Jedro

Presoja o tem, ali je predlagani dokaz, s katerim je toženec utemeljeval predlog za obnovo postopka, nov in ali bi bila na podlagi tega dokaza lahko izdana zanj ugodnejša odločba, mora biti izvedena z vidika materialnopravnega ugovora, ki ga je toženec uveljavljal v pravdi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrnilo in tožencu naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka. Zavzelo je stališče, da je predlog sicer pravočasen, vendar pa predlagani dokaz ni nov dokaz, niti ne bi v ničemer vplival na drugačno odločitev v sporu. Ker bi toženec kot skrben poslovnež že ob podpisu pogodb lahko govoril s pričo S. in bi si lahko že tedaj pridobil njegovo mnenje in videnje o okoliščinah sklenitve obravnavanega posla, bi lahko dejstva in dokaze, ki tvorijo dejanski stan predloga za obnovo, uveljavljal že v prvi pravdi. Zavrnilo je toženčeve navedbe, da je bil tožnikov namen pri sklepanju celotnega posla izigrati določbe Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in zavzelo stališče, da je že v prvotnem postopku kot neutemeljen zavrnilo ugovor ničnosti z vidika nedopustnosti nagiba pri sklepanju posojilne pogodbe in z njo povezanih pogodb in predpogodbe in da je že tedaj zavrnilo očitek, da je posojilna pogodba oderuška pogodba. Toženec bi kot skrben poslovnež že ob sklepanju pogodbe lahko presodil, da pogodba ni v njegovem interesu in zavrnil njen podpis.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, (1) da se nov dokaz, vključno z novimi dejstvi v zvezi z njim, nanaša izključno na nagib tožnika pri sklepanju obravnavanih pogodb in predpogodbe, pri čemer ta nagib na veljavnost pogodb in predpogodbe nima vpliva (vse to je bilo že pojasnjeno v vseh treh sodbah, izdanih v prvotnem postopku), in (2) da bi toženec ob primerni skrbnosti lahko dokaz in dejstva, ki jih navaja v predlogu za obnovo, predlagal že v prvotnem postopku. Navedlo je, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo resničnost navajanih dejstev, vendar pa to ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, in da sme sodišče pri presoji o dovolitvi obnove upoštevati le tista dejstva, ki so navedena v predlogu, in ne tistih, ki bi jih lahko izvedelo v obnovljenem postopku.

3. Toženec v reviziji uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navedel je, da izjava S. odpira nova, doslej neraziskana vprašanja o nepoštenem in nevestnem ravnanju tožnika ob sklepanju pogodb dne 25. 10. 1996. Po ugotovitvah sodišč naj bi tedaj sklenjeni posli določali ekvivalentne izpolnitve tožnika in toženca, kot izhaja iz izjave S., pa so bile te izpolnitve glede na to, da tožnik ni imel namena sklenitve pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev, daleč neekvivalentne. Tožnik je izkoristil toženčevo naivnost in lahkomiselnost za pridobitev nesorazmerne koristi zase, kar na podlagi drugega odstavka 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) utemeljuje zavrnitev zahtevka nepoštene stranke. Stališče sodišča prve stopnje, da bi toženec lahko odklonil podpis pogodbe, če bi presodil, da ni v njegovem interesu, in da bi lahko že tedaj govoril s S., je prestrogo in presega okvire presoje o obstoju obnovitvenega razloga. Posledično izpodbijani sklep sodišča prve stopnje nima niti razlogov o obstoju obnovitvenega razloga niti razlogov o tem, ali bi nova dejstva in novi dokazi lahko privedli do ugodnejše odločitve za toženca. Sodišče druge stopnje se do očitkov o pomanjkanju bistvenih razlogov v sklepu sodišča prve stopnje ni opredelilo. Stališče sodišča druge stopnje, da se nov dokaz, vključno z novimi dejstvi, nanaša izključno na tožnikov nagib pri sklepanju pogodb, da nagib na veljavnost predpogodbe nima vpliva in da je bilo vse to že pojasnjeno v sodbah, izdanih v prvotnem postopku, je nerazumljivo in protislovno. Sodišča, ki so odločala v prvem postopku, se namreč niso mogla opredeliti glede novega dokaza, predlaganega v obnovitvenem postopku.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Tožnikove navedbe o nedovoljenosti revizije niso utemeljene. Po prvem in drugem odstavku 384. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, razen če je bil izdan v sporu, v katerem ne bi bila dovoljena niti revizija zoper pravnomočno sodbo. Po ustaljenem stališču sodne prakse v to skupino sklepov sodi tudi pravnomočen sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, če vrednost spora presega revizijski prag.(1) Glede na to, da je toženec po pravnomočni sodbi dolžan plačati 114.985.451,35 SIT z zamudnimi obrestmi, predlog za obnovo postopka pa je bil z izpodbijanim sklepom pravnomočno zavrnjen, je revizija zoper ta sklep dovoljena.

