Jedro

Pravica obdolženca do zagovornika po lastni izbiri ni absolutna.

Sodišče je dolžno omogočiti pravico do proste izbire zagovornika v razumnih mejah; v vsakem konkretnem primeru mora presoditi, ali in v kakšni meri omejitev te pravice vpliva na obsojenčevo pravico do obrambe in ali je v sorazmerju z zagotavljanjem učinkovitega izvajanja kazenskega postopka.

Situacija, ko je obdolženec v istem kazenskem postopku hkrati zagovornik soobdolženca, predstavlja kolizijo interesov, zaradi katere ni mogoče zagotoviti poštenega in učinkovitega izvajanja kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani odvetniku Z. Z. odreklo zastopanje obtoženega A. A. v kazenskem postopku, ki teče zoper obtožena A. A. in Z. Z., zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 ter dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. 2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženega A. A., odvetnik Z. Z., iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga razveljavitev sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ZKP sicer izrecno nikjer ne opredeljuje situacije, ko bi bila v postopku hkrati dva obdolženca, od katerih bi bil en soobdolženec zagovornik drugemu soobdolžencu. Prvi odstavek 68. člena ZKP pa določa, da v isti zadevi zagovornik ne more zagovarjati dveh ali več obdolžencev, saj gre za očitno kolizijo njihovih interesov obrambe, saj je lahko nekaj, kar je v korist enega obdolženca v škodo drugega. Obravnavana situacija, ko je eden od soobtožencev zagovornik drugemu soobtožencu, po oceni sodišča prve stopnje predstavlja enako ali kvečjemu še večjo kolizijo interesov, kot je opisana zgoraj, saj bi tak zagovornik branil tudi svoje lastne interese, za katere je povsem človeško, da bi jih postavil pred interese svojega klienta. Povsem nesprejemljive bi bile tudi nekatere procesne situacije, saj je zagovornik ves čas navzoč na naroku, pri soobdolžencih pa le ti zagovore podajajo ločeno, pri čemer se soobdolžence napoti, da počakajo pred razpravno dvorano; prav tako je obdolženec iz razlogov varovanja reda in miru lahko za določen čas odstranjen iz sodne dvorane ipd.

5. Pritožnik navedene zaključke sodišča prve stopnje označuje kot analogijo, utemeljeno na posameznih situacijah, ki je načeloma v kazenskem pravu prepovedana. Odločitev sodišča prve stopnje o podani koliziji interesov ocenjuje kot arbitrarno, ker ZKP ne ureja določno pogojev za to, da lahko sodišče odreče zastopanje zagovorniku obtoženega (kot enemu izmed odvetnikov odvetniške družbe), ker je hkrati tudi sam obtoženec v istem kazenskem postopku. Meni, da gre v konkretnem primeru za hud poseg v pravico do svobodne izbire zagovornika (19. člen Ustave) in v pravico do obrambe (29. člen Ustave), prav tako tudi v pravico, zagotovljeno v 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in v 14. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, saj gre pri pravici do svobodne izbire zagovornika za minimalne pravice iz kazenskega postopka.

