Jedro

Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi s tem, ko bi zato, ker se stečajni upravitelj ni uspel seznaniti s kondikcijskimi terjatvami stečajnega dolžnika, odložili začetek teka zastaralnega roka za kondikcijske terjatve, nesorazmerno posegli v pravni položaj nasprotne pogodbene stranke. ZFPPIPP prav zato, da ima stečajni upravitelj čas, da se seznani s terjatvami stečajnega dolžnika, v 249. členu določa, da zastaralni roki leto dni po uvedbi stečaja ne tečejo, kar je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo pri izračunu zastaralnega roka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1008,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnica (delniška družba v stečaju) je s tožbo z dne 18. 1. 2019 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka dolžna vrniti na podlagi sklenjene predpogodbe plačano aro v znesku 52.333,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedla je, da se je odložni pogoj za sklenitev glavne prodajne pogodbe (sprememba namembnosti nepremičnine) izpolnil po začetku stečajnega postopka in je obveznost iz sklenjene predpogodbe predstavljala obveznost iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe v smislu 24. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Zato so bili po njenem mnenju na podlagi 267. člena ZFPPIPP izpolnjeni pogoji za odstop od predpogodbe, kar je tudi storila. Ker je bila predpogodba razvezana, zahteva vračilo plačanega zneska are.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zavzelo je stališče, da bi morala toženka (glede na četrti odstavek 265. člena ZFPPIPP) stečajnega upnika v treh mesecih od oklica o začetku stečajnega postopka obvestiti o svoji pogojni terjatvi iz predpogodbe. Toženka pa tega ni storila, ampak je šele po pozivu stečajnega upravitelja na vrnitev are zahtevala izpolnitev pogodbe. Tožeča stranka je nato v treh mesecih od poziva toženke k izpolnitvi pogodbe (drugi odstavek 267. člen ZFPPIPP) od pogodbe odstopila. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bila predpogodba razvezana s pravnomočnostjo sklepa stečajnega sodišča o soglasju k odstopu, torej 18. 3. 2016 (prvi odstavek 268. člena ZFPPIPP) in je tožba z zahtevkom za vračilo are, z dne 18. 1. 2019, vložena pravočasno, pred potekom splošnega petletnega zastaralnega roka (346. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Oprlo se je na peti odstavek 33. člena OZ, po katerem se sklenitev glavne pogodbe na podlagi predpogodbe lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka, določenega za njeno sklenitev. Navedlo je, da je smisel specialnih določb ZFPPIPP o dvostranskih neizpolnjenih pogodbah, da se izključi splošna pravila ZFPPIPP o posledicah začetka stečajnega postopka za terjatve upnikov iz pododdelka 5.3.2. Stečajni dolžnik mora tako po prvem odstavku 265. člena ZFPPIPP svojo obveznost iz dvostranske pogodbe izpolniti, ZFPPIPP pa mu v drugem odstavku 267. člena daje le posebno odstopno upravičenje. Ta odstop je predviden le kot dodatna opcija stečajnega dolžnika, sicer pa je treba obstoj obveznosti iz take pogodbe presojati po splošnih določbah obligacijskega prava. Odločilo je, da po poteku šestmesečnega prekluzivnega roka iz petega odstavka 33. člena OZ, preneha pravica stranke zahtevati sklenitev pogodbe, po naravi stvari pa tudi preneha opcija razdreti pogodbo. Ker je šestmesečni rok za sklenitev glavne pogodbe prenehal 16. 4. 2013, je sklenjena predpogodba po samem zakonu prenehala učinkovati in zato toženka z naknadnim postavljanjem roka za izpolnitev, pogodbe ni mogla ohraniti v veljavi, tožeča stranka pa tudi ne od nje odstopiti. Zaradi odpadle podlage bi tožeča stranka lahko zahtevala vrnitev are v petih letih od 16. 4. 2013, ker pa je tožnik v stečajnem postopku, zastaralni roki leto dni po uvedbi stečaja ne tečejo (249. člen ZFPPIPP). Tako je rok začel teči šele 22. 6. 2013 in se je iztekel 22. 6. 2018. Odločilo je, da je tožba, ki je bila vložena 18. 1. 2019, prepozna.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 451/2020 z dne 9. 10. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali bi moralo pritožbeno sodišče v konkretnem primeru glede prenehanja/razveze predpogodbe uporabiti posebna pravila 265., 266., 267. in 268. člen ZFPPIPP ali določbe OZ (33. člen OZ)? **Revizija**

