Jedro

Pravila o dokaznem bremenu sodišče uporabi takrat, ko na podlagi izvedenih dokazov ne mora zanesljivo ugotoviti katerega dejstva, torej takrat, ko je v spoznavni krizi.

Ker sta toženca vsebino pogodbenih obveznosti priznala, v zvezi s tožnikovima izpolnitvenima zahtevkoma pa ugovarjala zastaranje, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo tudi z okoliščinami, kako je prišlo do sklenitve izvensodne poravnave.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka tožnikov, s katerima sta zahtevala: (pod točko 1) da sta toženi stranki (v nadaljevanju toženca) dolžni prenehati v kakršnekoli gostinske namene uporabljati tisti del površine parc. št. 110, k.o. ..., ki se razprostira v pravokotniku med mejo med parc. št. 1411 in 110, k.o. ... na jugu in z zunanjim robom stavbe št. 422 na parc. št. 110, k.o. ... na severu; (pod točko 2) da prepoved iz točke 1 izreka velja tudi v bodoče in tudi za pravne prednike tožencev; (pod točko 3) da sta toženca dolžna v prizidku na južni strani stavbe št. 422 vsa že vgrajena okna trajno fiksirati tako, da jih ne bo mogoče odpirati, fasado prizidka pa obložiti s fasadnim tervolom in položiti fasadno oblogo. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o pravdnih stroških in tožnikoma naložilo, da tožencema v 15-dneh plača 3.398,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje, do plačila.

