Jedro

V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ upošteva stališče sodišča iz sodbe I U 422/2015, ki se nanaša na pravno naravo zahtevkov iz ZRP (sodišče vztraja pri svojem stališču, da je zahteva iz 1. in 5. člena ZRP v smislu zahteve za vrnitev premoženja podržavljenega s strani okupatorja istovrstna) ter ju je v skladu s sodno prakso v denacionalizacijskih postopkih, v primerih, ko so bili tudi za zahtevo po 5. členu ZRP izpolnjeni pogoji, obravnavati enako. V tem smislu naj toženka dopolni relevantno dejansko stanje, da bo možen preizkus pogojev za aktivno legitimacijo, ki iz 5. člena ZRP izhajajo.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, ter se delna odločba Upravne enote Radlje ob Dravi št. 330-242/2010/249 z dne 12. 9. 2016 v 6. in 7. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano 6. točko izreka odločil, da je B. d.d. (tožnik) dolžan izplačati odškodnino v obliki obveznic v skupni višini 18.387,48 DEM za v tej točki naštete nepremičnine v k.o. ... in k.o. ..., ter v 7. točki izreka odločil, da jih je dolžan izročiti skrbniku za poseben primer. V obrazložitvi navaja, da je odločal na podlagi stališč sodbe Upravnega sodišča I U 422/2015 z dne 12. 1. 2016 ter da kot pravni temelj podržavljenja šteje Zakon o ravnanju s premoženjem, katerega so lastniki morali zapustiti med okupacijo ter premoženjem, katero so jim odvzeli okupator in njegovi pomagači (ZRP), ki je naveden v 22. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožnik je zavezanec za nepremičnine, za katere sporazum med pravnimi nasledniki glede dodelitve nadomestnih zemljišč in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ni bil dosežen, za premoženje C.. v stečaju in za ostala zemljišča, za katera obstoji ovira za vrnitev v naravi, ki so obrazložene v točkah 6.2 in 6.3 odločbe. V zvezi z upravičenostjo do denacionalizacije navaja, da je mati A.A. bivšega lastnika, B.B., podala zahtevo po 5. členu ZRP, kar pomeni podlago za denacionalizacijo v skladu s sodbo Upravnega sodišča I U 422/2015. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika v 1. točki izreka zavrnil ter v 2. točki izreka pritožbi C.C. delno ugodil ter v delni odločbi prvostopnega organa črtal zadnjo alineo 6.a točke izreka, ki se glasi: "del parcele št. 1256 travnik 5 v izmeri 1037 m2". V obrazložitvi navaja, da pritožba tožnika ni utemeljena, ker je prvostopni organ upošteval sodbo Upravnega sodišča RS I U 422/2015. Mati denacionalizacijskega upravičenca B.B. je dne 8. 8. 1945 vložila zahtevo po 5. členu ZRP za vrnitev parcel v Josipdolu in v Verdu. Šteje, da se je predlog B.B. nanašal na nepremičnine v lasti A.A. in ne le na nepremičnine v lasti podjetja A.. V zvezi s pritožbo C.C. pa ugotavlja, da izmera 1037 m2 parcele 1256 k.o. ... ni obračunana na strani 65 prvostopne odločbe, kot pojasnjuje prvostopni organ, zato je pritožba v tem delu utemeljena in je zato črtal zadnjo alineo, ki se nanaša na to parcelo.

