Jedro

Z določbo 1. točke četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1 zakonodajalec ni določil, da je za osebo podan utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti, če je na abstraktni ravni mogoče kaznivo dejanje storiti v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja, ampak je določil pogoj, da je oseba konkretno kaznivo dejanje, za katero je vložena obtožba, storila v okoliščinah, ki so bile povezane z opravljanjem zasebnega varovanja. S tem, ko ni odgovorila na konkretno argumentiran ugovor tožnika, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja, je toženka zagrešila absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Toženka sicer ima diskrecijo, da izreče ali pa ne izreče ukrep odvzema službene izkaznice, vendar mora pri tem obvezno upoštevati okoliščine storitve in težo kršitev ter vpliv na varnost ljudi ali premoženja. Tudi s tega vidika izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Toženka sicer omenja načelo sorazmernosti, vendar ga dejansko ne uporabi v tem smislu, da bi se opredelila do nujnosti ukrepa in do sorazmernosti v ožjem pomenu besede.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 250-1571/2012/22 (143-02) z dne 24. 4. 2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo na podlagi 7. člena Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 17/2011, v nadaljevanju: ZZasV-1) odločilo, da se izkaznica zasebnega varovanja, izdana dne 22. 7. 2009 na ime A.A., rojen ..., stanujoč ..., odvzame; imetnik izkaznice je dolžan službeno izkaznico, navedeno v 1. točki izreka v osmih dneh od vročitve te odločbe vrniti Ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo. Izkaznica iz 1. točke izreka, preneha veljati z dnem vročitve te odločbe. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je ministrstvo po uradni dolžnosti uvedlo postopek odvzema službene izkaznice zoper varnostnika A.A. Organ se sklicuje na prvi odstavek 32. člena ZZasV-1. Glede na dejstvo, da gre na področju zasebnega varovanja za regulirane poklice, ki imajo v pogojih, določenih z ZZasV-1 pravico posegati v pravice in svoboščine drugih oseb, se zaradi razlogov varovanja javnega interesa določajo pogoji, ki so drugačni od pogojev za sklenitev delovnega razmerja v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Eden izmed razlogov varnostnega zadržka je tudi v 4. točki drugega odstavka 16. člena ZZasV-1, določen obstoj utemeljenega dvoma o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe. To določilo se povezuje s četrtim odstavkom 16. člena ZZasV-1. Gre za primere kazenskih postopkov zoper osebo z vloženo obtožbo (obtožni predlog ali obtožnica) zaradi naklepnih kaznivih dejanj, ki jih je oseba storila v zvezi z zasebnim varovanjem. Policijska uprava B., je z dopisom št. 2340-7/2012/123 z dne 8. 10. 2012 tukajšnji organ obvestila o nepravilnostih, ki se navezujejo na A.A., rojenega ..., stanujočega ..., imetnika službene izkaznice za varnostnika, št. ..., ki mu je bila izdana 22. 7. 2009, zaradi storjenih kaznivih dejanj neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po 186. členu Kazenskega zakonika RS (v nadaljevanju: KZ-1). Pogoje iz četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1 je uradna oseba tukajšnjega organa preverila z vpogledom v uradne evidence, in sicer po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Na podlagi tretjega odstavka 33. člena ZUP pa je uradna oseba kršitve preverila tudi pri pristojnih sodiščih in Ministrstvu za pravosodje – kazenski evidenci. V postopku preverjanja in na podlagi odgovorov Okrožnega državnega tožilstva v B. in Okrožnega sodišča v B. je bilo ugotovljeno, da pri stranki obstajajo varnostni zadržki po 16. členu ZZasV-1 zaradi obtožbe za kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, katera je postala pravnomočna 8. 1. 2013. Postopek poteka pred Okrožnim sodiščem v B. Organ se sklicuje na 1. točko prvega odstavka 37. člena ZZasV-1. Ustna obravnava je potekala 22. 3. 2013 v prostorih Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo. Na ustni obravnavi se je stranka izrekla o dejstvih in okoliščinah očitanih kaznivih dejanj, za katere je bila vložena obtožba. Med ustno obravnavo je stranka podala izjave in se izjasnila o dejstvih za očitana kazniva dejanja. O ustni obravnavi je bil napisan zapisnik z dne 22. 3. 2013. Organ nato v odločbi ugotavlja, da pri stranki obstaja utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti. Utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti je podan, če se na podlagi ugotovljenih dejstev iz kazenskih postopkov ali postopkov za prekrške lahko sklepa, da bo oseba nezakonito in nestrokovno opravljala naloge zasebnega varovanja. Na podlagi četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1 je zoper stranko utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti podan, saj je bila na sodišče vložena pravnomočna obtožba za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti in zaradi katerih se lahko po ZZasV-1 odvzame službena izkaznica. Pri presoji utemeljenega dvoma o zanesljivosti ali verodostojnosti stranke je uradna oseba upoštevala okoliščine in težo storitve kaznivega dejanja, vrsto in višino predpisane kazni, čas, ki je potekel od storitve, vpliv na varnost ljudi in premoženja, starost osebe v času storitve oziroma kršitve, povezavo med dejanjem in nalogami, ki jih v zasebnem varovanju opravlja.