5. Na podlagi tega sklepa tožeča stranka zoper odločitev sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo določbe od 265. do 268. člena ZFPPIPP. Obe sodišči sta zavzeli stališče, da predpogodba ustreza pojmu vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, kot je ta urejena v 24. členu ZFPPIPP. Do začetka stečaja nobena od pravdnih strank ni izpolnila obveznosti iz predpogodbe. Navaja, da se z začetkom stečaja začnejo uporabljati posebna pravila o sočasnosti izpolnitve in fiksnem roku, urejena v 266. členu ZFPPIPP, ki izključujejo uporabo splošnih pravil obligacijskega prava, z začetkom stečaja pa stečajni dolžnik pridobi tudi pravico odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Zaradi neurejene poslovne dokumentacije stečajni upravitelj pogosto ni seznanjen z vsemi vzajemno neizpolnjenimi dvostranskimi pogodbami. Zato je v ZFPPIPP določeno, da mora upnik v treh mesecih od objave oklica o začetku stečajnega postopka obvestiti upravitelja o svoji terjatvi do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (četrti odstavek 265. člena ZFPPIPP). Stečajni dolžnik tako lahko od take pogodbe odstopi v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka ali pa v treh mesecih od dneva, ko upravitelj prejme obvestilo upnika iz četrtega odstavka 265. člena ZFPPIPP (odločba Vrhovnega sodišča III Ips 16/2017).

6. Tožeča stranka opozarja, da toženka ni ravnala v skladu s četrtim odstavkom 265. člena ZFPPIPP in je zamudila rok za notifikacijo terjatve, zato se sedaj ne more sklicevati na določbe OZ. Meni, da stališče, kakršnega je zavzelo sodišče druge stopnje, omogoča izigravanje pravil ZFPPIPP s strani upnikov, saj bi lahko namenoma opuščali notifikacijo, ker bi bilo to zanje ugodnejše, ker bi stečajni upravitelj nato že zamudil rok za uveljavitev odstopnega upravičenja. S tem bi bila oškodovana stečajna masa in upniki stečajnega dolžnika, predvsem pa bi se izjalovil namen, zaradi katerega mu je ZFPPIPP podelil „posebno odstopno upravičenje“. V 267. členu ZFPPIPP so urejeni drugačni pogoji in roki, pod katerimi lahko stečajni upravitelj odstopi od pogodbe: izjava o odstopu začne učinkovati, ko postane sklep, s katerim je sodišče dalo soglasje k uresničitvi odstopne pravice, pravnomočen. Tožeča stranka meni, da je treba v izhodišču uporabiti splošna pravila obligacijskega prava, vendar pod pogojem, da upnik izpolni notifikacijsko dolžnost. V kolikor pa je ne izpolni in se stečajni upravitelj ne seznani z obstojem pogodbe, je stečajni upnik varovan z določbo 267. člena ZFPPIPP, ki mu še v treh mesecih od prepoznega obvestila upnika omogoča odstop ne glede na splošna pravila obligacijskega prava. Tako meni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so šele s pravnomočnostjo sklepa o soglasju k uresničitvi odstopnega upravičenja dne 18. 3. 2016 nastopili učinki razvezane pogodbe kot to določa 111. člen OZ ob upoštevanju specialnih določb 268. člena ZFPPIPP. Meni, da je šele takrat začel teči petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki bi tako iztekel šele 18. 3. 2021. Tako predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo toženke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženki naložili plačilo njenih stroškov postopka.