3. Tožnik v tožbi navaja, da premoženje, ki je predmet postopka, v času podržavljenja ni bilo v lasti A.A., pač pa v lasti dežele Štajerske - Reichsgau Steiermark, zato ne more biti predmet denacionalizacije po določbah ZDen. Ne soglaša z razlogi, ki jih je v svoji sodbi navedlo Upravno sodišče I U 422/2015 z dne 12. 1. 2016. V zadevi je bila vložena zahteva po 5. členu ZRP, ki se že po naravi stvari ni mogla nanašati na premoženje, ki je bilo tedaj v lasti Reichsgau Steiermark. Zahteva po 1. členu ZRP ni bila vložena. Ni sporno med strankami, da je premoženje, ki je del tega postopka (tim. ..., k.o. ...) A.A. odvzel nemški rajh že leta 1941. Glede na določbo 1. člena ZRP bi bil A.A. kot bivši lastnik tega premoženja upravičen zahtevati njegovo vrnitev z vložitvijo zahtevka na pristojno sodišče. Iz spisne dokumentacije izhaja, da A.A. tega ni storil, pač pa je to storila njegova mati B.B. z vlogo z dne 8. 8. 1945 in predlagala, da se ji na podlagi petega odstavka 5. člena ZRP pustijo v uživanju nepremičnine v k.o. ... (ki jih je dejansko uživala), za nepremičnine v Josipdolu pa je predlagala postavitev posebnega skrbnika. Kakršnakoli drugačna razlaga njenega zahtevka je v nasprotju z listinskimi dokazi. Zahtevek po 5. členu ZRP ni zahtevek za vrnitev premoženja, pač pa zahtevek za postavitev skrbništva nad premoženjem, ki je tedaj še v lasti določene osebe, vendar zaradi postopanja zoper to osebo pod začasno upravo narodne imovine; iz tega razloga B.B. tudi pojmovno z zahtevkom po 5. členu ZRP ni mogla zaobjeti premoženja, ki je bilo tedaj v lasti neke tretje osebe (Reichsgau Steiermark). Ker A.A. niti kdo drug v njegovem imenu ni vložil zahtevka po 1. členu ZRP, ni mogoče šteti, da mu je bil zahtevek za vračilo premoženja v Josipdolu po določbah ZRP zavrnjen. Razlike med zahtevkom po 1. členu ZRP in zahtevkom po 5. členu ZRP so: 1. zahtevek B.B. je drugovrsten zahtevek kot zahtevek po 1. členu, ta se nanaša le na upravo premoženja in se ne more rezultirati v spremenjenem lastninskem stanju; 2. B.B. ni bila aktivno legitimirana za vložitev zahteve po 1. členu ZRP, saj ni bila lastnica premoženja, odvzetega med vojno po okupatorju; 3. zahtevek B.B. po 5. členu ZRP ni mogel zaobjeti premoženja, ki tedaj ni bilo več v lasti A.A.; 4. z zahtevkom po 5. členu ZRP je B.B. predlagala, da se ji podeli uprava nad premoženjem, ki je tedaj še bilo v lasti A.A., vendar zaradi kazenskega postopanja zoper njega pod začasno upravo narodne imovine, ne pa, da se s strani okupatorja podržavljeno premoženje vrne bivšemu lastniku; 5. zahteva za vračilo premoženja po 1. členu ZRP bi morala biti vložena pred pristojnim sodiščem, to je pred Okrajnim sodiščem Maribor - okolica, ki pa je v dopisu z dne 19. 5. 1949, naslovljenim na Okrajno sodišče v Ljubljani, izrecno navedlo, da A.A. ni vložil predloga, da se mu vrne po okupatorju zaplenjeno premoženje. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 149/2001 z dne 14. 6. 2001 ter sodbo Vrhovnega sodišča I Up 690/2000 z dne 22. 3. 2001. Nadalje izpodbija 2. točko drugostopne odločbe, ker meni, da odločitev ni pravilna. Organ navaja, da vrednost parcele 1256 ni upoštevana pri skupni vrednosti odškodnine v višini 18.387,48 DEM, in jo je zaradi tega črtal iz izreka, vendar so v tabeli na straneh 64/65 naštete 3 parcele, zadnja je parcela 1256 travnik 5 v vrednosti 445,35 DEM. Skupna vrednost zemljišč iz te tabele je 5.160,17 DEM, skupaj z drugimi zemljišči iz tabele na str. 63/64, katerih vrednost znaša 13.227,31 DEM, dajo končno vrednost odškodnine v višini 18.387,48 DEM, kot je odločil prvostopni upravni organ. Predlaga odpravo 6. in 7. točke prvostopne odločbe in 2. točko izreka drugostopne odločbe.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 422/2015 in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Stranka z interesom v tem postopku D.D. v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in priglaša stroške postopka.

6. Ostale stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

K točki I:

7. Tožba je deloma utemeljena.

8. Uvodoma je ugotoviti, da je Upravno sodišče s sodbo I U 422/2015 z dne 12. 6. 2016 odpravilo delno odločbo Upravne enote Radlje ob Dravi, št. 330-242/2010 z dne 18. 7. 2014, odločitev pa se je nanašala na parcele 1064/1, 1070/1, 1220/2, 1060/3, 1063/3, 1064/3 in 1062/3, k.o. ... Sedaj izpodbijana delna odločba pa v sporni 6. točki zavezuje tožnika za plačilo odškodnine v k.o. ... za 46 parcel in k.o. ... za 2 parceli, pri čemer parcele, ki so bile sporne v prvem postopku po takrat izpodbijani delni odločbi z dne 18. 7. 2014, niso predmet te odločbe. Prvostopenjski organ šteje, da je temelj podržavljenja ZRP (4. točka obrazložitve prvostopenjske odločbe) za vse v izreku navedene parcele ter se sklicuje na sodbo I U 422/2015 z dne 12. 1. 2016, drugostopenjski organ pa z njim soglaša. 9. Stališče sodišča v sodbi I U 422/2015 se je nanašalo na parcele, ki naj bi v letu 1945 ne bile v lasti A.A., ampak Reichsgau Steiermark. Že v zvezi s temi parcelami je bilo namreč nejasno, ali se je predlog matere denacionalizacijskega upravičenca A.A. - B.B. nanašal nanje, glede na opis v predlogu, zato je sodišče v točki 12 sodbe I U 422/2015 obrazložitve napotilo organ, da v ponovnem postopku reševanja zadeve ugotovi, ali se je predlog B.B., ki ga je utemeljevala na 5. členu ZRP, res nanašal na obravnavane nepremičnine, ali pa se je njena zahteva po upravi nanašala le na premoženje, ki je bilo takrat zemljiškoknjižno last A.A. in v postopku zaplembe, kot je takrat navajal tožnik (enak ugovor ima tudi v sedanjem postopku).

