Jedro

Dediči vstopijo v položaj zapustnika. To pomeni, da proti dolžniku neposredno uveljavljajo denarno terjatev. Nobenega razloga ni, da bi morali dolžnika tožiti na ugotovitev, da terjatev spada v zapuščino. Za takšno tožbo tudi nimajo pravnega interesa.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter tožba v ugotovitvenem delu zavrže. III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki so kot dediči po umrlem J. B. v tej zadevi zahtevali plačilo 62.593,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 02. 2005 dalje, kolikor naj bi znašala vrednost zapustnikove denarne terjatve do toženke, za katero se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini, zato predstavlja t.i. pozneje najdeno premoženje. Tekom postopka so tožniki poleg dajatvenega postavili tudi vmesni ugotovitveni zahtevek, s katerim so zahtevali ugotovitev, da denarna terjatev do dolžnice-toženke spada v zapuščino po pokojniku.

2. Sodišče je vmesnemu ugotovitvenemu zahtevku ugodilo tako, kakor je bil postavljen in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov.

3. Ker sodišče ni odločilo tudi o postavljenem dajatvenem zahtevku, je tožeča stranka predlagala izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče je predlog s sklepom zavrnilo.

Pritožba tožene stranke:

4. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

5. Navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev 181. člena ZPP (1), ker je odločalo o ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, saj tožniki zanj nimajo pravnega interesa. Ugotovitveni zahtevek je tudi nedopusten, saj je vtoževana denarna terjatev že zapadla, v tem primeru pa bi tožniki lahko postavili samo dajatveni zahtevek. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, da tožena stranka kupnine pokojnemu ni izročila. V nadaljevanju obširno utemeljuje pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru je navedla, da ni podan noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov, zato je sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Glede bistvene kršitve 181. člena ZPP je navedla, da ni podana, saj je bil v tožbi prvotno postavljen dajatveni zahtevek, tekom postopka pa še vmesni ugotovitveni zahtevek po 3. odstavku 181. člena ZPP, ne pa zahtevek po 2. odstavku istega člena, kot zmotno trdi pritožba. Vmesni ugotovitveni zahtevek je bil dopusten, saj se nanaša na prejudicialno razmerje, to pa tudi nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa. Obširno odgovarja tudi na pritožbeno grajo ugotovljenega dejanskega stanja. Glede zmotne ugotovitve materialnega prava tožniki navajajo, da pritožba tega pritožbenega razloga ne obrazlaga, sami pa so mnenja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je za podlago svoje odločitve vzelo III. člen kupoprodajne pogodbe in 1. odstavek 496. člena OZ (2), pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba tožeče stranke:

7. Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 2. člena ZPP in 325. člena ZPP. Sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter s sodbo ugodi dajatvenemu zahtevku ter toženki naloži plačilo pritožbenih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da v novem postopku odloči o dajatvenem zahtevku.

8. V nadaljevanju navaja, da je sodišče v sklepu, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo dopolnilne sodbe, napačno navedlo, da je bil predmet tega pravdnega postopka zahtevek na ugotovitev, da določeno premoženje spada v zapuščino in da je bilo temu zahtevku v celoti ugodeno. Ker je v sodbi sodišče opustilo odločitev o dajatvenem zahtevku, je bilo dolžno ugoditi predlogu za izdajo dopolnilne sodbe. Z odločitvijo o zavrnitvi tega predloga je sodišče nepravilno uporabilo 325. člen ZPP, zato je izpodbijani sklep nezakonit, s tem pa storjena bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. S tako odločitvijo pa je sodišče tudi opustilo sanacijo kršitve iz 2. odstavka 310. člena ZPP, ki jo je storilo, ko že s prvotno sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih. Hkrati je s tem, ko se v razlogih izpodbijanega sklepa ni izreklo o tem, zakaj ni odločilo o dajatvenem zahtevku, molče odreklo odločitev o tem zahtevku, s čimer je kršilo določbo 2. odstavka 2. člena ZPP. V nadaljevanju ponavlja v tožbi in pripravljalnih vlogah navedene razloge za utemeljenost dajatvenega zahtevka.

9. Pritožbi tožeče in tožene stranke sta utemeljeni.

Uvodno:

10. Sporno v tem postopku je bilo, ali je tožena stranka plačala kupnino, kot je bila dogovorjena v skladu s kupoprodajno pogodbo, ki jo je sklenila z zapustnikom, katerega dediči so tožniki. Tožniki so v tožbi pravilno oblikovali tožbeni zahtevek in zahtevali plačilo kupnine z dajatvenim zahtevkom. Upoštevajoč materialno procesno vodstvo so tožniki iz previdnosti, kljub temu, da so stališču sodišča nasprotovali in za to navedli tudi tehtne argumente, postavili tudi vmesni ugotovitveni zahtevek, s katerim so zahtevali ugotovitev, da v zapuščino po pokojniku spada tudi denarna terjatev do toženke. Sodišče je s sodbo ugodilo zgolj ugotovitvenemu zahtevku, o dajatvenem zahtevku pa ni odločilo niti potem, ko so tožniki podali predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila predmet postopka zgolj ugotovitev, ali določeno premoženje spada v zapuščino in da je bilo temu zahtevku v celoti ugodeno, predlog, da naj se toženki naloži plačilo vtoževanega zneska, pa je štelo za neutemeljen.