7. V skladu z 10. točko 394. člena ZPP se pravnomočno končan postopek na predlog stranke lahko obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

8. Toženec je na podlagi pravnomočne sodbe dolžan tožniku plačati 114.985.451,35 SIT (sedaj 479.825,79 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1998 do plačila in mu povrniti stroške postopka. Sodba temelji na stališču, da toženec ni vrnil navedenega denarnega zneska, ki mu ga je tožnik izročil na podlagi posojilne pogodbe, sklenjene 25. 10. 1996. Toženčev ugovor, da je svoje obveznosti v zvezi s to pogodbo izpolnil in da zato ni nič dolžan, je bil zavrnjen. Sodišči prve in druge stopnje sta njegove trditve obravnavali kot ugovor navidezne pogodbe in ga glede na to, da sta pravdni stranki hotè zapisali posojilno pogodbo, zavrnili kot neutemeljenega. Ker v zvezi s predpogodbo, sklenjeno istega dne, ni bila sklenjena glavna pogodba, toženec pa sklenitve glavne pogodbe ni zahteval, sta kot neutemeljeno zavrnili tudi njegovo stališče, da je znesek posojila vrnil. Revizijsko sodišče je toženčeve očitke o odpadli kavzi, ki ni bila posojilna (se pravi pridobitev denarja za financiranje na eni strani in ustvaritev zaslužka na drugi strani), zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil razlog za sklenitev predpogodbe (in ne pogodbe) o odsvojitvi poslovnega deleža s strani toženca na tožnika v tem, da tedaj še niso obstajali podatki o uspešnosti finančnega poslovanja in o boniteti družbe E. d.o.o., tožnik pa je bil pripravljen poslovni delež odkupiti le v primeru pozitivnega poslovanja družbe. Revizijsko sodišče je torej toženčev ugovor obravnavalo z drugačnega materialnopravnega vidika kot pravnomočna sodba. Dopustilo je možnost, da bi bile pogodbe, sklenjene 25. 10. 1996, med seboj povezane na tak način, kot je zatrjeval toženec in ki bi posledično pomenil neutemeljenost zahtevka, vendar pa je na podlagi dejanskih ugotovitev iz pravnomočnih sodb zaključilo, da relevantna dejstva niso bila dokazana.

9. Iz odločbe revizijskega sodišča vsaj posredno izhaja, da je bil toženčev ugovor sklepčen ne (le) v smislu trditev, da je bila posojilna pogodba sama zase navidezna, ampak (tudi,) da je bila posojilna pogodba sestavni del dogovora s tožnikom, v katerem je sam nastopal kot slamnati kupec, in da je bila v okviru tega dogovora posojilna pogodba navidezna:(2) pogodba o prodaji poslovnega deleža je bila sklenjena med P., d.d., in tožnikom, toženec pa je bil vmes postavljen kot slamnati kupec. Za dosego cilja, tj. prenosa poslovnega deleža z družbe P. d.d. na tožnika, je bila sklenjena (med drugim tudi) posojilna pogodba. V takem pogodbenem odnosu gre za tri razmerja: za razmerje med prodajalcem in navideznim kupcem, za razmerje med navideznim kupcem in resničnim kupcem ter za razmerje med prodajalcem in resničnim kupcem. V tej pravdi sporni odnos je odnos med navideznim in resničnim kupcem. Zahtevki med tožnikom in tožencem temeljijo na razmerju med njima in niso povezani z razmerjem med prodajalcem in navideznim kupcem. Če bi toženec dokazal, da je bil le slamnati kupec, bi njegova teza, da bi tožnik lahko od njega zahteval le izročitev delnic (in da je sam to obveznost izpolnil, ko je predlagal sklenitev glavne pogodbe), ne pa vrnitev posojila, vodila k zavrnitvi zahtevka.(3)

10. Pri odločanju o dovolitvi obnove postopka sta sodišči ponovno obravnavali spor le v okviru presoje o navideznosti posojilne pogodbe oziroma o nedopustnosti nagiba pri sklepanju posojilne pogodbe, nista pa predlaganega obnovitvenega razloga preizkusili z vidika odpadle kavze, izhajajoč pri tem iz zatrjevane predpostavke, da so pogodbe predstavljale povezano celoto.

11. Tako je sodišče prve stopnje svoje stališče o tem, da ne gre za nov dokaz, obrazložilo z argumentom, da bi toženec kot skrben poslovnež že ob podpisu pogodb lahko govoril s S. in si pridobil njegovo mnenje in videnje o okoliščinah sklenitve obravnavanega posla. Pritožbeno sodišče se je s tem stališčem strinjalo. Tak odgovor je pomanjkljiv. Toženec ni trdil, da tožnikovega namena, ki ga je zasledoval pri sklepanju posojilne pogodbe, ni poznal, ampak je (tako v prvem postopku kot sedaj v predlogu za obnovo) trdil, da je ta drugačen od zunanjega videza pogodbe in da bo te trditve lahko potrdila izpovedba predlagane priče. S tega vidika sodišči nista ocenili, ali predlagani dokaz predstavlja nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP.

12. Izhajajoč z enakega materialnopravnega gledišča sta sodišči opravili tudi presojo, ali bi predlagani dokaz lahko pripeljal do drugačne odločitve o zahtevku. Sodišče prve stopnje je navedlo, da bi toženec kot skrben poslovnež že ob sklepanju pogodbe lahko presodil, da pogodba ni v njegovem interesu in zavrnil njen podpis. Sodišče druge stopnje je ponovilo stališče iz prvega sojenja, da tožnikov nagib pri sklepanju obravnavanih pogodb in predpogodbe na veljavnost pogodb in predpogodbe nima vpliva. Tudi ta odgovor je pomanjkljiv. Mogoče se je sicer strinjati, da toženčeve navedbe v zvezi z nedovoljenostjo tožnikovega ravnanja ne morejo vplivati na veljavnost posojilne pogodbe same po sebi, vendar pa toženec s temi navedbami ni zatrjeval tega ali pa vsaj ne samo tega. Z zaslišanjem S. je želel utemeljiti svojo tezo, da je bila sklenitev pogodb dne 25. 10. 1996 v interesu tožnika in da zato okoliščina, da kasneje ni prišlo do sklenitve glavne pogodbe v zvezi s tedaj sklenjeno predpogodbo, ne more iti v njegovo škodo. S tega materialnopravnega gledišča sodišči tožnikovih navedb nista preizkusili.

13. Ker niti izpodbijani sklep niti sklep sodišča prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi omogočali presojo o obstoju zatrjevanega razloga za obnovo postopka, ju je revizijsko sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz gornje obrazložitve.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. sklepe II Ips 286/2006 z dne 10. 5. 2007, II Ips 989/2006 z dne 20. 9. 2007 in II Ips 135/2009 z dne 17. 12. 2009. Op. št. (2): Prim. sodbo in sklep II Ips 232/2008 z dne 15. 7. 2009: "Prodajna pogodba, pri kateri ni navidezna vsebina, ampak ni v skladu z resničnostjo le oseba enega pogodbenika, je pogodba z navideznim oziroma slamnatim kupcem. OZ oziroma prej ZOR pogodbe z navideznim pogodbenikom ne ureja, poznata pa jo pravna teorija in sodna praksa. V primeru prodajne pogodbe z navideznim kupcem gre za tri udeležence pogodbenega razmerja: prodajalca, resničnega kupca in navideznega kupca. Resnični kupec noče ali pa ne more skleniti prodajne pogodbe, zato v interesu resničnega kupca pogodbo sklene navidezni kupec. Kadar prodajalec za dogovor med resničnim in navideznim kupcem ve, potem je nosilec pogodbenih pravic in obveznosti dejanski kupec. Navidezni kupec je namreč sklenil pogodbo v imenu in za račun dejanskega kupca." Glej še Ogrizek, Prodajna pogodba z navideznim kupcem (in 66. člen ZOR), Pravosodni bilten, št. 1-2/88, str. 54, in Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana 2003, str 361. Op. št. (3): Vprašanje, ali je bil s sklenitvijo teh poslov zasledovan nedovoljen namen, je za odločitev v zadevi le posredno pomembno. Dokazanost teh trditev bi lahko pripomogla k potrditvi toženčeve teze (nasprotno tisti, ki je bila ugotovljena v prvem postopku), da je bil le slamnati mož, vendar bi se ta lahko izkazala kot utemeljena tudi na podlagi drugih okoliščin.