10. Iz obrazložitve organa prve stopnje za parcele, ki so predmet izpodbijane odločbe, razjasnitev sporne okoliščine ne izhaja. Razjasnjeno torej ni zemljiškoknjižno lastništvo v tem postopku obravnavanih nepremičnin v času vložitve predloga B.B. Organ druge stopnje celo navaja, da se je predlog B.B. z dne 8. 8. 1945 nanašal tudi na nepremičnine, ki so bile v lasti A.A. Nerazjasnjeno je torej tudi v obravnavanem postopku, oziroma ostaja sporno, tožnik pa ugovarja, da se odločitev nanaša na premoženje, ki je v letu 1945 bilo v lasti A.A. (vendar zaradi kazenskega postopka zoper njega začasno pod upravo narodne imovine), ali je toženka pravilno uporabila materialno pravo in ugotovila pravilni pravni temelj podržavljenja - ZRP, ki je naveden v 22. točki 3. člena ZDen.

11. Nadalje ni razjasnjeno, ali je parcele, ki so predmet postopka, šteti za predmet zahteve B.B. z dne 8. 8. 1945, ki se nanaša na Josipdol (v predlogu je opredeljeno "- točka A-, da k imovini Josipdol spada v prvi vrsti industrija granitnih kock in drugih granitnih izdelkov. Kamen se lomi v obsežnih k temu podjetju spadajočih gozdovih, po večini ležečih v Občini Ribnica na Pohorju in obdeluje s stroji na Josipdolu. Z granitno industrijo je spojena tudi lesna industrija z lastno žago in ozkotirno železnico do železniške postaje Brezno - Ribnica"). Sodišče meni, da je le iz navedbe premoženja pod točko A, za katerega je A.A. zahtevala postavitev skrbnika, možno opredeliti obseg premoženja, ki ga je zahtevala za vračilo. Po mnenju sodišča organa mimo opredelitve premoženja v predlogu z dne 8. 8. 1945, ki ga sodišče šteje za zahtevo po 5. členu ZRP štejeta, iz razloga, ker je v dopisu Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana - okolica z dne 12. 7. 1946 navedeno, da je imel A.A. veleposestvo v Josipdolu in v okviru tega veleposestva tudi veliko nepremičnin v svoji lasti v k.o. ... in k.o. ... (ob podjetju A.), da se je predlog nanašal tudi na nepremičnine v lasti A.A. in ne le nepremičnine v lasti podjetja A. Svoje stališče je prvostopni organ obrazložil (stran 10 obrazložitve) s citiranjem dikcije predloga (k imovini Josipdol spada...). Vendar navedena dikcija zahteve ne kaže na širši obseg predloga, torej da je B.B. zahtevala vrnitev tudi veleposestva v Josipdolu ter v okviru veleposestva nepremičnine v k.o. ... in ... Sodišče zato ne soglaša z organom prve stopnje, da je s citatom predloga odpravil ugotovljeno nepopolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bil napotek sodišča v sodbi I U 422/2015. Sodišče meni, da je v tem okviru organ prve stopnje napačno ugotovil dejansko stanje.