2. Kot oteževalno okoliščino za odločitev je uradna oseba upoštevala dejstvo, da gre v danih primerih za varnostne zadržke na podlagi 4. točke drugega odstavka 16. člena ZZasV-1, saj so bila očitana kazniva dejanja neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 storjena tudi v povezavi oziroma pri opravljanju nalog zasebnega varovanja. Težko je našteti vsa dejanja, ki bi jih lahko storili v povezavi z zasebnim varovanjem, primeroma pa lahko za varnostnike naštejemo kazniva dejanja zoper življenje in telo, zoper premoženje in druga kazniva dejanja, ki jih lahko stori pri opravljanju zasebnega varovanja. Zaradi vseh navedenih dejstev je uradna oseba v skladu z upoštevanjem načela sorazmernosti ugotovila, da stranka ne more zakonito in strokovno opravljati nalog zasebnega varovanja, saj obstaja utemeljen dvom o njegovi zanesljivosti in verodostojnosti.

3. V tožbi tožnik predlaga, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi in izpodbijani akt Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo odpravi. Ministrstvo je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da je pri tožniku podan varnostni zadržek. Ministrstvo je nepravilno presodilo dejansko stanje, saj dejansko ne gre za naklepno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ki ga je storil v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja. V pravnomočni obtožbi v kazenskem postopku zoper toženca, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v B., ni navedeno, da bi tožnik storil kaznivo dejanje v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja. Tožnik je v upravnem postopku izjavil, da je prepovedane snovi uporabljal za lastno uporabo. Trikrat je prepovedane snovi izročil svojemu sodelavcu C.C. na prijateljski ravni. Tožnik je prav tako izpovedal, da tablet ni nikoli ponujal drugim osebam in da prav tako ni prodajal prepovedanih snovi v diskotekah in da jih ni nikoli prodajal v času opravljanja zasebnega varovanja. Iz tega izhaja, da tožnik ni storil kaznivega dejanja, za katerega je obtožen v povezavi z zasebnim varovanjem. Opozarja na pomanjkljivo obrazložitev odločbe, ki jo je izdalo ministrstvo. Ministrstvo ni obrazložilo razlogov za odvzem službene izkaznice na podlagi prvega odstavka 37. člena Zakona o zasebnem varovanju. V odločbi ministrstvo navaja, da se je izreklo za odvzem službene izkaznice zaradi razlogov javnega interesa, pri tem pa upoštevalo okoliščine storitve in težo kršitve ter vpliv na varnost ljudi in premoženja, ni pa v odločbi navedlo, katere so te okoliščine storitve, težo kršitve in vpliv na varnost ljudi in premoženja. Potrebno je poudariti, da je teža kršitve tožnikovega dejanja lažja in ne utemeljuje odvzema službene izkaznice. Tožnik je prodal prepovedane snovi le trikrat, pri čemer jih je vsakič prodal svojemu sodelavcu C.C. na njegovo izrecno prošnjo. Iz tega jasno izhaja, da se tožnik ni ukvarjal s preprodajo prepovedanih snovi v športu, ampak jih je kot redni uporabnik kupoval le za lastno uporabo (tožnik se ukvarja s fitnesom), pri čemer je ob nekaj priložnostih napravil uslugo sodelavcu in prijatelju C.C. in snovi nabavil tudi zanj. Tožnik snovi ni nikoli ponujal drugim osebam, kar jasno kaže na to, da se s preprodajo ni ukvarjal, ampak je v treh priložnostih ustregel prošnji sodelavca. Prav tako je tožnik izpovedal v upravnem postopku, da tablet, razen C.C., ni nikoli