2. Tožnika sta v pritožbah uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njunima pritožbama ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenima zahtevkoma tožnikov ugodi, podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbah sta navajala, da se sodišče prve stopnje za pritožnika nerazumljivo vsebinsko ni opredelilo do temeljnih trditev tožnikov, kako je prišlo do sklenitve izvensodne poravnave z dne 2. 11. 1993 in kar je bistveno za presojo ravnanj in domnevnih opustitev tožencev. Osnovna trditev tožnikov je, da toženca pred decembrom 2016 spornega dela parcele 110, k.o. ..., v naravi sedaj gostilniški vrt, nista uporabljala v gostinske namene, kar je zatrjevanje negativnega dejstva. Ker tega ni mogoče dokazovati, je dokazno breme za to, da sta vrt v takšne namene uporabljala že pred tem, bilo na tožencih. Toženca sta takšno dejstvo priznavala, sodišče prve stopnje pa je kljub temu pravno napačno celotno dokazno breme glede opravljanja gostinske dejavnosti na vrtu pred letom 2016 naložilo tožnikoma. Sodišče prve stopnje je tudi dokazno breme dokazovanja neobratovanja gostinske dejavnosti razlagalo v korist pogodbi nezveste stranke, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 5. člena OZ v zvezi z materialnim pogodbenim pravom 4. točke II. člena in 1. točke II. člena izvensodne poravnave, pa tudi v škodo pravice do doma in družinskega življenja in zdravega življenjskega okolja in v korist izvajanja profitne komercialne dejavnosti. Posledično je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sicer pa je glede ugotavljanja teh dejstev dokazno oceno osredotočilo na izpovedbe tožencev in z njimi povezanih oseb, namesto, da bi za temelj upoštevalo listinsko dokumentacijo in upravne odločbe o gradnji spornega prizidka. Zaradi napačne uporabe določb o dokaznem bremenu je podana bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 215. členom ZPP. Pravila o dokaznem bremenu glede na določbo drugega odstavka 336. člena OZ ni mogoče uporabiti estenzivno in v škodo pogodbi zveste stranke, ampak ozko v njeno korist. Pravila o zastaranju predstavljajo izjemo od načela iz prvega odstavka 9. člena OZ, izjeme pa je potrebno razlagati ozko, to pa tudi pri dokazni presoji ravnanj pogodbi nezveste stranke. Nasprotno razlaganje je v nasprotju z določbo prvega odstavka 5. člena OZ. Sodišče prve stopnje je s svojo ekstenzivno razlago, ki je privedla do zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotno zaključilo o zastaranju obveznosti tožencev. Sodišče prve stopnje je v zvezi z (ne)uporabo spornega vrta za gostinsko dejavnost pred letom 2016, kar je bilo dokazno breme tožencev, trditve in dokaze tožnikov presojalo prestrogo, dokaze tožencev pa izrazito v njuno korist. Sodišče se pri ugotavljanju teh dejstev ne bi smelo nasloniti na pričanje tožencev, njunega sina A. A. in z njima povezanega družinskega prijatelja in na protispisno interpretacijo fotografij in računa trgovine Bauhaus. Njihove izpovedi in fotografije dogodkov so v notranjem nasprotju, sodišče pa nerazumljivo nasprotnost vidi v izpovedbah tožnikov in njune družine (B. B. in C. C.), ker da niso videli, koliko miz so toženci skozi leto dajali na sporen vrt. Sodišče se tudi ni naslonilo na dokumentacijo državnega organa iz gradbenega spisa za prizidek in na določbe izvensodne poravnave glede njegove legalizacije, ki dokazujejo življenjsko nelogičnost trditev tožencev glede ravnanj tožnikov o dopustitvi uporabe vrta za gostinsko dejavnost. Nepomembno za tožnike je bilo spremljanje števila miz na vrtu pred letom 2016. Zanjo je bilo pomembno zbiranje ljudi na vrtu konec leta 2016 in kasneje, ko se je začela tu opravljati gostinska dejavnost. Glavni argument tožencev je bilo prav vrsta in število miz ter fotografije dogodka z dne 23. 8. 2010, za katerega sta toženca trdila, da je bil komercialne narave. Dokumentacije in navedbe tožencev in prič glede števila, vrste in nakupa miz in dogodka pa so protispisne in kontradiktorne. Odgovor na tožbo o teh mizah govori eno, zaslišana drugotoženka drugo, priča A. A. tretje, fotografije četrto in priča Č. Č. nekaj petega. Sodišče tožencema in njunim pričam dopušča glede teh neskladne izpovedbe, tožnikoma in pričam tožnikov pa očita, da kljub odličnem pogledu na vrt niso zaznali koliko miz je bilo leta 2007 in kolikor leta 2016. Fotografije dogodka z dne 23. 8. 2010 ne potrjujejo, da so na tem vrtu uporabili mize, ki bi jih naj kupili v Bauhausu in bi naj bile kvadratne lesene mize z lesenimi nogami, ampak bele mize s kovinskimi nogami. Torej so bile fotografije vrta z datumi pred tem dogodkom, kjer so bile vidne lesene mize, prirejene za ta postopek. Sodišče prve stopnje sploh ni odgovorilo na navedbe tožnikov glede Facebook strani same picerije, da je datume teh objav mogoče spreminjati in datum objav ni enak datumu fotografije. Toženca nista dokazala, da je ta FB stran nastala leta 2012. Toženca z računom Bauhausa nista dokazala identitete med mizami z računa in mizami na vrtu. Drugotoženka je sicer na vprašanje povedela, da je gospoda D. D. prosila za soglasje za glasbeni večer 23. 8. 2010. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje tako ugotovilo zmotno. Zmotna in protispisna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik naj ne bi želel odgovoriti kaj je videl na vrtu med letoma 1993 in 2007, četudi se tja dobro vidi. Ker pa sodišče prve stopnje ni navedlo iz katerih navedb je do tega zaključka prišlo, je tudi ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nelogičen in protispisen je sklep sodišča prve stopnje, da naj tožnik in priča C. C. ne bi opisali dogodka, kako se je povečalo število miz, saj so vsi to izpovedali. Sodišče prve stopnje je z zmotno materialnopravno razlago izvensodne poravnave, zmotno presojo dejanskega stanja in uporabe pravil o dokaznem bremenu kršilo tožnikoma tudi pravico do zdravega življenjskega okolja iz prvega odstavka 72. člena Ustave v smislu varstva pred hrupom in drugimi emisijami. Zato pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je glede fiksiranja oken in izolacije spregledalo zatrjevanja tožnikov in izpovedbe toženke in priče A. A. Toženca sta sprva imela okna zaprta, problem pa je nastal kasneje, ko so se začela odpirati. Nato je bil po opozorilu nekaj časa mir, na kar je spet prišlo do kršitev. Tako je zastaralni rok začel vedno znova teči. Glede presoje tožnikove aktivne legitimacije je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, saj točka 4 izvensodne poravnave izrecno govori o tem, da poravnava velja za vse pravne naslednike toženih strank, kar pa avtomatsko predpostavlja obstoj nasprotne stranke, ki je to upravičena zahtevati. To pa je tudi lastnik nepremičnine, saj velja, da stvar prehaja skupaj z bremeni. Torej je s prenosom lastništva na tožnika prešlo tudi upravičenje iz poravnave.

