Jedro

Sodišče se mora jasno in določno opredeliti do razlogov, ki jih stranka navaja v zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek pred drugim senatom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (1. točka izreka) ter sklenilo, da bo odločitev o zahtevah strank za povrnitev stroškov postopka sodišče sprejelo skupaj z odločitvijo o tožbi (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe skupaj s tožbo zoper Sklep o ugotovitvi premoženja Občine A. in o ureditvi premoženjskopravnih razmerij z Občino K. ob ustanovitvi nove Občine A., ki ga je občinski svet tožene stranke sprejel na seji dne 24. 9. 2009. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 29. in 51.c člena Zakona o lokalni samoupravi – ZLS, 16. člena Statuta Občine A., Odloka o zaključnem računu proračuna Občine K. za leto 2006, premoženjske bilance Občine K. za leto 2006 s stanjem na dan 31. 12. 2006 in popisa premoženja ugotovila obseg premoženja Občine A. na dan konstituiranja Občine A. (1. 1. 2007).

3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da mora tožeča stranka že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe jasno navajati in verjetno izkazovati pogoje za izdajo začasne odredbe. Ugotavlja, da je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 495/2009 z dne 7. 1. 2010 prišlo do drugačne presoje istih okoliščin, ki jih je zatrjevala tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe, kakor je te okoliščine presodilo upravno sodišče, ki se je v sklepu I U 1897/2009-10 sklicevalo na zatrjevanje težko popravljive škode s strani tožeče stranke in na javne koristi v zvezi s preprečitvijo morebitnih drugih sporov med občinama zaradi enostranske ureditve premoženjskopravnih razmerij med obema občinama. Ker stranki v tem postopku nista dopolnjevali relevantnih dejstev glede začasne odredbe, sodišče prve stopnje ugotavlja, sklicujoč se na citirani sklep Vrhovnega sodišča in pravilo dokaznega bremena predlagatelja začasne odredbe, da tožeča stranka ni izpolnila dokaznega bremena in ni v zadostni meri izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode za tožečo stranko in ni v zadostni meri utemeljila sorazmerja med varstvom javne koristi ter koristjo nasprotne stranke, čemur bi za izdajo začasne odredbe sicer morala zadostiti.

4. Tožeča stranka vlaga zoper prvo točko izreka izpodbijanega sklepa pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena Zakona o pravnem sporu – ZUS-1. Poudarja, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je Vrhovno sodišče v svojem sklepu z dne 7. 1. 2010, s katerim je razveljavilo prej izdano začasno odredbo, prišlo do drugačne presoje istih okoliščin, ki jih je zatrjevala tožeča stranka. Vrhovno sodišče je svojo odločitev sprejelo iz razloga, ker prejšnji sklep o začasni odredbi ni imel razlogov o vseh odločilnih dejstvih glede pogojev za izdajo začasne odredbe. Šlo je torej za pomanjkljivo obrazložitev. Tožeča stranka poudarja, da ni predlagala izdaje začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, ampak je zatrjevala, da bi lahko s takojšnjo izvršitvijo akta tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda. Tožeča stranka nadalje pojasnjuje, v čem vidi te okoliščine (ki so vsebinsko enake, kot jih je navajala v zahtevi za izdajo začasne odredbe). Prvostopenjsko sodišče bi se moralo vsebinsko opredeliti do posameznih primerov oziroma okoliščin, zaradi katerih je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, česar pa ni storilo. Pavšalno je zaključilo, da tožeča stranka ni zadosti verjetno izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, kar pa je napačno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba je utemeljena.

7. O predlagani začasni odredbi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sklepom I U 1897/2009-10 z dne 11. 11. 2009 in sicer je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da je začasno odložilo pravno učinkovanje Sklepa o ugotovitvi premoženja Občine A. in o ureditvi premoženjskopravnih razmerij z Občino K. ob ustanovitvi nove Občine A. z dne 24. 9. 2009, do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

8. Po pritožbi tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 495/2009 z dne 7. 1. 2010 navedeni sklep prvostopenjskega sodišča z dne 11. 11. 2009 (v izpodbijanem delu) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Razlog za razveljavitev je bil v tem, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo izpolnjenosti (vseh) vsebinskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo in se ni opredelilo do vprašanj, ali okoliščine, ki jih je navajala tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe, za njo (tožečo stranko) predstavljajo težko popravljivo škodo v smislu določb 32. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 11. 11. 2009 tudi navedlo, da je treba izdati začasno odredbo zaradi varstva javnih koristi, vendar ni navedlo, katere so te javne koristi. Poleg tega pa se tudi ni opredelilo do morebitne prizadetosti koristi tožene stranke.

9. V tem pritožbenem postopku je predmet presoje sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker naj tožeča stranka ne bi v zadostni meri izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode in tudi ne v zadostni meri utemeljila sorazmerja med varstvom javne koristi ter koristijo nasprotne stranke. Poleg tega pa se sodišče prve stopnje sklicuje na drugačno presojo Vrhovnega sodišča istih okoliščin.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ponovno ni (jasno in določno) opredelilo do razlogov tožeče stranke v zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki se nanašajo na odločitev tožene stranke v Sklepu o ugotovitvi premoženja Občine A. z dne 24. 9. 2009 v zvezi z obveznostjo tožeče stranke (do tožene stranke) na izplačilo določenega denarnega zneska in zatrjevane težko popravljive škode, ki bi tožeči stranki s tem nastala (zaradi možnosti vložitve izvršbe in s tem povezanimi nepotrebnimi stroški in postopki). Enako velja tudi za navedbe tožeče stranke v zvezi z izročitvijo določenih premičnin, kot tudi za premoženje javnih zavodov ter s tem povezano zatrjevano težko popravljivo škodo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do zatrjevane težko popravljive škode zaradi (na podlagi izpodbijanega sklepa) možne vknjižbe na določenih nepremičninah, glede katerih tožeča stranka zatrjuje, da je izpodbijani sklep nezakonit oziroma so deleži na nepremičninah napačno ugotovljeni.

11. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da ne držijo navedbe v izpodbijanem sklepu o razlogih Vrhovnega sodišča za razveljavitev sklepa z dne 11. 11. 2009, saj Vrhovno sodišče navedenega sklepa ni razveljavilo zaradi „drugačne presoje istih okoliščin, ki jih je zatrjevala tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe, kakor je te okoliščine presodilo upravno sodišče“, temveč zaradi nezadostne obrazložitve pravno relevantnih dejstev v zvezi s sprejeto odločitvijo.

12. Iz istih razlogov, ker torej izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, je Vrhovno sodišče na podlagi 14. točke 339. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 in 77. členom ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep in vrnilo zadevo pristojnemu sodišču, da opravi nov postopek. Ob smiselni uporabi 356. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 je tudi odredilo, da se nov postopek opravi pred drugim senatom sodišča prve stopnje.