prodajal drugim osebam in da jih ni prodajal v času opravljanja zasebnega varovanja. Iz tožnikove izjave izhaja, da kaznivega dejanja, za katerega je obtožen, ni naredil v zvezi z zasebnim varovanjem. To potrjujejo tudi opravljena preiskovalna dejanja v pred-kazenskem postopku. Tožnik se ni ukvarjal s preprodajo prepovedanih snovi, ampak je snovi uporabljal le za lastno uporabo, zato tudi ni podan eden izmed razlogov za odvzem službene izkaznice, in sicer vpliv na varnost ljudi in premoženja. Prav tako je potrebno upoštevati, da se tožnik ne ukvarja s preprodajo prepovedanih snovi, na kar kaže pri hišni preiskavi zasežena količina prepovedane snovi. Dejansko zasežena količina (92 ampul) zadostuje zgolj za kuro in pol, pri čemer ena kura traja 10 tednov (za eno kuro je potrebnih 45 ampul, pri čemer jih je nekaj potrebno vzeti že prej). Takšna količina ob njegovem nespornem jemanju potrjuje trditev tožnika, da jih je imel zgolj za lastno uporabo. Na podlagi navedenega izhaja, da niso podani razlogi varovanja javnega interesa na podlagi prvega odstavka 37. člena Zakona o zasebnem varovanju, kar pomeni, da je izrek ministrstva glede odvzema službene izkaznice neutemeljen. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu z dne 30. 10. 2012, opr. št. I Kp ..., s katerim je odpravilo odrejeni hišni pripor, pritrdilo mnenju zagovornika A.A., da okoliščine, obseg in teža kaznivega dejanja ob podatku, da je obdolženi redno zaposlen in do sedaj še ni bil kaznovan, kažejo na to, da hišnega pripora ni potrebno podaljšati, kar kaže na to, da gre za lažje kaznivo dejanje. Z odvzemom službene izkaznice pa je tožniku onemogočeno opravljanje dela, s katerim je preživljal sebe in družino oziroma je s tem izničen namen, ki ga je zasledovalo kazensko pritožbeno sodišče z odpravo hišnega pripora, to je vključitev v normalno življenje in opravljanje vseh del in nalog. Uradna oseba ministrstva je povsem arbitrarno in samovoljno določila, da je bilo storjeno kaznivo dejanje tožnika v povezavi z zasebnim varovanje, saj v obtožnici zoper tožnika, ki je postala pravnomočna 8. 1. 2013, ni nikjer navedeno, da je tožnik storil očitano kaznivo dejanje na delovnem mestu. Prav tako uradna oseba ni pojasnila, na kakšen način je pri odločanju upoštevala načelo sorazmernosti. Na podlagi tega se odločbe ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določil zakona po 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da s svojimi postopki in ukrepi varnostno osebje posega tudi v človekove pravice in temeljne svoboščine, zato zasebno varovanje sodi med dejavnosti, za katere obstaja močan javni interes, ki se udejanja v ustreznem normativno pravnem urejanju in nadzorovanju dejavnosti s strani države. Dejavnost zasebnega varovanja je glede na navedeno občutljiva gospodarska dejavnost, za katero je nujno potrebno predpisati posebne pogoje, ki jih mora izpolnjevati tako družba, ki se ukvarja z zasebnim varovanjem kot varnostno osebje, ki je neposredni izvajalec zasebnega varovanja. Težko je našteti vsa dejanja, ki bi jih lahko storili v povezavi z zasebnim varovanjem, vendar takšno je nedvomno tudi kaznivo dejanje s področja prepovedanih drog in snovi v športu, ki je kot takšno lahko storjeno le naklepno. Tožena stranka pri odločanju uporablja prosti preudarek, ki ga v okviru načela zakonitosti ureja tudi Zakon o splošnem upravnem postopku.