3. Toženi stranki na pritožbi tožnikov nista odgovorili.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP1 sodišče uporabi takrat, ko na podlagi izvedenih dokazov ne mora zanesljivo ugotoviti katerega dejstva, torej takrat, ko je v spoznavni krizi. Kot je razvidno iz razlogov sodbe v točkah od 29 do 33 obrazložitve in v točki 35 obrazložitve, v katerih je sodišče prve stopnje obrazložilo dokazno oceno izvedenih dokazov in obrazložilo svoje dokazne zaključke, zakaj je ob spornosti dejstev, kdaj sta toženca v nasprotju z zavezo iz izvensodne poravnave z dne 2. 11. 1993 začela vrt na parc. št. 110 k.o. ... uporabljati v gostinske namene (ali od konca leta 2016 dalje, kot sta to zatrjevala tožnika ali od leta 2007 dalje, kot sta to zatrjevala toženca), zaključilo, da sta toženca dokazala svoje trditve. Sodišče prve stopnje torej zaključke o navedenih spornih dejstvih ni sprejelo na podlagi pravil o dokaznem bremenu, kot to zmotno zatrjujeta pritožnika. Okoliščine o tem, katerega leta sta toženca začela vrt na parceli 110 k.o. ... uporabljati v gostinske namene oziroma nanj namestila gostinske mize, pa tudi ne predstavljajo takoimenovanih negativnih dejstev, ki bi narekovale drugačen dokazni pristop. Zato so neutemeljene pritožbene trditve o podanosti kršitve 215. člena ZPP, ki bi se naj pripetile sodišču prve stopnje in o posledični podanosti bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. V pravdnem postopku glede ugotavljanja pravno pomembnih dejstev veljajo pravila o prosti presoji dokazov (8. člen ZPP). To so procesna pravila, na katere pa materialnopravna pravila, ki urejajo institut zastaranja in pravila izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, ne morejo vplivati. Tako so neutemeljene pravno zmotne pritožbene trditve o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ker bi naj sodišče prve stopnje pravila o dokaznem bremenu uporabilo glede na takšna zatrjevana materialna pravila preveč ekstenzivno oziroma v škodo tožnice kot pogodbi zveste stranke.

7. Tožnika sta s predmetno tožbo zahtevala od tožencev izpolnitev obveznosti iz izvensodne poravnave z dne 2. 11. 1993 in sicer konkretno izpolnitev obveznosti, kot so bile za toženca dogovorjene v 4. točki II. člena izvensodne poravnave, v kateri sta se toženca zavezala zase in za svoje pravne prednike, da na parc. št. 110 k.o. ... oziroma na vrtu pred prizidkom ne bosta postavila gostinskih miz oziroma vrt kakorkoli uporabljala v gostinske namene in v točki 1 istega člena, kjer sta se toženca zavezala, da bosta v prizidku na parceli 110 že vgrajena okna fiksirala tako, da jih ne bo mogoče odpreti, prizidek pa obložila s fasadnim tervolom debeline najmanj 5 cm in položila fasadno oblogo. Ker sta toženca vsebino njunih takšnih pogodbenih obveznosti priznala, v zvezi s tožnikovima izpolnitvenima zahtevkoma pa ugovarjala zastaranje, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo tudi z okoliščinami, kako je prišlo do sklenitve izvensodne poravnave, saj te niso bile pravno pomembne. Ob ugotavljanju za presojo utemeljenosti postavljenega ugovora zastaranja pomembnih dejstev, kdaj sta toženca začela s kršitvami teh pogodbenih obveznosti, pa je sodišče prve stopnje v zvezi z obveznostmi iz 4. točke II. člena izvensodne poravnave pravilno ugotavljalo tudi okoliščine, kdaj sta toženca na sporni vrt postavila tudi gostinske mize, saj je tudi nepostavitev gostinskih miz predstavljalo dogovorjeno pogodbeno obveznost. Pritožbeni očitki v zvezi z navedenim se tako izkažejo kot neutemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem med pravdnimi strankami spornih dejstev, kdaj sta toženca začela kršiti pogodbene obveznosti iz 4. točke II. člena izvensodne poravnave (konec leta 2016, kot sta zatrjevala tožnika oziroma leta 2007, kot sta zatrjevala toženca), v točkah od 30 do 33 obrazložitve in v točki 35 obrazložitve temeljito in vsestransko, kot to nalagajo določila 8. člena ZPP (torej vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka), dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, nato pa na podlagi njihove takšne dokazne ocene, ki jo je tudi prepričljivo in temeljito obrazložilo, zaključilo, da sta toženca dokazala svoje trditve, da sta sporni vrt začela uporabljati v gostinske namene v letu 2007, ko je stopil v veljavo protikadilski zakon. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so prepričljivi in življenjsko logični in jih pritožnika s pritožbeno drugačno dokazno oceno in pritožbenimi neresničnimi očitki, da je sodišče prve stopnje neprepričljivost izpovedb tožnikov in njunih družinskih članov kot prič gradilo zgolj na izpovedbah le-teh o njihovem spremljanju števila miz na vrtu pred letom 2016, kar pa sicer sploh ni pomembno, ne more omajati. Zato pa so pritožbeni očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljeni.

9. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno izpovedbe tožnika obrazložilo tako, da se ta da preizkusiti. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. čelna ZP.

10. Ob prepričljivosti zgornjih dokaznih zaključkov in ob dejstvu, da sta tožnika tožbo vložila v letu 2019, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi drugega odstavka 336. člena OZ in 346. člena OZ glede tovrstnega izpolnitvenega zahtevka pravilno zaključilo o utemeljenosti ugovora zastaranja tožencev. Ob tem pa je tudi pravilno pojasnilo namen in pomen instituta zastaranja. Ker sta tožnika v predmetnem postopku zahtevala od tožencev zgolj izpolnitev njunih v izvensodni poravnavi z dne 2. 11. 1993 dogovorjenih pogodbenih obveznosti, je pravno zmoten pritožbeni očitek o pravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje, ker bi naj ta kršila pravice tožnikov do zdravega življenjskega okolja iz prvega odstavka 72. člena Ustave RS.

11. Tudi v zvezi z iztoževano izpolnitvijo obveznosti iz 1. točke II. člena izvensodne poravnave z dne 2. 11. 1993 in trditvami tožencev, s katerimi sta ta utemeljevala svoj ugovor zastaranja, je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene v zvezi s temi trditvami izvedenih dokazov, ki jo je obrazložilo v točkah 42 in 43 obrazložitve sodbe, zaključilo, da je toženca, zaradi kasnejše dograditve prizidka oziroma ureditve dokumentacije, na kar pa tožniki niso imeli niti takrat niti kasneje nobenih pripomb2, nista izpolnila. Takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje pritožbi argumentirano ne izpodbijata. Iz takšnih ugotovitev pa izhaja tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora zastaranja tožencev tudi v zvezi s to dogovorjeno obveznostjo. Zgolj s pritožbenim ponavljanjem trditev, kot sta jih tožnika podala pred sodiščem prve stopnje v zvezi s to vtoževano izpolnitveno obveznostjo, tako tožnika ne moreta izpodbiti pravilnosti takšne odločitve.

12. Sodišče prve stopnje je temeljito in pravilno v točki 28 obrazložitve pojasnilo, zakaj prvotožnik, ki ni bil niti sklenitelj izvensodne poravnave z dne 2. 11. 1993, niti ni univerzalni naslednik kakšnega od skleniteljev, ni aktivno legitimiran za v predmetni tožbi zahtevano izpolnitev obveznosti tožencev iz te izvensodne poravnave. Zato tega pritožbeno sodišče ne ponavlja ponovno, se pa nanje kot na pravilne v celoti sklicuje. Dodaja le, da pravno podlag takšnega razlogovanja predstavlja 124. člen ZOR (enako sedaj 125. člen OZ), ki določa, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbene stranke, učinkuje pa tudi na univerzalne naslednike pogodbenih strank, razen če v pogodbi ni določeno kaj drugega. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve tožnikov, s katerimi sta ta zgolj ponovila svoja že pred sodiščem prve stopnje izražena stališča. 13. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnika s pritožbama nista uspela, zato sama trpita svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 97/2019. 2 kar je zaključilo tudi na podlagi dokazne ocene izpovedb tožnikov in priče B. B.