**Odgovor na revizijo**

7. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da revizija predstavlja prepis predloga za dopustitev revizije in so zato v njej navedbe, ki presegajo dopuščeno revizijsko vprašanje, v tem delu pa revizija ni dovoljena. Navaja, da se je že med postopkom pred sodiščem prve stopnje sklicevala na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 232/2010 z dne 23. 6. 2011 in II Ips 262/2016 z dne 17. 8. 2017, v katerih je bilo zavzeto stališče, da je oblikovalna pravica razdreti pogodbo z odstopom časovno omejena in da od nobene pogodbe ni mogoče učinkovito odstopiti, če takrat ni več mogoče zahtevati njene izpolnitve. Meni, da je nasprotno stališče tako nerazumno, da je arbitrarno v smislu, ki ga temu terminu daje Ustavno sodišče (odločba Up-305/15 z dne 27. 10. 2016). Poudarja, da je ZFPPIPP v razmerju do OZ _lex specialis_ le glede možnosti stečajnega dolžnika, da odstopi od dvostranske pogodbe izven rokov in pogojev, ki jih sicer določa OZ (od 103. do 110. člena OZ), nikakor pa ne glede tega, da bi v sami biti drugače urejal oblikovalno pravico odstopa od pogodbe. Opozarja, da je namen 267. člena ZFPPIPP, da omogoči stečajnemu dolžniku odstop od vseh „živih“ pogodb, katerih realizacija bi za upnike pomenila manj ugodno poplačilo. Ta pa obstaja le v položaju, ko bi upnik lahko sklenitev neke dvostranske pogodbe iztožil. Tega tveganja v obravnavani zadevi ni več, saj sta pravdni stranki že 16. 4. 2016 izgubili pravico zahtevati sklenitev pogodbe. ZFPPIPP tudi ne izključuje uporabe 33. člena OZ, po kateri se lahko sklenitev glavne pogodbe lahko zahteva v šestih mesecih. Meni, da Vrhovno sodišče v okviru postavljenega vprašanja, ne bo moglo zavzeti stališča, da je odstop od „mrtve“ pogodbe mogoč, kar bi omogočalo poseg v izpodbijano odločitev. Sicer pa opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 2/2020, v kateri je Vrhovno sodišče obrazložilo, v čem je smisel pravil ZFPPIPP iz pododdelka 5.3.3. Toženka po izteku roka za sklenitev pogodbe ni imela več nobene terjatve iz Predpogodbe, o kateri bi morala obvestiti tožečo stranko. Zaradi opustitve notifikacijske dolžnosti ima lahko stečajni dolžnik le morebitni odškodninski zahtevek, ne more pa to povzročiti, da pogodba ne bi „umrla“ oziroma da bi oživela, ali da bi stečajni dolžnik dobil naknadni rok za svoj izpolnitveni zahtevek izven siceršnjih zastaralnih in prekluzivnih rokov. To bi moral zakonodajalec v ZFPPIPP posebej predpisati. Opozarja tudi, da iz dopisa stečajnega upravitelja z dne 15. 12. 2015 izhaja, da se s predpogodbo ni seznanil šele s toženkinim dopisom, ampak je zanjo vedel ves čas stečajnega postopka. Za primer, če bi Vrhovno sodišče sledilo reviziji, pa opozarja tudi, da je v pritožbi uveljavljala tudi ugovor, da je tožnica zamudila trimesečni rok za odstop od pogodbe, na katerega sodišče druge stopnje še ni odgovorilo. Toženka predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožnici naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Revizija ni utemeljena.

**Pravno pomembna dejstva**

9. Med pravdnima strankama niso sporna naslednja pravno pomembna dejstva: ‒ pravdni stranki sta 9. 4. 2008 sklenili predpogodbo, s katero sta se dogovorili, da bosta potem, ko bo spremenjena namembnost zemljišč iz kmetijskega v stavbno, sklenili prodajno pogodbo, s katero bo toženka tožnici prodala dve zemljišči parc. št. 1494/4 k. o. ... in parc. št. 1747 k. o. ...; ‒ ob sklenitvi predpogodbe je tožnica toženki izročila aro v znesku 52.333,75 EUR; ‒ 21. 6. 2012 se je nad tožnico začel stečajni postopek; ‒ do spremembe namembnosti zemljišč je prišlo 16. 10. 2012; ‒ šestmesečni rok za sklenitev glavne prodajne pogodbe je potekel 16. 4. 2013; ‒ 15. 12. 2015 je tožnica toženko pozvala k vračilu are; ‒ 19. 1. 2016 je toženka odgovorila in tožnico pozvala k sklenitvi glavne pogodbe; ‒ 3. 3. 2016 je tožnica toženko obvestila o odstopu od predpogodbe 3. 3. 2016; ‒ 18. 3. 2018 je postal pravnomočen sklep stečajnega sodišča o soglasju z odstopom od predpogodbe.