5. Predmetno kaznivo dejanje je kot takšno lahko storjeno v povezavi z zasebnim varovanjem, saj je tožnik na delovnem mestu v neposrednem kontaktu z različnimi osebami, s tem pa bi neposredno lahko ogrozil varnost ljudi, kot tudi osebno varnost ljudi v postopkih zasebnega varovanja. Da je tožnik storil očitana kazniva dejanja je razvidno iz same obtožbe, ki jo je Okrožno državno tožilstvo v B. podalo na OS v B. 6. V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da tožena stranka najprej obsežno (sicer pravilno) povzema in razlaga zakonsko podlago s področja zasebnega varovanja. Šele čisto na koncu se opredeli do konkretnih očitkov iz tožbe. V 1. točki tega odstavka je namreč določeno, da je dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti varnostnika podan, če je proti njemu vložena obtožba za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ki ga je storil v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja. Ne zadostuje torej abstraktna možnost, da se takšno kaznivo dejanje lahko stori v povezavi z zasebnim varovanjem, ampak mora biti v obtožbi zoper varnostnika konkreten očitek, da je kaznivo dejanje storil v zvezi z opravljanjem zasebnega varovanja. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen, kar je bilo jasno obrazloženo že v tožbi. Pri tem pa je ponovno potrebno poudariti, da izpodbijana odločba o tem bistvenem zakonskem znaku za obstoj varnostnega zadržka po 2. točki četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1, torej očitku, da je bilo kaznivo dejanje, katerega je varnostnik obtožen, storjeno v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja, sploh nima nobenih razlogov in odločbe v tem delu sploh ni moč preizkusiti. Upravni organ zgolj navede, da je bilo dejanje storjeno v povezavi z zasebnim varovanjem in torej zgolj povzame zakonsko določbo, brez kakršnekoli utemeljitve.

7. V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka pravi, da so oteževalne okoliščine za odločitev, ali gre za varnostne zadržke na podlagi 4. točke drugega odstavka 16. člena ZZasV-1 prav gotovo dejanja, storjena v povezavi ali pri opravljanju nalog zasebnega varovanja, kar je predvsem pri varnostnikih, ki uporabljajo ukrepe, pomembna okoliščina, dejanja, pri katerih je nastala telesna poškodba, druga težja posledica ali so ugotovljena dejstva, okoliščine in teža storitve taki, ki delajo dejanje težko. Enako tudi, če je predpisana večletna kazen zapora; pri tem so pomembni tudi vrsta in višina izrečene sankcije, čas, ki je potekel od storitve oziroma kršitve, upoštevajoč čas zastaranja dejanja v skladu z zakonom, ali so dejanja, ki jih je posameznik storil, vplivala na zasebno varovanje in bi bil s tem ogrožen javni interes, če bi ta oseba še naprej opravljala dejavnost. Prav takšna so tudi dejanja, ki so storjena v povezavi s prvim odstavkom 168. člena KZ-1 in za katere je bil obravnavan A.A. Saj pri tem je potrebno izhajati iz dejstva, da so že prekrški iz področja prepovedanih drog tista, ki osebo delajo neverodostojno in nezanesljivo. Pri kaznivih dejanjih in prekrških po 4. točki drugega odstavka 16. člena ZZasV-1 ni nujno, da gre za pravnomočno zaključene postopke, saj se v praksi dogaja, da so postopki dolgotrajni, osebe praviloma podajajo zahteve za sodno varstvo oziroma pritožbe in bi bilo v tem primeru nedopustno, da se jim omogoči opravljanje zasebnega varovanja. Za varnostno osebje so tako relevantna vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena pri opravljanju zasebnega varovanja, vendar pa je pri tem potrebno slediti tudi tistim kaznivim dejanjem, ki niso bila neposredno storjena pri opravljanju zasebnega varovanja, vendar pa so v povezavi z zasebnim varovanjem. Če po pravnomočni odločitvi v kazenskem postopku ne bo podanih varnostnih zadržkov ali pa bo predvsem pri varnostnem osebju preteklo več kot dve leti od odvzema službene izkaznice zaradi kršitev tega zakona (5. točka prvega odstavka 32. člena ZZasV-1), lahko oseba vnovič zaprosi za izdajo službene izkaznice zasebnega varovanja. Tožena stranka pri odločanju ni mogla mimo dejstva, da je tožeča stranka prepovedana sredstva nosila s seboj, ko je odhajala na opravljanje zasebno varnostnih storitev, kar lahko neposredno pomeni povezavo tudi z opravljanjem zasebnega varovanja.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Določilo 1. točke 4. odstavka 16. člena ZZasV-1 pravi, da je „za osebo utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti podan, če je v kazenskem postopku in je proti njej vložena obtožba za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ki ga je storil v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja.“ Zakonodajalec torej ni določil, da je obravnavani dvom podan, če je na abstraktni ravni mogoče predmetno kaznivo dejanje storiti v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja, ampak je določil pogoj, da je oseba konkretno kaznivo dejanje, za katero je vložena obtožba, storila v okoliščinah, ki so bile povezane z opravljanjem zasebnega varovanja. Če je tožena stranka morebiti izhajala iz prve zgoraj omenjene variante razlage citiranega določila, je napačno uporabila materialno pravo.

