Jedro

Dejstvo, da je gospodarska družba, v imenu katere je obsojenec 28.2.1997 z avtorico (oškodovanko) sklenil avtorsko pogodbo o avtorskem delu, dobro leto in pol po sklenitvi navedene pogodbe in tudi že za storitve opravljene od leta 1995 dalje vedno in celo prednostno plačevala (v nasprotju s pogodbo niso bili plačani računi za opravljene avtorske storitve v času od 19.10.1998 do 31.3.1999), je odločilnega pomena pri presoji, ali je obsojenec ravnal z goljufivim namenom. Pomanjkanje razlogov o tem zato predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ker je v izreku sodbe navedeno, da je obsojenec z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin pri oškodovanki ustvaril zmotno predstavo in lažno prikazoval, da ji bo opravljene storitve njegovo podjetje plačalo, razlogi sodbe pa govorijo o prikrivanju dejanskih okoliščin oškodovanki, ki jih glede na njuno poslovno razmerje ne bi smel zamolčati, je glede izvršitvenega dejanja podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega B.V. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je obsojenega B.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in mu na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 217. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti oškodovanki T.O.R. znesek 556.098,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega B.V. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Navajajo tudi, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi (427. člen ZKP).

Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenega B.V. oprosti obtožbe, podrejeno pa da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu stvarno pristojnemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Zaradi dvoma o resničnosti odločilnih dejstev zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevih zagovornikov zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pritrditi je treba vložnikom zahteve, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da izrek nasprotuje razlogom sodbe, in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave, ter ima za posledico razveljavitev izpodbijane pravnomočne odločbe.

Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojeni B.V. storil kaznivo dejanje tako, da je kot direktor družbe S.v.a. V. d.d., P., dne 28.2.1997 na Ptuju samostojni podjetnici posameznici T.O.R. lažno prikazoval, da bo odredil izplačilo in jo s tem zapeljal, da je v času od 19.10.1998 do 31.3.1999 opravila prevajalske storitve v vrednosti 596.098,00 SIT, na ta način pa navedeni pravni osebi pridobil protipravno premoženjsko korist v enaki vrednosti.

Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec dne 28.2.1997 v imenu gospodarske družbe V. d.d. P., ki jo je zastopal kot direktor, sklenil pogodbo o avtorskem delu s samostojno podjetnico T.O.R. kot avtorico. Naročnik avtorici v nasprotju s pogodbo ni plačal računov za opravljene avtorske storitve v času od 19.10.1998 do 31.3.1999. Zato je dejstvo, da je navedena gospodarska družba dobro leto in pol po sklenitvi navedene pogodbe in tudi že za storitve opravljene od leta 1995 dalje vedno in celo prednostno plačevala, pri presoji, ali je obsojenec ravnal z goljufivim namenom, odločilnega pomena. Dejstvo, da je storitve pri oškodovanki naročila obsojenčeva bivša žena N.V., sicer urednica revije V., kar je potrdila tudi oškodovanka, na civilno pravno odgovornost gospodarske družbe do oškodovanke nima nobenega vpliva, je pa ta okoliščina pomembna pri presoji, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje goljufije, ki ga je mogoče storiti le z direktnim naklepom.

Obsojenčeva kazenska odgovornost bi bila podana le, če bi N.V. na podlagi obsojenčevega naloga ali odobritve ali vsaj z vedenjem obsojenca, pri katerem bi moral biti podan goljufivi namen, oškodovanki v imenu podjetja naročila storitve, za katere bi obsojenec vedel, da jih to ne bo plačalo. Te okoliščine, ki so jo obsojenčevi zagovorniki uveljavljali že v pritožbi, in je glede na porušene odnose med obsojencem in njegovo nekdanjo ženo in to, da naj bi bil obsojenec naj v začetku leta 1999, ko je podjetje postalo plačilno nesposobno, zaradi prometne nesreče tri mesece v bolniškem staležu, pomembna za pravilno presojo zadeve, višje sodišče sploh ni ocenilo. Zato je treba pritrditi zahtevi, da o teh odločilnih dejstvih izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov.

Strinjati se je treba z zahtevo, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Kaznivo dejanje goljufije je mogoče storiti na dva načina, z ustvarjanjem zmotne predstave pri oškodovancu ali puščanjem oškodovanca v takšni zmoti. V izreku sodbe je navedeno, da je obsojenec z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin pri oškodovanki T.O.R. ustvaril zmotno predstavo in lažno prikazoval, da ji bo opravljene storitve njegovo podjetje plačalo. V razlogih sodbe pa je sodišče zapisalo, da je obsojenec izkoristil zaupanje oškodovanke, saj je poslovanje med njima pred tem potekalo korektno in je predhodne storitve redno plačeval, da se je poslovanje njegovega podjetja v tolikšni meri poslabšalo, da je postalo plačilno nesposobno, ter da je oškodovanki zamolčal, da ne bo mogel poravnati računov, ki se nanašajo na nova naročila za prevajanje, ki ga je oškodovanka v skladu s pogodbo tudi opravila. V obrazložitvi sodbe sodišče govori o prikrivanju dejanskih okoliščin oškodovanki, ki jih oškodovanki glede na njuno poslovno razmerje ne bi smel zamolčati. V izpodbijani pravnomočni sodbi je glede izvršitvenega dejanja torej podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.

Pritrditi je treba vložnikom, da je sodišče v rednem postopku storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornikov obsojenega B.V. za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Predloga, naj zadevo po razveljavitvi obeh sodb Vrhovno sodišče vrne v sojenje drugemu stvarno pristojnemu sodišču, kar je razumeti kot predlog za prenos krajevne pristojnosti, vložniki niso obrazložili, zato njegove utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti.