Jedro

Pravilno je ravnala tožena stranka, ko je zaradi nepristojnosti zavrgla tožnikovo vlogo, ker je pravilno ugotovila, da za reševanje take vloge "za izdajo odredbe motenja posesti" ni pristojna in da tudi sicer ni podlage za odstop vloge kakemu drugemu organu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo z dne 27.4.1994, s katero so tožnik in N.I. ter M.V. predlagali izdajo odredbe motenja posesti. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki je bil izdan na podlagi 4. odstavka 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), navaja, da za izdajo predlagane odredbe v zvezi z motenjem posesti ni pristojna in tudi ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, zaradi česar je bilo treba izpodbijani sklep izdati brez odlašanja in ga poslati vložnikom.

Tožnik navaja, da je "izgovor tožene stranke oprt na namerno izogibanje ureditvi pravičnih medsebojnih lastninskih odnosov", ker ne more ugotoviti, kateri organ je pristojen za uskladitev ponarejenih zemljiškoknjižnih listin. Tožnik je vložil v zadnjih treh letih več vlog občini, Javnemu tožilstvu, sodišču, geodetski upravi, inšpekcijskim službam občine, vse zaradi škode, ki jo tožniku povzroča občina. Podrobneje navaja, da ga je občina zavajala v zvezi z zaprošeno odprodajo družbene parcele, ki jo je imel v najemu, dejansko pa jo je prodala drugemu. V zvezi s tem so bile izvedene meritve, ki po mnenju tožnika niso bile pravilne, med drugim tudi ne zaradi preoštevilčenja dotedanjih parcelnih številk, napake so bile v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Omogočiti bi bilo treba tovorni dostop do tožnikove domačije, investitor nove gradnje bi moral zagotoviti lastniku sosednje parcele možnost popravil vodovoda pod vaško cesto, novodošli lastnik bi moral poravnati 1/2 stroškov, ki jih je imel tožnik z napeljavo vodovoda in elektrovoda, na katera se je novi lastnik - investitor priključil, česar novi investitor noče poravnati in je tožnik kot oškodovanec 18.5.1993 že drugič vložil tožbo pri takratnem temeljnem sodišču. Tožba ni utemeljena.

Zakon o splošnem upravnem postopku v 4. odstavku 66. člena določa za primer, če dobi organ po pošti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, da jo pošlje pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Če pa organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki.

Po pregledu spisov sodišče ne dvomi o zakonitosti izpodbijanega sklepa oziroma o pravilnosti ravnanja tožene stranke z vlogo tožnika in sopredlagateljev s "predlogom za izdajo odredbe motenje posesti", v kateri so predlagatelji izražali nezadovoljstvo zaradi motenja posesti, in škode, ki jim jo povzroča lastnik sosednje parcele. Tožnik in sopredlagatelja so sicer predlagali izdajo "odredbe motenja posesti" ter ponovni postopek za lokacijsko dovoljenje in takojšnjo razveljavitev prej navedenega lokacijskega dovoljenja, vendar pa je po prilogah k tožbi razvidno, da je bila kopija predloga poslana tudi občini kot tudi takratnemu Temeljnemu sodišču, ki je sicer pristojno za odločanje o tožbah v sporih o motenju posesti. Po priloženem lokacijskem dovoljenju z dne 20.1.1993, ki ga je izdal občinski sekretariat za finance in gospodarstvo občine pa naj bi bila ta odločba vročena tudi tožniku s pravilnim poukom o pravnem sredstvu. Tožena stranka je glede na navedene podatke spisov pravilno ugotovila, da za reševanje take vloge v upravnem postopku ni pristojna in da tudi sicer ni podlage za odstop vloge kakemu drugemu organu.

Po povedanem je tožba neutemeljena in jo je kot tako sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki se enako kot ZUP po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.