Jedro

Sodna praksa glede obračunavanja DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik, ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo večinski sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža iz zneska 3.205,25 EUR na znesek 2.996,03 EUR.

II.V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne ter se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožnik dolžan v roku petnajstih dni povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 3.205,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Povzetek pritožbenih razlogov

2.Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevek toženca za povračilo stroškov v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik tudi zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Prejšnja odvetnica tožnika A. A. je morala tožencu že povrniti 500,00 EUR stroškov, česar sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Pritožba v nadaljevanju povzema, katere pravdne stroške je sodišče kot potrebne priznalo tožencu. Zavrnilo je zgolj stroške za pregled listin in uvodni posvet s stranko ter stroške za pregled sodne odločbe in končno poročilo stranki. To pa potrjuje, da se sodišče z vsebino vlog in njihovo potrebnostjo ni ukvarjalo in je tožencu priznalo stroške vseh pripravljalnih vlog, pri čemer ni upoštevalo, da je tožniku oz. konkretno njegovi pooblaščenki že naložilo plačilo 500,00 EUR, kar je bilo že poravnano. Najmanj toliko manj bi moralo biti prisojenih stroškov, poleg tega pa bi sodišče moralo kritično ovrednotiti vloge in ugotoviti, katere so bile potrebne.

4.Toženec ni izkazal, da je imel stroške z DDV. Kilometrina tudi ni storitev, ki bi bila osnova za obračun DDV.

Odgovor na pritožbo

5.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Glede utemeljenosti pritožbe

6.Pritožba je delno utemeljena.

Presoja pritožbenega sodišča

7.Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških, ki jih je tožnik dolžan povrniti tožencu, upoštevati, da je bilo pooblaščenki tožnika že naloženo plačilo stroškov v višini 500,00 EUR. Kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem P 00/2019 z dne 31. 7. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 270/2021 z dne 20. 4. 2021, je bilo pooblaščenki tožnika naloženo plačilo separatnih stroškov toženca v višini 536,04 EUR v zvezi z narokom dne 29. 6. 2020. Stroški, ki jih je bila dolžna pooblaščenka tožnika povrniti tožencu, so nastali po njeni krivdi in so se nanašali zgolj na stroške naroka dne 29. 6. 2020, ki pa z izpodbijanim sklepom tožniku niso bili naloženi v plačilo. Kot izhaja iz priloženega stroškovnika toženca, je njegov pooblaščenec v stroškovniku priglasil zgolj stroške zastopanja na poravnalnem naroku 10. 1. 2020, za narok za glavno obravnavo 24. 7. 2020, za narok za glavno obravnavo 16. 10. 2020 in za narok za glavno obravnavo 8. 11. 2021, ne pa tudi stroškov zastopanja na naroku 29. 6. 2020. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče tožencu priznane stroške zmanjšati za znesek 500,00 EUR.

8.Sodišče prve stopnje je tožencu priznalo nagrado za sedem pripravljalnih vlog. Pritožba stroške za te pripravljalne vloge pavšalno in nekonkretizirano izpodbija z navedbo, da pripravljalne vloge niso bile potrebne, pri tem pa ne navede, za katero pripravljalno vlogo meni, da ni bila potrebna, niti ne pojasni zakaj. Po pregledu pripravljalnih vlog toženca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec 30. 8. 2021 vložil dve vlogi. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožencu za pripravljalno vlogo z dne 30. 8. 2021 (na list. št. 208) neutemeljeno priznalo stroške nagrade v višini 200 točk. Vloga z dne 30. 8. 2021 (list. št. 208) po vsebini predstavlja zgolj kratek dopis sodišču, saj je z njo toženec zaprosil za potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa P 00/2019 z dne 31. 7. 2020. Zato mu zanjo v skladu s tar. št. 43 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) pripada zgolj nagrada v višini 20 točk. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pripravljalna vloga toženca, ki je prav tako datirana dne 30. 8. 2021 (list. št. 210), ni bila potrebna (155. člen ZPP). Z njo je toženec spremembi tožbe z dne 4. 8. 2021 nasprotoval, vendar je dokončne in celovite razloge za nasprotovanje spremembi tožbe dal šele v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 23. 9. 2021 (list. št. 233), za katero pa mu je bil priznan strošek nagrade v višini 200 točk. Ker je pritožba tožnika v tem delu utemeljena, je pritožbeno sodišče v izpodbijani sklep glede potrebnih pravdnih stroškov toženca poseglo tako, da je tožencu za vlogo z dne 30. 8. 2021 priznalo zgolj nagrado za sestavo kratkega dopisa v višini 20 točk.