10. Stališči sodišč prve in druge stopnje se razlikujeta glede vprašanja, kdaj je začel teči splošni petletni zastaralni rok za uveljavljanje terjatve za vračilo plačane are.1 Sodišče prve stopnje je odločilo, da šele 18. 3. 2018 s soglasjem sodišča k odstopu od predpogodbe in je bila tožba vložena pravočasno. Sodišče druge stopnje pa, da je začel teči že s potekom šestmesečnega roka za sklenitev pogodbe in je iztekel že pred vložitvijo tožbe.

11. Vložena revizija temelji na stališču, da je v okoliščinah obravnavanega primera sodišče druge stopnje pravila o zastaranju uporabilo nepošteno in s tem prekomerno poseglo v njeno pravico do sodnega varstva.

**Zastaranje in pravica do sodnega varstva**

12. Pravica do sodnega varstva namreč ne zagotavlja le pravice predložiti zadevo sodišču, zagotavlja tudi pravico do vsebinske odločitve sodišča o spornih pravicah oziroma obveznostih. Uporaba instituta zastaranja pa prepreči vsebinsko obravnavo zadeve. Če sodišče ugovoru zastaranja ugodi, tožbeni zahtevek zavrne ne da bi ugotavljalo, ali obveznost v resnici obstaja.2

13. Po pravilih o zastaranju upnik zaradi poteka časa izgubi pravico do sodnega varstva svojih pravic. Upnik namreč ne sme biti pasiven in mora poskrbeti za pravočasno varstvo svojih pravic, prav tako pa je treba v nekem trenutku zagotoviti dokončnost ureditve pravnega razmerja. Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic (ESČP) je že v več zadevah ocenjevalo, ali so nacionalna sodišča držav, zoper katere je bila vložena pritožba, glede na okoliščine posameznega primera pravila o zastaralnih rokih uporabila tako, da je bilo stranki nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Zavzelo je stališče, da obstoj zastaralnih rokov sam po sebi ni nezdružljiv z EKČP, saj zasleduje več legitimnih ciljev: v prvi vrsti je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Poleg tega zastaralni roki preprečujejo, da bi se sodišče izrekalo o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni preteklosti in glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov. Vendar pa je naloga sodišča, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami. Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, namreč lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. V nasprotnem primeru lahko privede do posega v pravico stranke do dostopa do sodišča, ki ni sorazmeren z namenom zagotavljanja pravne varnosti ter pravičnega vodenja postopka.3

14. Zato je tudi v obravnavani zadevi treba okoliščine primera ovrednotiti s tega vidika in oceniti, ali je sodišče druge stopnje, ki je štelo, da je zastaralni rok za uveljavljanje zahtevka za vračilo are začel teči že s potekom šestmesečnega roka za sklenitev glavne pogodbe, tožeči stranki, nad katero se je medtem začel stečaj, naložilo prekomerno skrbnost in ji onemogočilo učinkovito varstvo pravice.

**Notifikacijska dolžnost in možnost odstopa od vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb v primeru stečaja**

15. ZFPPIPP v členih od 265 do 268 vsebuje posebna pravila glede vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb. Terjatve in obveznosti strank vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ostanejo take, kot da do stečaja sploh ne bi prišlo. ZFPPIPP pa v 267. členu določa, da ima stečajni dolžnik, poleg možnosti odstopa po splošnih pravilih OZ, še posebno odstopno pravico, s katero mora soglašati stečajno sodišče.4 Stečajno sodišče da soglasje k uresničitvi odstopne pravice, če se s tem dosežejo ugodnejši pogoji za plačilo upnikov (četrti odstavek 267. člena ZFPPIPP).

