Jedro

Tožnica je kot gostinec vložila prijavo obratovalnega časa gostinskega obrata pri prvostopenjskemu organu. Zato vprašanje, ali je tožnica lahko stranka v postopku določitve obratovalnega časa gostinskih obratov, ne more biti odvisno od vprašanja, ali ima tožnica pravico do razpolaganja s predmetnim prostorom ali ne. Prvostopenjski organ tožnici ne bi smel odreči položaja stranke v predmetnem postopku. Ker je tožnica prijavila obratovalni čas gostinskega obrata, bi upravni organ moral postopati v skladu z 13. členom Pravilnika, ki določa, v katerih primerih upravni organ razpored obratovalnega časa potrdi, v primeru, da kateri izmed pogojev, navedenih v tem členu ni izpolnjen, pa z odločbo deloma ali v celoti zavrne prijavljeni obratovalni čas.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Občine Kamnik št. 321-0001/2008 z dne 11. 3. 2010 odpravi in zadeva vrne Občini Kamnik v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ (Občina Kamnik, Oddelek za gospodarske dejavnosti in finance) je z izpodbijanim sklepom odločil, da se vloga tožeče stranke za potrditev obratovalnega časa za gostinski obrat A. zavrže. V obrazložitvi navedene odločbe navaja, da je tožnica 8. 12. 2009 vložila prijavo razporeda obratovalnega časa gostinskega lokala A., iz katere je razvidno, da želi pridobiti soglasje pristojnega organa lokalne skupnosti za obratovanje gostinskega lokala, kot določa Pravilnik o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (Uradni list RS, št. 78/99, 107/00, 30/06 in 93/07, dalje Pravilnik). Pristojni organ je tožnico pozval, da vlogo dopolni s predložitvijo najemne pogodbe. Le-ta je predložila najemno pogodbo, sklenjeno med Občino Kamnik in družbo B. d.o.o., izpisek iz sodnega registra ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Pristojni organ je tožnico ponovno pozval k dopolnitvi vloge, saj tožnica ni dostavila dokazila, da je pravna naslednica družbe B. d.o.o. Tožnica se je sklicevala, da je kot univerzalni pravni naslednik prevzela vse pravice in obveznosti izbrisane družbe in tudi položaj najemnika po pogodbi o oddaji in najemu poslovnega objekta Stari grad v Kamniku.

Upravni organ je svojo odločitev oprl na dejstvo, da je bila družba B. d.o.o. že leta 2006 izbrisana iz sodnega registra. To pomeni, da je navedena družba izgubila status pravne osebe. Najemnik predmetnega poslovnega objekta je bila izbrisana družba in lastnik objekta s tožnico ni nikoli sklenil najemne pogodbe. Zakon o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, dalje ZFPPod) je res določal, da aktivni družbeniki prevzamejo obveznosti izbrisanih družb. Namen te določbe je bil predvsem zavarovati upnike izbrisanih družb. Ker predmet najema ni bil v lasti izbrisane družbe, upravni organ meni, da ne gre za univerzalno pravno nasledstvo, po katerem bi najemno razmerje prešlo na družbenico, to je tožnico. Upravni organ zato tožnice ne more šteti kot pravno naslednico najemnika B. d.o.o., zaradi česar je tožničino vlogo zavrgel po 129. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, dalje ZUP), saj tožnica ne more biti stranka v postopku potrditve obratovalnega časa za gostinski obrat A. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep in se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel prvostopenjski organ.

Tožnica se z izpodbijanim aktom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. V tožbi navaja, da je tožnica bila edina družbenica izbrisane družbe B. d.o.o. Z izbrisom te družbe iz sodnega registra je tožnica postala njena univerzalna pravna naslednica, kar pomeni, da je prevzela vse pravice in obveznosti izbrisane družbe. Zato je tožnica vstopila v položaj njenega pravnega prednika B. d.o.o. in je postala najemnica spornega gostinskega lokala. Tako je odločilo v pravdi zaradi izpraznitve poslovnega prostora med strankama tega postopka tudi Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Cp 4193/08. Zaključek tožene stranke, da v konkretnem primeru ne gre za univerzalno pravno nasledstvo je zmoten. ZFPPod je izrecno določil, da aktivni družbeniki prevzamejo obveznosti izbrisanih družb in ni res, da so prešle na aktivne družbenike le obveznosti, ampak so prešle tudi vse pravice in je tako tožnica pravna naslednica tudi najemnega razmerja.

Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica prvostopenjskemu organu prijavila obratovalni čas gostinskega obrata C., v skladu z 11. členom in 12. členom Pravilnika. Iz slednjega izhaja, da mora gostinec razpored obratovalnega časa za svoj gostinski obrat prijaviti za gostinstvo pristojnemu organu lokalne skupnosti (11. člen Pravilnika), iz 12. člena Pravilnika pa izhaja, kaj zajema prijava razporeda obratovalnega časa gostinskega obrata. Navedeno tožničino vlogo je prvostopenjski organ zavrgel iz razloga, ker tožnica ni predložila najemne pogodbe, iz katere bi bilo razvidno, da je najemnica prostorov na naslovu, kjer naj bi se opravljala gostinska dejavnost. Prav tako je prvostopenjski organ zaključil, da tožnica ne more vstopiti v položaj najemnika izbrisane družbe B. d.o.o. Izpodbijani sklep je oprl na določbo 129. člena ZUP, saj je menil, da tožnica ne more biti stranka v predmetnem postopku. Po presoji sodišča tak zaključek prvostopenjskega organa ni pravilen.

Tožnica je kot gostinec namreč vložila prijavo obratovalnega časa gostinskega obrata pri prvostopenjskemu organu. Zato vprašanje, ali je tožnica lahko stranka v postopku določitve obratovalnega časa gostinskih obratov, ne more biti odvisno od vprašanja, ali ima tožnica pravico do razpolaganja s predmetnim prostorom ali ne. Po presoji sodišča zato prvostopenjski organ tožnici ne bi smel odreči položaja stranke v predmetnem postopku. Glede na to, da je tožnica prvostopenjskemu organu prijavila obratovalni čas gostinskega obrata (11., 12. člen Pravilnika), bi upravni organ moral postopati v skladu z 13. členom Pravilnika. Slednji določa, v katerih primerih upravni organ razpored obratovalnega časa potrdi, v primeru, da kateri izmed pogojev, navedenih v tem členu ni izpolnjen, pa z odločbo deloma ali v celoti zavrne prijavljeni obratovalni čas. Takšne presoje pa prvostopenjski organ v predmetni zadevi ni opravil. Sodišče ugotavlja tudi, da je tožnica vložila prijavo obratovalnega časa za gostinski obrat C., z izpodbijanim sklepom pa je prvostopenjski organ zavrgel tožničino vlogo za potrditev obratovalnega časa za gostinski obrat A.. Izpodbijani sklep se torej ne nanaša na gostinski obrat, glede katerega je tožnica vložila prijavo.

Iz pojasnjenih razlogov je izpodbijani sklep, s katerim je prvostopenjski organ tožničino vlogo zavrgel iz razloga, ker tožnica naj ne bi bila stranka v predmetnem postopku, nezakonit. V ponovljenem postopku bo zato prvostopenjski organ glede tožničine prijave moral upoštevati relevantne določbe Pravilnika in v zadevi ponovno odločiti.

Ker je bilo potrebno izpodbijani sklep odpraviti iz navedenih razlogov, sodišče tožbenih ugovorov tožnice niti ni presojalo.

Sodišče je izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu ob upoštevanju 4. in 5. odstavka istega člena v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.