9.Pritožbeno sodišče je tako priznane potrebne stroške toženca, ki mu jih je odmerilo sodišče prve stopnje v višini 3.791,7 točk, znižalo za 180 točk, tako da po spremembi toženčevi potrebni pravdni stroški znašajo 3.611,7 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 2.167,02 EUR, povečano za 22% DDV pa 2.643,76 EUR.

10.Pritožbeni očitek, da toženec ni izkazal, da je imel pooblaščenec toženca B. B. stroške z DDV, ni utemeljen, saj je slednji zavezanec za DDV.

11.Utemeljen pa je pritožbeni očitek, ki se nanaša na odmero DDV od kilometrine. Sodna praksa glede obračunavanja DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik, ni enotna1, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo večinski sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava2. V skladu z določilom 10. člena Odvetniške tarife se kilometrina obračuna kot strošek v višini, ki se po uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo. Podlago za odmero potnih stroškov predstavlja tretji odstavek 10. člena OT, po katerem je stranka odvetniku dolžna plačati kilometrino, če ta uporabi osebni avtomobil v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko. Po tretjem odstavku 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja se v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza na službena potovanja v primeru, da delojemalec uporablja lastno prevozno sredstvo do višine 0,37 EUR oziroma sedaj do višine 0,43 EUR za vsak prevožen kilometer. Skladno z ZDDV-1 se DDV obračunava le od opravljanja storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo (tretja točka 3. člena in 14. do 17. člen ZDDV-1). Višine ugotovljenih stroškov kilometrine, ki za pooblaščenca znaša 340,40 EUR ter za toženca 11,87 EUR, pritožba ne izpodbija. Skupaj tako stroški kilometrine, ki jo je tožnik dolžan plačati tožencu, znašajo 352,27 EUR, pri čemer pa se na priznan znesek kilometrine DDV ne odmeri.

12.Upoštevaje, da so potrebni pravdni stroški toženca po delni spremembi 2.643,76 EUR, stroški kilometrine pa 352,27 EUR, so celotni pravdni stroški toženca, ki mu jih je dolžan plačati tožnik 2.996,03 EUR.

Odločitev pritožbenega sodišča

13.Ker je pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti tožencu, znižalo iz zneska 3.205,25 EUR na 2.996,03 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep (2. točka 365. člena ZPP).

14.Ker je pritožnik s pritožbo uspel v majhnem/neznatnem delu (6%), stroški odgovora na pritožbo pa niso pripomogli k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. in 165. členom ZPP).

-------------------------------

1

1VSC sklep 333/2020 je v odločbi z dne 23. 9. 2020 zavzelo stališče, da se odvetniku, ki je zavezanec za DDV v RS, prizna DDV na vse opravljene storitve, tudi na potne stroške (kilometrino), pri čemer se je sklicevalo na določilo drugega odstavka 2. člena Odvetniške tarife, po katerem so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v RS.

2

2V odločbah VSL sklep I Cp 2837/2017, VSL sklep II Cp 1336/2018, VSL sklep I Cp 566/2022 VSL ni priznalo DDV na odmerjeno kilometrino.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 155 Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 3, 14, 15, 16, 17

Odvetniška tarifa (2015) - člen 10, 10/3 Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) - člen 5, 5/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.