12. Sodišče je v sodbi I U 422/2015 poudarilo, da je B.B. vložila zahtevek po 5. členu ZRP. Kot izhaja iz te določbe, so bili aktivno legitimirani, da vložijo zahtevo na izročitev imovine (opredeljeno v 1. členu ZRP) v upravo bližji sorodniki, v primerih, da je bilo nedvoumno ugotovljeno, da je lastnik umrl ter v primerih, kjer se lastnik ni pojavil. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bivši lastnik umrl 17. 9. 1949, torej je bil v času vložitve predloga živ. B.B. je bila torej upravičena vlagateljica zahteve le v primeru, ki ga ZRP opredeljuje z navedbo "ter v primerih, kjer se lastnik ni pojavil". Ali je bilo v obravnavanem primeru podano navedeno dejansko stanje, torej da se bivši lastnik ni pojavil in ni mogel podati zahteve po 1. členu ZRP (tožnik navaja, da bi jo lahko), iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Namreč le ob izpolnitvi tudi tega pogoja se lahko zahteva po 5. členu ZRP šteje za istovrstno zahtevi po 1. členu ZRP. Iz vsebine 5. člena ZRP namreč izhaja, da je za spremembo lastninskega stanja v upravo izročenega premoženja treba izvesti zapuščinski postopek, torej se premoženje po določbi 5. člena ZRP ni izročalo v last, to ima tožnik prav. Po mnenju sodišča, ki ga je zgoraj navedlo, je torej šteti zahtevo po 5. členu ZRP za istovrstno zgolj v okoliščinah, ko je bližnji sorodnik izpolnjeval pogoje za aktivno legitimacijo po tej določbi.

13. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ upošteva stališče sodišča iz sodbe I U 422/2015, ki se nanaša na pravno naravo zahtevkov iz ZRP (sodišče vztraja pri svojem stališču, da je zahteva iz 1. in 5. člena ZRP v smislu zahteve za vrnitev premoženja podržavljenega s strani okupatorja istovrstna) ter ju je v skladu s sodno prakso (na katero se sklicuje tudi tožnik) v denacionalizacijskih postopkih, v primerih, ko so bili tudi za zahtevo po 5. členu ZRP izpolnjeni pogoji (aktivna legitimacija, kot je sodišče obrazložilo v tej sodbi), obravnavati enako. V tem smislu naj toženka dopolni relevantno dejansko stanje, da bo možen preizkus pogojev za aktivno legitimacijo, ki iz 5. člena ZRP izhajajo. Organ pa naj upošteva tudi stališče sodišča, ki se nanaša na obseg zahteve, ki jo je podala B.B. 8. 8. 1945, ki je kot listinski dokaz del dejanskega stanja tega postopka (v postopku I U 422/2015 tega dokazila ni bilo, ter je organ sklepal na obseg zahteve B.B. na podlagi posrednih dokazov). Primarno pa naj ugotovi lastninsko stanje nepremičnin ob podaji predloga B.B., saj bo le kolikor so bila v času vložitve predloga zemljiškoknjižno v lasti okupatorja ZRP, to lahko podlaga za denacionalizacijo.

14. Ker je dejansko stanje v izpodbijani 6. in 7. točki izreka prvostopenjske odločbe ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

K točki II:

15. Tožba zoper 2. točko odločbe drugostopenjskega organa ni utemeljena.

16. Tožnik izpodbija tudi odločitev organa druge stopnje v 2. točki izreka, s katero je organ ugodil pritožbi C.C. in črtal zadnjo alineo 6.a točke izreka prvostopenjske odločbe, ki se glasi: "del parcele št. 1256 travnik 5 v izmeri 1037 m2" iz razloga, ker da je organ prve stopnje napačno pojasnil, da je izmera 1037 m2 te parcele obračunana na strani 65 izpodbijane odločbe. Sodišče enako kot tožnik ugotavlja, da so v tabeli na straneh 64/65 prvostopne odločbe naštete 3 parcele, zadnja je parcela 1256 travnik 5 v vrednosti 455,35 DEM. Skupna vrednost zemljišč iz te tabele je 5.160,17 DEM in skupaj z drugimi zemljišči iz tabele na str. 63/64 (katerih vrednost znaša 13.227,31 DEM) dajo končno vrednost odškodnine v višini 18.387,48 DEM.

17. Glede na navedeno sodišče soglaša s tožnikom, da se ne more preizkusiti navedbe organa druge stopnje, da ne drži, da bi bila vrednost parcele 1256 k.o. ... obračunana na strani 65. Vendar pa sodišče tožbi zoper odločitev v 2. točki drugostopenjske odločbe ni ugodilo, ker je organ odločitev prvostopenjskega organa odpravil in vrnil v odločitev prvostopenjskemu organu. Sporna odprava je bila torej pravilna, čeprav iz drugih razlogov, ki pa jih je sodišče pojasnilo k točki I sodbe - tretja alinea drugega odstavka 64. člena ZUS-1. K točki III izreka:

18. Odločitev o stroških postopka stranke z interesom temelji na določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (22. člen ZUS-1). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Ugotoviti je, da je stranka z interesom D.D. predlagal zavrnitev tožbe, torej je bil njegov interes na strani toženke, in ker v obravnavanem primeru ni bilo tako odločeno, do stroškov postopka ni upravičen.