O pritožbi tožeče stranke:

11. Pritožba tožeče stranke pravilno opozarja, da je sodišče opustilo odločitev o dajatvenem zahtevku. V skladu z 2. odstavkom 2. člena ZPP sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno. Ker je tožeča stranka postavila dajatveni in ugotovitveni zahtevek, sodišče pa je odločilo samo o ugotovitvenem zahtevku, čeprav je bilo pristojno za oba, je utemeljeno predlagala izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče prve stopnje je s tem, ko dopolnilne sodbe ni izdalo, že drugič ignoriralo odločitev o dajatvenem zahtevku. S tem je nepravilno uporabilo 326. člen ZPP v zvezi z 325. členom ZPP, kar je privedlo do nezakonitosti sklepa, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo dopolnilne sodbe, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, zato je sodišče na podlagi pooblastila iz 3. točke 365. člena ZPP sklep razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. Sodišče bo moralo odločiti o denarnem zahtevku.

O pritožbi tožene stranke:

12. Ugotovitvena tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo korist od vložitve takšne tožbe (2. odstavek 181. člena ZPP). Tožeča stranka je, kot že zgoraj navedeno, tožbeni zahtevek pravilno oblikovala kot dajatveni, po sicer napačnem vodstvu sodišča pa postavila še vmesni ugotovitveni zahtevek. Z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom bi tožeča stranka dosegla, da bi se o tem, ali terjatev do tožnice spada v zapuščino po pokojnem J. B., odločilo z učinkom pravnomočnosti. Vendar pa tožeča stranka za takšno odločitev, kot pravilno opozarja pritožba, nima nikakršnega pravnega interesa. Tožniki bi kot dediči tak pravni interes lahko izkazali npr. s sklepom zapuščinskega sodišča, s katerim bi jih to napotilo na pravdo, če bi bil med njimi spor o tem, ali ta terjatev spada v zapuščino po pokojniku. Ker pa med njimi spora o tem ni, nasprotno, tožniki so si enotni, da je terjatev kot del zapustnikovega premoženja s smrtjo prešla na njih kot na univerzalne naslednike, pravni interes za ugotovitveno tožbo ni podan (prim. 1. točka 212. člena ZD (3)). Prav tako niso izkazali, da bi si z uspehom v ugotovitvenem delu tožbe zagotovili možnost, da v nadaljnjem ali kakšnem drugem sodnem postopku uveljavijo kakšno svojo pravico ali korist, ki jim jo zagotavlja zakon.

13. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da tožena stranka pravilno opozarja na pomanjkanje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Takšna ugotovitvena tožba ni dopustna in bi jo moralo zavreči že sodišče prve stopnje oziroma strank sploh ne napeljevati k temu, da tak zahtevek postavijo. Ker je sodišče kljub temu odločilo (zgolj) o ugotovitvenem delu tožbe, navedeno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 181. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP). Glede na tako odločitev pritožbenemu sodišču na druge pritožbene navede ni bilo potrebno odgovarjati.

14. Ker je sodišče sodbo in sklep razveljavilo in tožbo zavrglo samo v ugotovitvenem delu, zadevo pa sicer vrnilo v novo sojenje, je odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Napotki za nadaljnje delo:

15. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odločati o denarnem zahtevku tožeče stranke. Pravna podlaga tega zahtevka je pogodbena. Sodišče bo moralo zato ugotoviti, kakšna pogodba je bila sklenjena med pravnim prednikom tožnikov in toženko, kakšne obveznosti iz te pogodbe izhajajo, razčistiti, ali je toženka svojo pogodbeno zavezo že izpolnila ali ne ter ugotoviti, ali je terjatev v trenutku zapustnikove smrti prešla na tožnike (4). To je celotno bistvo te pravdne zadeve.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).

(2) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.).

(3) Zakon o dedovanju (Ur. list SRS, št. 15/1976 in nasl.).

(4) Torej: ali so tožniki zapustnikovi univerzalni nasledniki, kajti s smrtjo upnika njegova terjatev preide na dediče (334. člen OZ), ki od dolžnika zato lahko terjajo izpolnitev. Pritožbeno sodišče glede na doslejšnje procesno ravnanje poudarja, da ni položaj prav nič drugačen kot v primeru, ko tožnik med pravdo umre ter so dediči nato pozvani, naj prevzamejo pravdo.