Jedro

Iz ugotovitev nižjih sodišč (pa tudi iz samih trditev tožene stranke tekom postopka pred nižjimi sodišči in v reviziji) izhaja, da je tožeča stranka obveznost, ki ji je bila naložena s pravnomočno sodno odločbo, izpolnila in toženo stranko uvrstila na prednostno listo za dodelitev stanovanjskih posojil (na kateri pred začetkom postopka pred sodiščem združenega dela ni bila, zato je bila njena zahteva za sodno varstvo pred sodiščem združenega dela tudi utemeljena). S tem je, kot materialnopravno pravilno zaključujeta tudi obe nižji sodišči, obveznost tožeče stranke, ki je izhajala iz izvršilnega naslova prenehala (8. točka 50. člena Zakona o izvršilnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 20/78 - 27/90), zaradi česar izvršba ni več niti dovoljena, niti potrebna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da se izvršba izreče za nedopustno. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 8.500 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in v reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ni upoštevalo določb 36. ter 66. in nasl. člena Pravilnika o reševanju stanovanjskih potreb delavcev. Sledilo je trditvam tožeče stranke, da je obveznost izpolnila, pri tem pa se ni spuščalo v zakonitost postopka. Postopka razpisa posojil in dodeljevanja posojil sta povezana in predstavljata celoto. O tem, da je uvrščen na prednostno listo, toženec od tožeče stranke ni prejel nobenega obvestila. Tožena stranka je zato morala predlagati izvršbo. Upoštevati bi bilo tudi potrebno, da je tožeča stranka toženo stranko še pred uvrstitvijo na prednostno listo suspendirala. Toženi stranki je bilo onemogočeno, da bi proti prednostni listi vložila ugovor. Uvrstitev na prednostno listo zato ni bila zakonita. Če bi bil postopek uvrstitve na prednostno listo zakonit, bi toženec lahko z ugovorom uspel in dosegel na prednostni listi zase ugodnejšo razvrstitev. V vsakem primeru bi prišel tudi do stanovanjskega posojila. Šele z dovolitvijo izvršbe bi bilo sanirano nezakonito postopanje tožeče stranke. Reviziji naj se ugodi, sodbi nižjih sodišč pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Kot izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, je bilo z odločbo sodišča združenega dela opr.št. S 417/88, z dne 16.11.1988, ki je bila potrjena z odločbo pritožbenega sodišča opr.št. Sp 368/89, z dne 16.3.1989, tožeči stranki naloženo, "da je dolžna uvrstiti predlagatelja R.J. na prednostno listo za dodelitev stanovanjskih posojil za leto 1988, v 15 dneh pod izvršbo". Iz nadaljnjih ugotovitev nižjih sodišč (pa tudi iz samih trditev tožene stranke tekom postopka pred nižjimi sodišči in v reviziji) izhaja, da je tožeča stranka obveznost, ki ji je bila naložena s pravnomočno sodno odločbo, izpolnila in toženo stranko uvrstila na prednostno listo za dodelitev stanovanjskih posojil (na kateri pred začetkom postopka pred sodiščem združenega dela ni bila, zato je bila njena zahteva za sodno varstvo pred sodiščem združenega dela tudi utemeljena). S tem je, kot materialnopravno pravilno zaključujeta tudi obe nižji sodišči, obveznost tožeče stranke, ki je izhajala iz izvršilnega naslova (pravnomočne sodbe sodišča združenega dela, v zvezi z odločbo pritožbenega sodišča) prenehala (8. točka 50. člena Zakona o izvršilnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 20/78 - 27/90), zaradi česar izvršba ni več niti dovoljena, niti potrebna. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke je bilo zato utemeljeno in materialnopravno pravilno ugodeno.

Vse ostale revizijske trditve (da tožeča stranka toženi stranki ni dodelila posojila, da ga je pred uvrstitvijo na prednostno listo suspendirala in mu s tem onemogočila vložitev pravnega sredstva proti razvrstitvi na prednostno listo, da bi z morebitnim ugovorom toženec lahko dosegel ugodnejšo razvrstitev na prednostno listo itd.) pa presegajo obveznost, ki je bila tožeči stranki naložena z izvršilnim naslovom, ki je bil podlaga za začetek izvršilnega postopka. Zato te revizijske trditve za odločitev v tej pravdni zadevi niso pravnoodločilne, zaradi česar revizijskemu sodišču nanje ni potrebno odgovoriti (1. odstavek 375. člena ZPP).

V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz navedenih razlogov ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).