16. V četrtem odstavku 265. člena ZFPPIPP je določena posebna notifikacijska dolžnost upnika: upnik mora v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka obvestiti stečajnega upravitelja o svoji terjatvi do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. V obrazložitvi predloga novele ZFPPIPP-C je navedeno, da je bila ta notifikacijska dolžnost uvedena zato, ker zaradi neurejene poslovne dokumentacije stečajnega dolžnika upravitelj pogosto ne more vedeti za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki jih je stečajni dolžnik sklenil pred začetkom stečajnega postopka. Zato mora upnik stečajnega upravitelja obvestiti o takšni terjatvi, sicer je po četrtem odstavku 265. člena ZFPPIPP stečajnemu dolžniku odgovoren za stroške in škodo, ki jo je ta imel zaradi njegove opustitve.5 Posledično je bil z novelo ZFPPIPP dopolnjen tudi drugi odstavek 267. člena tako, da stečajni dolžnik lahko odstopno pravico iz prvega odstavka tega člena uresniči v treh mesecih, ki teče od tistega med naslednjimi dnevi, ki je poznejši: 1. od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka ali 2. od dneva, ko upravitelj prejme obvestilo upnika iz četrtega odstavka 265. člena tega zakona.

**Posebne okoliščine obravnavanega primera**

17. Ob uvedbi stečajnega postopka nad tožnico dne 21. 6. 2012 je bila predpogodba še „živa“, saj se pogoj za sklenitev prodajne pogodbe še ni izpolnil. Torej je pravilna ocena obeh sodišč, da je bila po določbah ZFPPIPP ta predpogodba vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba. Pogoj za sklenitev glavne prodajne pogodbe se je izpolnil 16. 10. 2012, s spremembo namembnosti zemljišča. Takrat je začel teči šestmesečni rok, v katerem bi po petem odstavku 33. člena OZ sopogodbenici lahko zahtevali sklenitev glavne pogodbe. Ta rok je prekluziven in po tem roku predpogodbena zaveza preneha.

18. ZFPPIPP res v četrtem odstavku 265. člena določa, da mora upnik v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka obvestiti upravitelja o svoji terjatvi do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, sicer je stečajnemu dolžniku odgovoren za stroške in škodo, ki jo je imel zaradi upnikove opustitve. Vendar toženka v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka ni mogla obvestiti stečajnega upravitelja o svoji terjatvi do stečajnega dolžnika na podlagi predpogodbe, ker se takrat odložni pogoj še ni izpolnil. Njena terjatev iz predpogodbe za sklenitev glavne pogodbe je namreč nastala mesec dni kasneje, dne 16. 10. 2012 in je trajala le šest mesecev ter je prenehala 16. 4. 2013. 19. Če bi toženka stečajnega upravitelja v tem obdobju obvestila o svoji terjatvi, bi tožeča stranka na podlagi posebnih določb ZFPPIPP res od pogodbe lahko odstopila dokler je ta še veljala, torej do 16. 4. 2013. Nato pa bi lahko v splošnem zastaralnem roku, ki začne teči od razveze pogodbe, to pa je, ko postane pravnomočen sklep sodišča o soglasju za uresničitev odstopne pravice (peti odstavek 267. člen ZFPPIPP), zahtevala vračilo are.

20. Do podaljšanja roka za sklenitev glavne pogodbe lahko pride le s soglasjem obeh pogodbenih strank. Toženka ima tako prav, ko ves čas postopka opozarja, da so ne glede na njeno naknadno vztrajanje pri izpolnitvi predpogodbe, obveznosti po predpogodbi ugasnile s potekom šestmesečnega roka. Prav ima tudi, ko v odgovoru na revizijo opozarja, da je namen notifikacijske dolžnosti upnika in 267. člena ZFPPIPP, da omogoči stečajnemu dolžniku odstop od vseh „živih“ pogodb, katerih realizacija bi za upnike pomenila manj ugodno poplačilo. Ta nevarnost res obstaja le v položaju, ko bi upnik lahko sklenitev neke dvostranske pogodbe iztožil. Pri sklenjenih predpogodbah po poteku šestmesečnega roka tega tveganja ni več. Vrhovno sodišče se tako strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, da potem, ko terjatve iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ni več, ni mogoče uporabiti določb o odstopu iz 267. člena ZFPPIPP, kar je tudi odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje.

21. V primeru, ko je stečajni dolžnik na podlagi sklenjene pogodbe sopogodbeniku dal aro ali je obveznost le delno izpolnil, nato pa ta pogodba med stečajnim postopkom na podlagi zakona ali razveznega pogoja preneha veljati, je stečajni upravitelj tisti, ki nosi odgovornost za pravočasno uveljavitev terjatve za vračilo danega. Upravitelj je strokovnjak, ki se mora po imenovanju z najvišjo stopnjo skrbnosti seznaniti s stanjem stečajnega dolžnika ter sestaviti otvoritveno poročilo, v katerem mora analitično prikazati premoženjsko stanje dolžnika. Vanj spadajo tudi potencialne terjatve do sopogodbenikov. Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi s tem, ko bi zato, ker se stečajni upravitelj ni uspel seznaniti s kondikcijskimi terjatvami stečajnega dolžnika, odložili začetek teka zastaralnega roka za kondikcijske terjatve, nesorazmerno posegli v pravni položaj nasprotne pogodbene stranke. ZFPPIPP prav zato, da ima stečajni upravitelj čas, da se seznani s terjatvami stečajnega dolžnika, v 249. členu določa, da zastaralni roki leto dni po uvedbi stečaja ne tečejo, kar je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo pri izračunu zastaralnega roka.

22. V obravnavanem primeru je kombinacija odložnega pogoja za nastanek terjatve po predpogodbi in kratko (le šestmesečno) trajanje te terjatve res od obeh sopogodbenikov terjala še večjo skrbnost pri upoštevanju rokov. Vendar po oceni Vrhovnega sodišča tudi te posebne okoliščine ne utemeljujejo drugačne presoje (v smislu obstoja nepremagljivih ovir za uveljavljanje terjatve po 360. člen OZ).

23. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

24. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica toženki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1008,00 EUR (1350 točk po tar. št. 21/3, kar znaša 810,00 EUR, 2 % za mat. stroške, kar znaša 16,2 EUR, od vsega pa še 22% DDV, kar znaša 181,8 EUR). Vrhovno sodišče je pri odločanju uporabilo Odvetniško tarifo.

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sodna praksa se je glede vprašanja, ali zakon prepoveduje utrditev obveznosti iz predpogodbe z aro, ustalila s sprejetjem pravnega mnenja, po katerem se lahko pogodbene stranke ob sklenitvi predpogodbe veljavno dogovorijo o ari. Glej Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16. 12. 1997, Pravna mnenja 2/97, str. 6. 2 Več Zobec, J. Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis, 2015, str. 141 in naslednje. 3 Praksi ESČP sledita tako Ustavno sodišče kot Vrhovno sodišče. Na primer odločba Ustavnega sodišča št. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015, točka 17. 4 Vrhovno sodišče je v odločbi III Ips 2/2020 z dne 11.02.2020 zavzelo stališče, da ZFPPIPP ne izključuje uporabe drugih (splošnih) pravil obligacijskega prava o odstopni pravici. V zadevi III Ips 14/2018 z dne 22. 1. 2019 pa, da lahko zaradi začetka stečajnega postopka stečajni dolžnik odstopi od pogodbe izven določb OZ, to je na podlagi določb 267. in nadaljnjih členov ZFPPIPP. Obstaja pa notifikacijska dolžnost upnika terjatve iz take pogodbe, da v roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka upravitelja obvesti o svoji terjatvi, kar je pomembno zaradi teka roka za uveljavitev odstopne pravice stečajnega dolžnika. 5 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-C) - prva obravnava - EPA 1015-V.