Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zaključek sodišča prve stopnje, da storilca, ki je šele s predmetno sodbo bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1, ni mogoče enačiti z ostalimi vozniki, ki v cestnem prometu naklepno vozijo brez veljavnega vozniškega dovoljenja, je nerazumljiv. Pritrditi je namreč pritožbenim navedbam, da obdolženec naklepno sede za volan, čeprav ve, da nima pravice voziti v cestnem prometu, ne glede na to ali mu je ta pravica začasno odvzeta zaradi postopka pred sodiščem ali zaradi tega, ker ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev za vožnjo vozila v cestnem prometu.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o predlogu za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila (III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.
1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, petem odstavku 33. člena ZPrCP ter prvem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1, mu za vsakega od prekrškov določilo predpisano globo, in mu nato na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo – globo v višini 2.571,12 EUR ter mu naložilo plačilo stroškov postopka - sodne takse v višini 257,11 EUR ter stroškov prevoza in hrambe zaseženega vozila ostalih do izdaje sodbe v višini 207,01 EUR, glede naknadno nastalih stroškov pa odločilo, da bo njih odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani. Pod III. točko izreka pa je predlog predlagatelja za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila zavrnilo in odločilo, da bo obdolžencu zaseženi osebni avtomobil vrnjen po pravnomočnosti sodbe.
2. Zoper sodbo se pritožuje predlagatelj, ki se izrecno pritožuje zgolj zoper odločitev pod III. točko izreka, to je glede odločitve, da se obdolžencu ne izreče stranska sankcija odvzema motornega vozila. Pri tem uveljavlja pritožbeni razlog po 4. točki prvega odstavka 154. člena ZP-1 in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolžencu izreče tudi stranska sankcija odvzem motornega vozila.
3. Pritožba je utemeljena.
4. V predmetni zadevi je tako pravnomočno ugotovljeno, da je obdolženec 10. 9. 2021 ob 8.10 uri vozil osebni avtomobil znamke Hyundai tip Getz, reg.... po cesti v ..., v naselju ... kljub temu, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja B kategorije, saj mu je veljavnost vozniškega dovoljenja zaradi zdravstvenih razlogov potekla 24. 4. 2020, med vožnjo pa je tudi bil pod vplivom alkohola, saj je bilo s preizkusom z elektronskim alkotestom ugotovljeno, da je imel v organizmu najmanj 0,66 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, prav tako pa med vožnjo ni uporabljal varnostnega pasu. Dalje se je med postopkom, ki so ga z njim opravili policisti, nedostojno vedel do policistov s tem, ko jima je izrekel žaljivke „jebem vama mater, prasca pokvarjena“ in ni upošteval zakonite odredbe policista, ki mu je večkrat rekel, naj preneha s kršenjem javnega reda in miru.
5. Kljub navedenemu je sodišče prve stopnje odločilo, da obdolžencu predlagane stranske sankcije odvzema motornega vozila ne izreče. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z obrazložitvijo, (-) da je obdolženec sicer bil v zadnjih treh letih že štirikrat pravnomočno spoznan za odgovornega storitve prekrškov, (-) da je mu v dveh primerih že bilo zaseženo isto osebno vozilo, ki mu je tudi bilo vrnjeno, (-) da je bil v postopkih PR 351/2020 in PRp 1418/2020 spoznan za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1, ker je bil udeležen v cestnem prometu v času, ko mu je bilo vozniško dovoljenje začasno odvzeto, (-) da mu je veljavnost vozniškega dovoljenja potekla iz zdravstvenih razlogov in ne zaradi storitve hujših prekrškov, (-) da zato po presoji sodišča ne gre za specialnega povratnika storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 in ga zato ni mogoče enačiti s kršitelji, ki so naklepno udeleženi v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, (-) da sodišče pričakuje, da bo obdolženec uredil, kar je potrebno za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker sicer v bodoče ne bo mogel se izogniti strožjemu obravnavanju in (-) da gre za starejšo osebo, ki živi v kraju oddeljenem od ustanov, potrebnih za zadovoljevanje nujnih potreb, prejema nizko pokojnino in si bo težko kupil novo vozilo. Ob navedenih ugotovitvah je sodišče prve stopnje zaključilo, da razlogi splošne varnosti ter varovanja življenja in zdravja ljudi v obravnavanem primeru zaenkrat še ne prevladujejo nad dejstvom, da se posega v obdolženčevo lastninsko pravico. Taki razlogi so pomanjkljivi in v nasprotju z namenom izreka stranske sankcije odvzema motornega vozila, kot utemeljeno navaja predlagatelj v pritožbi.