6. Takšnemu stališču pritožnika ni mogoče pritrditi. Določbi točke c tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljnjem besedilu: EKČP) in točke d tretjega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list RS, št. 7/93, MP št. 2/93 - v nadaljnjem besedilu: Pakt) pravico do zagovornika po lastni izbiri sicer uvrščata med minimalne pravice obdolženca v kazenskem postopku. Vendar je Evropsko sodišče za človekove pravice v letu 1992 v zadevi Croissant V. Germany presodilo, da kljub pomenu, ki ga ima zaupno razmerje med zagovornikom in stranko, pravica do svobodne izbire zagovornika ne more biti absolutna in se lahko vanjo poseže ter se obdolžencu določi zagovornika v nasprotju z njegovimi željami, vendar mora biti ta odločitev relevantna in utemeljena z načelom pravičnosti. Glede pravnih jamstev v kazenskem postopku v 29. členu Ustave pa je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998 zapisalo, da niso samostojna kategorija, temveč predstavljajo predvsem merilo poštenega kazenskega postopka. Zato jih je treba razlagati v luči funkcije, ki jo imajo v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, pa je odvisna od presoje postopka kot celote. Posledično tudi pravice do zagovornika po lastni izbiri kot pravnega jamstva v 29. členu Ustave ni mogoče razlagati tako, da bi morala biti obdolžencu dosledno zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bo namreč lahko učinkovita le, če zagovornika pri obrambi obdolženca ne bodo omejevali interesi drugih obdolžencev. Skladno s tem je Vrhovno sodišče v odločbi I Ips 160/2000 z dne9. 10. 2002 presodilo, da kljub dejstvu, da se zaupno razmerje kot temelj učinkovite obrambe praviloma bolje vzpostavi v primeru lastne izbire zagovornika, ni mogoče te pravice razlagati tako, da bi ta možnost morala biti v kazenskem postopku dosledno zagotovljena. Na to je mogoče sklepati že iz nekaterih procesnih določb, po katerih se v primeru obvezne obrambe obdolžencu postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če si ga sam ne vzame (četrti odstavek 70. člena ZKP), ali v prepovedi, da v isti zadevi zagovornik ne more zagovarjati dveh ali več obdolžencev (prvi odstavek 68. člena ZKP). Po drugi strani bi z doslednim izvajanjem te pravice, ki jo je mogoče nadomestiti s prosto izbiro drugega zagovornika in s tem prav tako zagotoviti učinkovito obrambo, lahko nastal položaj, v katerem sploh ne bi bilo mogoče končati kazenskega postopka. Sodišče je sicer dolžno v razumnih mejah omogočiti pravico do proste izbire zagovornika, v vsakem konkretnem primeru pa presoditi, ali in v kakšni meri omejitev te pravice vpliva na obsojenčevo pravico do obrambe in ali je v sorazmerju z zagotavljanjem učinkovitega izvajanja kazenskega postopka.

7. Pritožbeno sodišče glede na navedeno sodno prakso slovenskih sodišč in prakso ESČP ugotavlja, da pravica obdolženca do zagovornika po lastni izbiri, ki je v našem pravnem redu priznana v prvem odstavku 12. člena ZKP, ni absolutna. V to pravico se lahko poseže v nasprotju z željami obdolženega, vendar mora biti ta odločitev relevantna in utemeljena z načelom pravičnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje s tem, ko je izbranemu zagovorniku, odvetniku Z. Z., odreklo zastopanje obtoženega A. A., utemeljeno poseglo v pravico do zagovornika po lastni izbiri in za to tudi navedlo ustrezne razloge. Situacija, ko Z. Z. v istem kazenskem postopku hkrati nastopa v vlogi obtoženega in tudi zagovornika soobtoženega A. A., brez dvoma predstavlja kolizijo interesov, zaradi katere ni mogoče zagotoviti poštenega in učinkovitega izvajanja kazenskega postopka. Tak poseg pa le v manjši meri obtoženemu A. A. omejuje prosto izbiro zagovornika, saj mu onemogoča le izbiro v istem postopku soobtoženega odvetnika Z. Z., kar pa mu ne preprečuje, da ga nadomesti s prosto izbiro drugega zagovornika in si s tem prav tako zagotovi učinkovito obrambo. Glede na navedeno pritožbenim trditvam, da gre v konkretnem primeru pri odrekanju pravice do zagovornika za hud poseg v pravico do svobodne izbire zagovornika, ne gre slediti. Ker pa razen te trditve vsebina pritožbe ne vsebuje konkretnih navedb o tem, iz katerih razlogov je postopanje sodišča prve stopnje s tem, ko je odreklo odvetniku Z. Z. zastopanje obtoženega A. A., vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost sodne odločbe, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP - nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ker je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa odreklo zastopanje odvetniku Z. Z., v razlogih pa ugotovilo, da je obtoženi A. A. pooblastilo podelil odvetniški družbi Z.. Pritožnik sam ugotavlja, da je obtoženi A. A. na predobravnavnem naroku vztrajal, da ga zastopa odvetnik Z. Z. Glede na tako izraženo voljo obtoženega je sodišče prve stopnje odreklo zastopanje odvetniku Z. Z., saj je pravilno štelo, da je obtoženi pooblastilo za zastopanje dejansko podelil le njemu, ne pa kateremukoli drugemu izmed odvetnikov odvetniške družbe, čeprav se pooblastilo formalno glasi na odvetniško družbo. Glede na navedeno zgolj navedba v razlogih izpodbijanega sklepa: „Dopis je bil poslan tudi v vednost odvetniški družbi Z., kjer je zaposlen Z. Z. in katero je obtoženi A. A. sicer pooblastil za zastopanje v tej kazenski zadevi.“ po vsebini ni v nasprotju z izrekom.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba zagovornika obtoženega A. A. neutemeljena, zato jo je zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. V kolikor bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper ta sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.