10. V upravno-sodni praksi je Upravno sodišče že odločilo, da je tožena stranka, ki ni odgovorila na konkreten ugovor tožnika, podan v upravnem postopku, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja v konkretnem primeru, s to opustitvijo storila absolutno bistveno kršitev določb postopka (sodba Upravnega sodišča v zadevi IV U 69/2013 z dne 16. 1. 2014). Tudi v obravnavanem primeru je bil tožnik zaslišan dne 22. 3. 2013 in je dobil več vprašanj o tem, ali je tablete prodajal v času opravljanja službe zasebnega varovanja, na kar je tožnik odgovoril in opisal, kako je to storil v vseh treh primerih prodaje tablet prijatelju. Tožena stranka njegovega opisa dejanj ni vključila v dokazno oceno in ni utemeljila, da je kazenska obtožba vložena zoper tožnika za dejanje, ki ga je tožnik storil v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja. To pomeni, da je poleg napačne uporabe materialnega prava iz 1. točke 4. odstavka 16. člena ZZasV-1, podana tudi bistvena kršitev določb postopka, saj je tožnik imel zgolj navidezno možnost, da se je izrekel o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev (1. odstavek 9. člena ZUP), saj tožena stranka dejstev, ki jih je tožnik podal na zaslišanju na zapisnik, ni vključila v dokazno oceno. Gre za kršitev 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

11. Tožena stranka je šele na koncu odgovora na pripravljalno vlogo tožnika navedla, da je tožnik „prepovedana sredstva nosil s s seboj, ko je odhajal na opravljanje zasebno varnostnih storitev, kar lahko neposredno pomeni povezavo tudi z opravljanjem zasebnega varovanja“.Ta in še druge s tem povezane okoliščine in podrobnosti pa so bistvene za pravilno uporabo 1. točke 4. odstavka 16. člena ZZasV-1, ki jih bo tožena stranka morala natančno razčistiti v ponovnem postopku in v dokazno oceno vključiti tožnikove navedbe iz upravnega postopka, in ki jih izpostavlja tudi v tožbi, kajti tožena stranka ne more bistvenih pomanjkljivosti v izpodbijanem aktu odpraviti z dopolnjevanjem obrazložitve v odgovoru na tožbo ali na pripravljalno vlogo.

12. Nadalje iz določila 1. odstavka 37. člena ZZasV-1 izhaja, da tožena stranka sicer ima diskrecijo, da izreče, ali pa ne izreče odvzema službene izkaznice, vendar pa mora pri tem obvezno upoštevati „okoliščine storitve in težo kršitev ter vpliv na varnost ljudi ali premoženja“. Tožena stranka sicer omenja to določbo v izpodbijanem aktu, vendar pravno relevantnih dejstev ne aplicira na ta zakonski dejanski stan, tako da tudi s tega vidika izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP) in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Enako tožena stranka sicer omenja načelo sorazmernosti, vendar tega načela dejansko ne uporabi v tem smislu, da bi se opredelila do nujnosti ukrepa, ker z nobenim milejšim ukrepom ni mogoče uresničiti legitimnega cilja, ki ga zasleduje določba 1. odstavka 37. člena ZZasV-1, in da bi se opredelila do sorazmerja v ožjem pomenu besede v smislu, da koristi za pravice drugih do varnosti v konkretnem primeru pretehtajo poseg v upravičenja, ki jih omenja tožnik.

13. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4., 3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

14. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi se, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, tožniku v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Za obravnavani primer so namreč relevantna določila Pravilnika, objavljena v Uradnem listu RS št. 24/07, in ne spremembe tega Pravilnika, objavljene v Uradnem listu 107/03, kajti iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 88/2013 z dne 14. 5. 2014 izhaja, da je treba uporabiti določila Pravilnika, ki so veljala v času začetka postopka na prvi stopnji, saj gre za povrnitev stroškov za že opravljena procesna dejanja in bi uporaba Pravilnika o spremembi Pravilnika, ki velja od 21. 12. 2013 in znižuje višine priznanih pavšalnih zneskov, bila v nasprotju s 155. členom Ustave RS o prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Priznani znesek 350,00 EUR se, ker je odvetnik zavezanec za DDV, skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS, izraženim v sklepu I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008 in nato še večkrat ponovljenim, poveča za DDV po priglašeni 20 % stopnji, ki je tudi sicer ustrezna glede na datum vložitve tožbe in s tem opravljene odvetniške storitve. Toženka mora tako tožniku povrniti skupno 420,00 EUR stroškov postopka. Zakonske zamudne obresti tečejo od zamude, to je od poteka paricijskega roka do plačila. Plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti.