Jedro

Pogodba o ari je akcesorna pogodba o premoženjski koristi, ki jo pogodbenik izroči sopogodbeniku ob sklenitvi glavne pogodbe. Če je za neizpolnitev glavne pogodbe odgovoren pogodbenik, ki je aro prejel, mora v primeru, ko je njegov sopogodbenik izbral to sankcijo (drugi odstavek 80. člena ZOR), vrniti aro in poleg tega plačati še en znesek are (oziroma "vrniti dvojno aro").

Zamudne obresti, ki jih mora tak pogodbenik plačati skupaj z glavnico iz stranske pogodbe o ari, če je bila dana v denarju, tečejo za prejeti znesek are od dneva njenega prejema, za drugi del dvojne are pa od dneva, ko bi moral izpolniti svojo pogodbeno obveznost iz glavne pogodbe.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v obrestnem delu delno spremenita, tako da mora tožena stranka plačati obresti od glavnice 15.400 nemških mark v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju Nove LB d.d. na dan plačila, po obrestni meri, po kateri navedena banka obrestuje devizne hranilne vloge, vezane nad 1 leto, in tečejo od zneska 7.700 nemških mark od 30.5.1995 do plačila in od zneska 7.700 nemških mark od 31.8.1995 do plačila; presežni tožbeni zahtevek pa se v obrestnem delu zavrne.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka krije svoje stroške za revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pri prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, toda po dopolnitvi dokaznega postopka je pri drugem sojenju razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 15.400 nemških mark v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju Nove LB d.d. na dan plačila in sicer z obrestmi po obrestni meri, po kateri navedena banka obrestuje devizne hranilne vloge, vezane nad 1 leto, ki tečejo od 30.5.1995 do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki d-ne 29.5.1995 sklenili dve kupoprodajni pogodbi, vendar je pravi izraz njune volje tista, ki se glasi na znesek 6.237.000 tolarjev, kar je v času podpisa pogodbe znašalo 77.000 nemških mark (to pogodbo sodišče prve stopnje imenuje dejanska pogodba). Pri sklenitvi dejanske kupoprodajne pogodbe sta se sporazumeli za aro in ker je tožnica kot kupec tedaj izročila toženi prodajalki 7.700 nemških mark, je bilo treba ugotoviti, katera od pogodbenih strank je bila odgovorna za to, da ni prišlo do izpolnitve pogodbe. Sodišče je ugotovilo, da je bila toženka tista, ki je odklonila overitev pogodbe do dogovorjenega datuma 31.8.1995, čeprav se je v tretjem členu zavezala, da bo to storila, tako da bo tožnica lahko pridobila stanovanjski kredit, ki je omenjen v 4. členu dejanske pogodbe. Ker se toženka ni držala pogodbenih določil, je sodišče štelo, da je odgovorna za neizpolnitev pogodbe in ji na podlagi 80. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29778 do 57/89, v nadaljevanju ZOR) naložilo vrnitev dvojne are z obrestmi, ki tečejo od dneva, ko je bila sklenjena pogodba in je tožnica plačala aro. S tako odločitvijo se toženka ni strinjala, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je toženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja vse tri revizijske razloge iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) in predlaga spremembo sodbe ali njeno razveljavitev. Revizijskih razlogov ne navaja in ne razlaga vsakega posebej, temveč jih navaja skupaj in trdi, da je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Najprej povzema vsebino pogodbe in navaja, da je toženka resno jemala pogodbo, na kar kaže tudi ara; tožnica pa nasprotno ni upoštevala rokov. Ne strinja se z opozorilom višjega sodišča, da toženka ne bi smela prodajati stanovanja, ker to ne drži in ker je za odločitev o zadevi irelevantno. Po njenem je tožnica tista, ki bi morala plačati kupnino, zato si težko razlaga stavek v 16. vrstici na 3. strani sodbe, ki na podlagi 4. člena pogodbe ugotavlja, da sta imeli pogodbeni stranki dvom glede uspešne pridobitve posojila, ki bi ga morala pridobiti toženka. Iz tega toženka v revizija izpeljuje, da ob taki sodbi ni čudno, da ima toliko očitkov o nepravilnostih. Navaja posamezne stavke iz utemeljitve izpodbijane sodbe, iz katerih je mogoče povzeti, da se revizija ne strinja z ugotovitvijo višjega sodišča o toženkini odgovornosti in sprašuje, zakaj je tožnica 3.8.1995 kupila drugo stanovanje in zakaj ni toženki plačala stanovanja do 31.8.1995. V zvezi s tem očita sodišču tudi napačno pojmovanje are in napačno oceno, katera oseba je bila pogodbi zvesta stranka. Pojasnjuje, da je za toženko krivična ugotovitev, da je bila tožnica resna interesentka za popolno realizacijo sklenjene pogodbe, toženki pa je pripisati krivdo za njeno neizpolnitev, kot da pri poslu ne bi bila resna. Pri tem pojasnjuje, da je v tožničino korist podpisala še eno pogodbo, kar kaže na njen resen interes. Tretji člen pogodbe interpretira kot dogovor in zapis pogodbenih strank, da bo kupnina poravnana pred izročitvijo predmeta pogodbe in seveda pred overitvijo podpisa prodajalke. Toženka je na podlagi pogodbe z dne 29.5.1995 pričakovala izpolnitev pogodbe - predvsem plačilo kupnine, da bi lahko plačala davek in overila podpis na pogodbi s ceno 97.000 nemških mark. Tak vrstni red je bolj verjeten in logičen. Zato revizija meni, da je tožnica sprva imela interes na izpolnitvi pogodbe, kasneje pa je splahnel in je krivdno ravnala ter kupila drugo stanovanje. V zvezi s prisojenimi obrestmi opozarja, da so prisojene od 30.5.1995 dalje, čeprav je bil 29.5.1995 izročen znesek 7.700 nemških mark in ne dvojna vsota. Pogoji za morebitne medsebojne terjatve so se strankama iztekli dne 31.8.1995 in samo od tega datuma lahko tečejo zamudne obresti.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju ZPP 1977) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njej.

