Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kako je potekalo preverjanje možnosti prerazporeditve tožnice, zato je zmotno ali vsaj preuranjno zaključilo, da tožena stranka sploh ni preverjala, ali je tožnico mogoče prerazporediti oziroma ji ponuditi drugo ustrezno delo, in da tožena stranka ni dokazala, da je ravnala v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 7. 2011, ki jo je tožena stranka vročila tožnici 16. 7. 2011, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka sodbe) ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 12. 7. 2011, tožnici vročene dne 16. 7. 2011, temveč še vedno traja z vsemi pravicami, ki bi tožnici šle, v kolikor do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto Projektni vodja v marketingu IV oziroma drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji tožničine izobrazbe, znanju in zmožnostim, in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca do kraja bivanja tožnice, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožnice nazaj na delo ter ji zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ tako, da se tožnici prizna delovna doba od dne prenehanja teka odpovednega roka dalje, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka sodbe). Tožena stranka je tožnici dolžna za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve oziroma vrnitve tožnice nazaj na delo pri toženi stranki obračunati bruto znesek nadomestila plače po posameznih mesecih, od teh bruto zneskov obračunati in plačati davek in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davka in prispevkov od teh zneskov iz naslova plače izplačati tožnici neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov, in sicer od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se postopek zaradi delnega umika tožbe ustavi glede tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 1.073,82 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davek in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davka in prispevkov od tega zneska izplačati tožnici neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka sklepa) in zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka, s katero je tožnica zahtevala pogodbeno kazen zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2011, in sicer v višini zadnjih treh povprečnih mesečnih plač tožnice, ko je bila ta na delu pri toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku odpovednega roka dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka sklepa). Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.118,04 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je lahko nezakonita le, če je pri delodajalcu obstajala možnost delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, a mu to ni bilo ponujeno. Če takšna možnost ni obstajala, ker ni prostih delovnih mest, odpoved ne more biti nezakonita, tudi če delodajalec ne more posebej izkazati, kdo točno in kako je za tožnico konkretno preveril, ali obstaja drugo prosto delovno mesto. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da pri toženi stranki ni obstajala možnost, da bi se tožnico zaposlilo pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, ker ni bilo drugih prostih delovnih mest. Sodišče je namreč ugotovilo, da tožena stranka v spornem obdobju ni na novo zaposlovala, tudi namesto tožnice ni zaposlila nikogar. Le eni osebi je bila ponujena odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove za inženirsko delovno mesto. Tožena stranka zato ne bi mogla ravnati skladno z 88. in 90. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in tožnici ponuditi druge pogodbe o zaposlitvi, ker te možnosti ni bilo na nivoju celotnega podjetja. Kršitev 3. odstavka 88. člena ZDR bi bila podana, če bi tožena stranka imela prosto delovno mesto, ustrezno za tožnico, pa ga ji ne bi ponudila. Podobno stališče izhaja iz zadeve VIII Ips 232/2011. Tožnica tudi sicer ni izkazala, da bi obstajalo prosto ustrezno delovno mesto, na katero bi se jo lahko prerazporedilo. Sodišče je s svojo odločitvijo bistveno kršilo določbe ZPP po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je ob ugotovitvi, da pri delodajalcu ni bilo novih zaposlitev in drugih ustreznih prostih delovnih mest, odpoved spoznalo za nezakonito iz razloga kršitve 3. odstavka 88. člena ZDR.

Tožnica se je po vložitvi tožbe zaposlila pri drugem delodajalcu, A. fakulteti, kar jasno izkazuje potrebnost odločitve skladno s 118. členom ZDR in zavrnitev zahtevka tožnice za vrnitev nazaj na delo k toženi stranki, sodišče pa bi moralo obstoj delovnega razmerja ugotoviti le do dneva sklenitve delovnega razmerja pri novem delodajalcu. Izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke, da v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi odloči po 118. členu ZDR, ki ga je podala že v odgovoru na tožbo. Do tega predloga se sodišče v sodbi sploh ni opredelilo. Zato je podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Tožnica v odgovoru na tožbo izpostavlja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da tožena stranka sploh ni preverjala, ali bi bilo tožnico možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Tožena stranka je v času podaje odpovedi sklenila večje število pogodb o zaposlitvi za delovna mesta, ki bi jih lahko zasedla tudi tožnica. Priče A.A., B.B. in C.C. so se glede dejstva, kdo je ugotavljal možnost zaposlitve tožnice, sklicevala ena na drugo, vsaka pa je zase potrdila, da tega ni preverjala. Nobena od teh prič se ni sklicevala na D.D., ki se tudi ni spomnila, da bi preverjala možnost prerazporeditve tožnice. Ker tožena stranka ni preverila možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji, ni podlage za zaključek, da pri toženi stranki ni bilo možnosti take zaposlitve. Že samo dejstvo, da ni preverjala te možnosti, zadošča za zaključek, da gre za kršitev obveznosti po 3. odstavku 88. člena ZDR. Tožena stranka sicer niti v odpovedi ni navedla, kako je preverjala možnost tožničine prerazporeditve. Sodišče je sicer napačno ugotovilo dejstvo, da tožena stranka v spornem obdobju ni na novo zaposlovala, vendar tudi takšno dejstvo ne vodi do zaključka, da pri toženi stranki ni obstajala možnost zaposlitve tožnice. Tožena stranka je z novozaposlenimi sklepala antidatirane pogodbe, v spornem času pa je na novo zaposlila E.E. in F.F.. Podaljšala je pogodbo G.G., prezaposlila J.J., v oddelku marketing je vsa dela prevzela H.H., v oddelku financ pa je dela opravljal I.I.. Vse navedeno kaže na to, da so potrebe po zaposlovanju pri toženi stranki obstajale. Tožena stranka tako ni dokazala, da v času podaje odpovedi ni imela prostih delovnih mest. Sodišče sicer zmotno ugotavlja, da je bil odpovedni razlog podan. Odpoved iz poslovnega razloga je možna le v primeru, da je podano trajno prenehanje potreb po delu delavca skladno s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je spregledalo kopije prosojnic iz konca maja 2011, iz katerih izhaja, da je stanje poslovanja A. Slovenija nad načrtovanim za prvo četrtletje ter da tožnica s sklepom z dne 14. 6. 2011 ni bila zajeta kot presežna delavka. Ves čas postopka je bilo sporno dejstvo obstoja Akta o sistemizaciji, saj tožena stranka ni predložila veljavne sistemizacije, ki bi vsebovala tožničino delovno mesto.