6. Nobenega dvoma ni, da je odvzem motornega vozila namenjen preprečitvi ponavljanja prekrškov (VS RS sodba IV Ips 1/2020 z dne 19. 5. 2020) in da je sodišče pri odločanju o izreku te stranske sankcije dolžno na eni strani tehtati težo ukrepa za posameznika, ki se mu odvzema predmet lastnine, na drugi strani pa tehtnost razlogov splošne varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti ter oceniti, ali razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi pretehtajo nad posegom v lastninsko pravico (odločba Ustavnega sodišča RS Up-7/98, VS RS sodba IV Ips 17/2013 in IV Ips 31/2018). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da so zaključki sodišča prve stopnje vsaj preuranjeni.
7. Ob pregledu spisovnega gradiva je pritožbeno sodišče ugotovilo, da iz izpisa iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških z dne 14. 9. 2021 na list. št. 4 spisa ter izpisa iz skupne evidence kazenskih točk v cestnem prometu na list. št. 5 spisa izhaja, da obdolženec ni bil kaznovan zgolj zaradi prekrškov vožnje v času, ko mu je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje, temveč tudi zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ki ga je storil tudi v obravnavem dogodku, in da naj bi mu bilo tudi že izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja s sklepom Okrajnega sodišča v Celju EPVD 158/2020 z dne 6. 2. 2020, ki je postal pravnomočen 21. 2. 2020. Vsega navedenega sodišče prve stopnje pri odločanju očitno ni upoštevalo, saj se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do tega ni izrecno opredelilo.
8. Prav tako ni raziskalo, kako naj bi obdolženec zagotovil uporabo tega vozila do ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja in ni obrazložilo, na podlagi česa je mogoče sklepati, da ne obstaja realna nevarnost, da bo še naprej sam vozil svoj osebni avtomobil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, še zlasti glede na njegovo predkaznovanost in dejstvo, ki ga izpostavlja samo sodišče, da obdolženec živi v kraju oddaljenem od ustanov, potrebnih za zadovoljenje njegovih osebnih potreb. Pritožnik pa sodišču utemeljeno očita, da bi moralo tudi raziskati vzroke zaradi katerih obdolženec ni podaljšal vozniškega dovoljenja, katerega veljavnost je potekla že pred letom in osmimi meseci, saj so brez tega pričakovanja sodišča, da bo obdolženec uredil, kar je potrebno za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, glede na dosedanje ugotovitve, brez realne osnove.
9. Poleg tega pa je nerazumljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, da storilca, ki je šele s predmetno sodbo bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1 ni mogoče enačiti z ostalimi vozniki, ki v cestnem prometu naklepno vozijo brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Pritrditi je namreč pritožbenim navedbam, da obdolženec naklepno sede za volan, čeprav ve, da nima pravice voziti v cestnem prometu, ne glede na to ali mu je ta pravica začasno odvzeta zaradi postopka pred sodiščem ali zaradi tega, ker ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev za vožnjo vozila v cestnem prometu. Ker je nenazadnje to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v drugem odstavku 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je navedlo, da je nesporno, da je obdolžencu veljavnost njegovega vozniškega dovoljenja potekla že 24. 4. 2020, za kar je tudi vedel in je po prepričanju sodišča ne glede na situacijo zagotovo imel dovolj časa, da to uredi, pa si kljub temu veljavnosti vozniškega dovoljenja ni podaljšal, pa je podano tudi nasprotje med razlogi sodbe, saj so zaključki, da obdolženca ni mogoče enačiti z drugimi vozniki, ki naklepno vozijo motorna vozila v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja v nasprotju z zaključki iz drugega odstavka 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.
10. Glede na navedeno pritožnik sodišču utemeljeno očita, da so razlogi sodišča prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi predloga za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila delno pomanjkljivi, deloma pa tudi nerazumljivi in v medsebojnem nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v pritožbeno izpodbijani III.) točki izreka, ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, saj glede na naravo ugotovljene kršitve le-te ni moglo samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).
11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje natančneje raziskati in proučiti obdolženčevo predkaznovanost, natančno ugotoviti za katere prekrške je bil kaznovan (in ali jih je storil z vozilom, za katerega odvzem se predlaga), ali mu je vozniško dovoljenje dejansko prenehalo veljati na podlagi sklepa EPVD 158/2020, kot izhaja iz izpisa EKT, raziskati ali obstajajo kakšni posebni razlogi, da obdolženec v obdobju od 24. 4. 2020 vozniškega dovoljenja ni uspel podaljšati, proučiti, ali obstajajo realne možnosti, da to obdolženec uredi in ugotoviti, ali je obdolženec ukrenil karkoli v zvezi s tem. Na podlagi tako raziskanega dejanskega stanja bo moralo presoditi, ali gre za nevarnega voznika, ki ga je potrebno izločiti iz cestnega prometa zaradi zagotovitve varnosti življenja in zdravja drugih udeležencev cestnega prometa ter ali je z odvzemom motornega vozila mogoče zagotoviti varnost drugih udeležencev v cestnem prometu oziroma ali bo zadostna varnost drugih udeležencev v cestnem prometu zagotovljena kljub morebitni vrnitvi zaseženega vozila obdolžencu. Za svojo odločitev bo moralo navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge.