodajalka svojo obveznost razumela. Sodišče pa se je postavilo na stališče, da pravna oseba ni izpolnila obveznosti nadzora, pri čemer je obrazložitev vsebinsko prazna. Če je sodišče menilo, da je vsebina opozorila dvoumna, bi lahko zaslišalo predlagani priči. Slednji bi potrdili, da pavšalna argumentacija, da je vsebina opozorila uporabna samo v zvezi s prodajo tobačnih izdelkov, ne drži. Da predstavlja takšen sistem ustrezen ukrep v okviru dolžnega nadzorstva, se je že opredelilo Okrajno sodišče v Ljubljani. Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi pravna oseba prodajalce opozarjala samo v zvezi s poostrenim nadzorom. O tem bi se lahko sodišče prepričalo, če bi izvedlo ustno obravnavo in zaslišalo obe predlagani priči. Ker tega ni storilo, je kršilo pravico do izjave in do obrambe. Objektivne odgovornosti prekrškovno pravo ne pozna. Zahteva po izvajanju stalne kontrole pomeni pretiran ukrep.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Izpodbijana sodba je obrazložena, sodišče se je v njej opredelilo do vseh odločilnih dejstev, zato jo je mogoče preizkusiti. To velja tudi glede dejanskega stanja prekrška, saj ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja prekrška niti ni bilo sporno. V sodbi o zahtevi za sodno varstvo pa je preizkus sodišča omejen na navedbe v zahtevi za sodno varstvo in na razloge iz 62.a člena ZP-1.

5.Opis dejanja v odločbi o prekršku zadošča za zaključek, da so podani vsi znaki prekrška po 2. točki prvega odstavka 16. člena ZOPA. Navedeno je, za katero pijačo konkretno je šlo in da gre za alkoholno pijačo. Tak opis omogoča obrambo. Enako velja za opis, da je šlo za osebo, mlajšo od 18 let. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, podatki o mladoletniku izhajajo iz zapisnika, neposredni storilki je ta oseba v navzočnosti inšpektorja pokazala osebni dokument.

6.Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da storilka ni izkazala ekskulpacijskega razloga iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Na pravilne razloge sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Dodaja pa, da za sodišče prve stopnje ni bilo sporno, da je storilka izpolnila svojo dolžnost seznanitve delavcev s pravilnim ravnanjem, zato izvajanje dokaznega postopka s tem v zvezi ni bilo potrebno. Vendar seznanitev delavcev s pravilnim ravnanjem ne zadošča za ekskulpacijo. Neposredni storilec prekrška je namreč po naravi stvari lahko samo fizična oseba. Kadar ta oseba prekršek stori v imenu pravne osebe ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, zakon v prvem odstavku 14. člena ZP-1 določa tako imenovano pridružitveno odgovornost pravne osebe. Izvršeni prekršek je namreč tako tesno povezan s pravno osebo, da lahko štejemo, da gre pri delovanju neposrednega storilca dejansko za delovanje pravne osebe. Zato ne gre za objektivno odgovornost za ravnanje drugih, ampak za to, da prekršek dejansko stori pravna oseba. V tretjem odstavku 14. člena ZP-1 so določeni razlogi, na podlagi katerih se pravna oseba lahko ekskulpira, vendar gre za izjemo, ki jo je kot tako treba tolmačiti ozko. Razlogi, ki pravni osebi omogočajo, da se izogne odgovornosti, so namreč relevantni le v primerih, v katerih bi bilo sankcioniranje pravne osebe neupravičeno in tudi nepravilno, ker je izvršeni prekršek posledica ekscesa neposrednega storilca, do katerega je prišlo kljub korektnemu ravnanju pravne osebe1. Prav zato mora pravna oseba, v imenu in za račun katere je bil prekršek storjen, izkazati, da je sprejela tudi druge ukrepe za preprečitev prekrškov. V tem smislu sta prekrškovni organ in sodišče prve stopnje pravilno opozorila, da bi tovrstne prekrške lahko preprečila najmanj z (občasnimi) kontrolami svojih zaposlenih, ki pa jih v zahtevi za sodno varstvo ni zatrjevala. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zahteva po sprejemu ustreznih ukrepov strožja, ko gre za varstvo pomembnih dobrin, kot je to v primeru prepovedi prodaje alkohola mladoletnim. Od storilke se zato lahko zahteva, da se ne bo zadovoljila le s seznanitvijo svojih delavcev in da bo sprejela še druge ustrezne ukrepe, da prepreči prodajo alkohola mladoletnim osebam. Ta zahteva glede na pomen zavarovane dobrine ni pretirana.

7.Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8.Pritožnik mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 600,00 EUR sodne takse za pritožbo.

-------------------------------

1Prispevek L. Selinšek v Zakonu o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2018, str. 105.