Jedro

Tožnik na dopolnilno mnenje ni podal pripomb, zato se na to, da bi moral pridobiti pravico do invalidske pokojnine že od 19. 11. 2013, to je od dneva vložitve zahteve pri bosansko-hercegovskem nosilcu socialnega zavarovanja, neutemeljeno sklicuje v pritožbi. Gre za pritožbene navedbe v smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z dopolnilnim mnenjem. Takšne navedbe pa bi bile upoštevne le v primeru, če bi jih tožnik skladno s 286. a členom ZPP posredoval v roku 15 dni od dneva, ko je prejel dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, ali če bi navedel takšne tehtne razloge, zaradi katerih v 15 dnevnem roku pripomb ne bi mogel posredovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 9. 2015 in št. ... z dne 17. 7. 2015 in tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 6. 7. 2015 dalje in mu od tega dne dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine. Tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in na tej podlagi priznanje pravice do invalidske pokojnine, je zavrnilo ter odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 od pravnomočnosti te sodbe. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 40,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila na račun tožnika.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da se ne strinja, da ima pravico do invalidske pokojnine zaradi bolezni priznano od 6. 7. 2015, ne pa od dneva, ko je prvič vložil zahtevo, to je od 19. 11. 2013 dalje. Ni mu jasno, zakaj je sodišče določilo datum 6. 7. 2015, ne pa 19. 11. 2013 dalje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je tudi uporabilo materialno pravo in ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v skladu z 81. členom v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 8. 9. 2015, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 17. 7. 2015. S slednjo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je tožnik po mnenju invalidske komisije prve stopnje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 6. 7. 2015 in še nadalje. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do I. kategorije invalidnosti, kar je uveljavljal s tožbenim zahtevkom.

6. Iz dokumentacije izhaja, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine vložil dne 19. 11. 2013 pri bosanskem nosilcu zavarovanja.

Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in v Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH (Ur. l. RS - MP, št. 10/2008 in 3/2011, v nadaljevanju Sporazum). V 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-1 je določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Glede na 41. člen ZPIZ-2 pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine, če je pri njem nastala invalidnost I. kategorije, pridobi pa jo tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom, brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. 7. V sodnem postopku je sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje. Ta je na podlagi predložene dokumentacije ter tudi osebnega pregleda, opravljenega dne 7. 7. 2016 menila, da je pri tožniku od 6. 7. 2015 zaradi posledic bolezni podana II. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za več kot 50 %. Za drugo delo ni zmožen s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. Pri tožniku je bilo na osebnem pregledu dodatno ugotovljeno kardiorespiratorno kompenzirano stanje v mirovanju.

8. Dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 7. 7. 2016 je tožnik prejel 16. 7. 2016 (podatek razviden iz priložene povratnice). Čeprav je sodišče tožnika pozvalo, da lahko poda pripombe na mnenje v roku 15 dni, tožnik pripomb na mnenje ni podal. Tožnik je bil v dopisu posebej opozorjen, da bo navedbe in dokazne predloge, vložene po preteku roka upoštevalo le, če bo izkazal za verjetno, da vloge predhodno brez svoje krivde ni mogel predložiti, ali če takšna dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla spora.

Tožnik pripomb na dopolnilno mnenje ni podal, niti kasneje na glavni obravnavi. Na glavni obravnavi je zgolj navajal, da je v BIH invalidsko upokojen od leta 2008. 9. Že glede na navedeno, ker tožnik na dopolnilno mnenje ni podal pripomb, se na to, da bi moral pridobiti pravico do invalidske pokojnine že od 19. 11. 2013, to je od dneva vložitve zahteve pri bosansko-hercegovskem nosilcu socialnega zavarovanja, neutemeljeno sklicuje v pritožbi. Gre za pritožbene navedbe v smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z dopolnilnim mnenjem. Takšne navedbe pa bi bile upoštevne le v primeru, če bi jih tožnik skladno s 286. a členom ZPP posredoval v roku 15 dni od dneva, ko je prejel dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, ali če bi navedel takšne tehtne razloge, zaradi katerih v 15 dnevnem roku pripomb ne bi mogel posredovati. Drugo vprašanje pa je glede na definicijo invalidnosti, utemeljenost takšnih pripomb, ko tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidske pokojnine od dneva, ko je vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine pri bosansko-hercegovskem nosilcu socialnega zavarovanja. Vendar pa se pritožbenemu sodišču zaradi prepoznih pritožbenih navedb do njih niti ni potrebno opredeljevati.

10. Pritožbene navedbe glede dejanskega stanja v zvezi z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije druge stopnje predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP. S takimi navedbami pa je tožnik prekludiran na podlagi petega odstavka 286. člena ZPP. Če so ugovori dejanske narave, to so pripombe na konkretno izvedensko mnenje, v primeru, da so vloženi po preteku določenega roka kot prepozni in nedopustni že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to še toliko bolj velja za postopek pred pritožbenim sodiščem. Navedeno pomeni, da takšnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na datum ugotovljene invalidnosti, ker so prepozne in nedopustne, ni mogoče upoštevati.

11. Ker so pritožbene navedbe neupoštevne in neutemeljene, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo skladno z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.