Čeprav toženka v reviziji navaja določila ZPP, je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče uporabljalo določila ZPP 1977. Razlog za to je v prvem odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija v pretežnem delu ni utemeljena. Delno je utemeljena samo glede datuma, od katerega tečejo zamudne obresti od dela glavnice.

Sodišče druge stopnje je v utemeljitvi svoje sodbe v prvem odstavku na 3. strani res zmotno zapisalo, kot da je toženka potrebovala posojilo za nakup stanovanja, toda preprosta napaka zaradi zamenjave besede: toženka namesto pravilno: tožnica, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodbi sodišč prve in druge stopnje sta kljub temu razumljivi, in revizijsko sodišče ni imelo težav pri njunem preizkusu. Zato revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 ni podan; kolikor revizija izpodbija dokazno oceno, pa to ni revizijski razlog. Tretji odstavek 385. člena ZPP 1977 namreč onemogoča vložitev revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To je razumljivo, saj je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem enotni uporabi procesnega in materialnega prava in izhaja iz tega, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno že pred sodiščema prve in druge stopnje.

Tudi materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje v pretežnem delu pravilno uporabili. Ker med pravdnima stranka ni spora o tem, da je tožnica 29.5.1995 izročila toženki aro v znesku 7.700 nemških mark, sta pravilno uporabili zlasti 79. in 80. člen ZOR, ki opredeljujeta aro. Ara je v našem pravnem redu opredeljena kot premoženjska korist, ki jo pri sklenitvi pogodbe ena od pogodbenih stranki (ali obe) izroči drugi pogodbeni stranki. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno opredelili dvojno funkcijo are, ki je: (1) realen in akcesoren pravni posel, ki se da v znak sklenitve pogodbe in je (2) sredstvo za utrditev obveznosti. Glede na to je razumljivo določilo v drugem odstavku 79. člena ZOR, po katerem se mora pri izpolnitvi pogodbe ara vrniti ali všteti v izpolnitev obveznosti. Vprašanje vračila ali vštevanja are je odvisno od pogodbene stranke, ki je dala aro, kajti če je npr. pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe aro dal prodajalec, ki kupcu izroči prodano stvar, potem mora kupec pri izpolnitvi pogodbe vrniti aro; če pa je dal aro kupec, potem bo pri plačilu kupnine aro lahko vračunal v ceno. Vprašanje vračila ali vštevanja are pa je predvsem odvisno od samega predmeta are, ker je po prvem odstavku 79. člena mogoče izročiti "neki znesek denarja ali neko količino nadomestnih stvari". To pomeni, da mora v primeru če je npr. kupec izročil prodajalcu določeno količino nadomestnih stvari, prodajalec ob izpolnitvi pogodbe (prejemu kupnine v denarju) vrniti aro, to je dano količino nadomestnih stvari; če pa je bila dana ara v določeni količini denarja, potem pogodbeni stranki pri izpolnitvi pogodbe aro lahko vštejeta v kupnino.

O tem, kaj se zgodi, če ne pride do izpolnitve pogodbe, najdemo določila v 80. členu ZOR, ki pri posledicah razlikuje, katera od pogodbenih strank ni zvesta pogodbi, katera je torej odgovorna za to, da glavna pogodba ni bila izpolnjena. Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna tista stranka, ki je dala aro, sme druga stranka izbirati: - ali bo zahtevala izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, in povrnitev škode, ki jo je imela zaradi zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti; pri čemer mora aro všteti v odškodnino ali vrniti (odvisno od istovrstnosti predmeta glavne obveznosti in are); - ali pa lahko molče odstopi od pogodbe in se zadovolji s prejeto aro. Če pa je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati: - izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, in povrnitev škode, ki jo je imela zaradi zamude pogodbene obveznosti - ali sme molče odstopiti od pogodbe in zahtevati povrnitev škode in vrnitev are - ali sme molče odstopiti od pogodbe in zahtevati vrnitev dvojne are. Kadar pogodbi zvesta stranka ne zahteva izpolnitve obveznosti, tedaj obveznosti, določene z glavno pogodbo, ugasnejo in na njihovo mesto stopi plačilo are. Praviloma se pogodbena stranka odloči za uveljavljanje are takrat, kadar ara vrednostno presega škodo, ki jo je imela zaradi neizpolnitve. To stališče potrjuje v literaturi pogosto zapisana misel, da je ara posebna oblika abstraktne odškodnine. V zvezi s sredstvi za utrjevanje obveznosti pa mnogi (npr. M. Juhart in ostali avtorji: Zavarovanje in utrditev obveznosti, GV, Ljubljana 1995) menijo, da je ara učinkovitejše sredstvo za stranko, ki prejme aro, nasprotno pa ni posebej ugodna za stranko, ki aro daje, ker tako imenovano plačilo dvojne are ni posebej zavarovano in je odvisno od plačilne sposobnosti prejemnika.

V konkretnem primeru sta pogodbeni stranki poleg glavne kupoprodajne pogodbe sklenili akcesorno pogodbo o ari, ki jo je dala tožnica kot kupec. Ker sta sodišči ugotovili, da tožena prodajalka ni bila pripravljena overiti podpisa na pogodbi do dogovorjenega datuma 31.8.1995, sta pravilno šteli, da je odgovorna za neizpolnitev svojih pogodbenih obveznosti. Tega ne morejo spremeniti revizijska izvajanja o vrstnem redu izpolnitvenih obveznosti pogodbenih strank, ki ne upoštevajo določb o tožničinem posojilu v 4. členu pogodbe in ki tudi sicer spadajo med grajo dokazne ocene, torej izpodbijajo dejansko stanje. Tudi očitka višjemu sodišču, ki naj bi zapisalo, češ da prodajalka ni smela prodati nepremičnine, ni mogoče upoštevati, ker spada v dokazno oceno in zlasti, ker ni resničen, saj je na 3. strani izpodbijane sodbe posebej razloženo, da bi toženka lahko prodala nepremičnino, le da bi morala ob prodaji plačati poseben davek, kar sta sodišči upoštevali med ovirami za izpolnitev pogodbe na strani toženke.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi izvedenih dokazov ocenili, da je bila toženka odgovorna za neizpolnitev pogodbe, sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ji naložili vračilo prejete are in plačilo še enega zneska are tožnici, oz. vrnitev dvojne are, kot se izraža zakonodajalec v drugem odstavku 80. člena ZOR.

Res pa sodišči nista pojasnili svoje odločitve o zamudnih obrestih. Ker sta pravdni stranki v pogodbi dogovorili devizno klavzulo, o obrestih pa nista določili ničesar, je treba v zvezi z zamudnimi obrestmi uporabiti splošna določila o obrestih za primer zamude.

Zahtevana obrestna mera zamudnih obresti je prisojena v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (glej Poročilo o sodni praksi I/93, str. 23), po katerem se za obresti, izražene v tuji valuti, ne uporabljajo določbe posebnega zakona, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti za glavnice v tolarjih; temveč je treba zapolniti pravno praznino z analogijo in uporabiti obrestno mero, kot jo plačujejo banke za hranilne vloge (tretji odstavek 399. člena ZOR).

Glede datuma, od katerega tečejo zakonite zamudne obresti, pa je odločilen trenutek, ko je prodajalka, ki je prejela aro, prišla v zamudo. Ker je tožnica izročila aro v znesku 7.700 nemških mark dne 29.5.1995, mora tožena stranka, ki mora vrniti aro, plačati obresti od dneva, ko je prejela tožničino aro, oziroma od naslednjega dne, ker je tak tožbeni zahtevek. Toženka mora vrniti prejeto aro z obrestmi od datuma, ko je prejela denar, sicer bi neupravičeno razpolagala s tožničinim kapitalom. Drugače je s tistim zneskom v višini are, ki ga mora plačati toženka kot pogodbi nezvesta stranka. Revizija pravilno navaja, da je prodajalka zamudila s svojo izpolnitvijo šele 31.8.1995, zato mora po 277. členu ZOR plačati poleg are, to je glavnice v znesku 7.700 nemških mark, zamudne obresti od dneva, ko je prišla v zamudo z izpolnitvijo pogodbe. V tem delu je torej revizija utemeljena in Vrhovno sodišče Republike Slovenije je delno ugodilo reviziji in ustrezno spremenilo datum, od katerega tečejo zamudne obresti od glavnice 7.700 nemških mark. V vsem preostalem delu pa se je prepričalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker tudi ni našlo razlogov, na katera mora paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo.

O povrnitvi pravdnih stroškov je odločilo po uspehu, kot je predvideno v 154. člena ZPP 1977. Ker revizija v zvezi z odločitvijo o glavni stvari ni bila uspešna, v zvezi z akcesorno dajatvijo, to je z zamudnimi obrestmi, pa je bila uspešna samo deloma, je uspeh revizije minimalen. Zato naj po drugem odstavku 154. člena ZPP 1977 tožena stranka sama krije svoje stroške za revizijo.