Sodišče je tudi pojasnilo razloge za ugoditev tožničinemu zahtevku za reintegracijo in reparacijo, kar po definiciji pomeni zavrnitev zahtevka po prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR. Zato dodatna obrazložitev ni potrebna. Zaposlitev tožnice pri A. fakulteti ne govori v prid odločitvi po 118. členu ZDR, saj nova zaposlitev delavcu ne jemlje pravnega interesa za reintegracijski zahtevek. Tožnica je imela namreč pri toženi stranki zaposlitev za nedoločen čas in višjo plačo. Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe jasen, sodba podrobno obrazložena, razlogi v njej pa niso v nasprotju sami s seboj. Sodišče je pojasnilo razloge za ugoditev tožničinemu zahtevku za reintegracijo in reparacijo, kar po sami naravi stvari pomeni zavrnitev zahtevka po prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR. Tožena stranka navedeno bistveno kršitev postopka v bistvu uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ni absolutna bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 7. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ekonomski in organizacijski razlog za odpoved dejansko obstajal, a je odpoved z dne 12. 7. 2011 nezakonita iz razloga, ker tožena stranka ni dokazala, da bi v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici preverila, ali jo je možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Ugodilo je tožbenemu zahtevku na reintegracijo in reparacijo, tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je zavrglo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008), ker v prvem štirimesečju leta 2011 ni dosegla planiranih poslovnih rezultatov in so bile napovedi za nadaljnje poslovanje zelo slabe, hkrati pa je dokazala tudi prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 3. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Za delodajalca torej obstajata dve obveznosti: prva je, da opravi preverjanje skladno z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR, druga obveznost pa nastopi, če obstaja možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih – v tem primeru mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z obveznostjo iz 3. odstavka 88. člena ZDR zaslišalo tožnico ter priče B.B., A.A., C.C., G.G. in D.D.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sodbi nepravilno povzelo pričanje D.D. in zapisalo, da ta priča ni izrecno izpovedala, da bi preverjala možnost prerazporeditve tožnice, saj se tega ni spomnila. Ta priča je namreč izpovedala, da so za vsakega posameznega delavca preverili, ali ga je mogoče prerazporediti, prekvalificirati, dokvalificirati. Iz njene izpovedbe nadalje izhaja, da je sodelovala z različnimi delavci in preverjala, ali je bil postopek izpeljan v skladu z zakonom, posvetovala se je tudi z Združenjem delodajalcev. Glede preverjanja razporeditve delavcev je prejela sezname s strani B.B. in K.K., na podlagi seznamov delavcev in delovnih mest pa je nato preverjala možnosti prerazporeditev tudi preko posameznih vodij. Poudarila je, da so uspeli prerazporediti enega delavca in mu podali odpoved s ponudbo nove. Izpovedala je še, da je na splošno za vse delavce pregledala, ali je tožena stranka ravnala v skladu z zakonom, ne ve pa konkretno kdo in kakšen podatek je za tožnico podal. Poleg tega so tožnica in priči C.C. ter G.G. izpovedali, da se je tožnica z C.C. pogovarjala o tem, da bi delala na finančnem področju, vendar pa na tem oddelku nato ni bilo možnosti za tovrstno prerazporeditev, saj je dela pričel opravljati študent I.I..

Glede na navedeno je zmoten ali vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka sploh ni preverjala, ali je tožnico mogoče prerazporediti oziroma ji ponuditi drugo ustrezno delo, in da tožena stranka ni dokazala, da je ravnala v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR. Iz izpovedb B.B., A.A. in C.C., na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, sicer res izhaja, da možnosti razporeditve tožnice ni ugotavljal nihče od njih, vendar pa predvsem iz pričanja D.D. izhaja, da je preverjanje te možnosti pri toženi stranki bilo opravljeno. Nenazadnje je o tem, da se je pogovarjala o možnosti prerazporeditve (v oddelek financ), izpovedala tudi sama tožnica.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. V posledici razveljavitve odločitve v izpodbijanem delu se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov (glede neuporabe 118. člena ZDR).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek o tem, kako je potekalo preverjanje možnosti prerazporeditve tožnice, predvsem s ponovnim zaslišanjem prič v zvezi z izpovedbo D.D.. Po potrebi naj zasliši še K.K., ki je prav tako sodelovala v postopku odpovedi tožnici (in ostalim 18 delavcem), ter eventuelno opravi tudi soočenja prič. Sodišče naj tudi razišče, ali bi tožena stranka tožnico lahko razporedila na delovno mesto, na katerem je dela opravljal študent I.I., ki naj bi dela v oddelku financ pričel opravljati ravno v spornem času, in pri toženi stranki še vedno opravlja dela. Nato naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o tožbenem zahtevku. V primeru, da odpoved z dne 12. 7. 2011 ponovno spozna kot nezakonito, naj presodi tudi možnost uporabe 118. člena ZDR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila.