Jedro

Tožnica je vložila zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, s katero je zahtevala, da se ji s sklepom dodeli službeno parkirno mesto ter daljinski upravljalnik za rampo na parkirišču. Tožena stranka o tej zahtevi ni odločila, zato je tožnica vložila pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je tožničino pritožbo zavrnila. Izpodbijani sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je zakonit, saj so bili že v sami objavi razpisa za dodelitev parkirišč in postopku izbire storjene nepravilnosti (v objavljenem razpisu je bilo navedeno, da eno mesto pripada glavni inšpektorici, česar Pravilnik o dodelitvi parkirnih mest v uporabi tožene stranke ni določal). Dodelitev parkirnih mest v skladu s Pravilnikom je v pristojnosti predstojnika, ki je odgovoren za zakonit in pravilen postopek dodeljevanja le-teh. S tem, ko je Komisija s sklepom zavrnila pritožbo tožeče stranke in ko tožena stranka ni odločila o dodelitvi službenega parkirišča tožeči stranki s pisnim sklepom, ni kršila pravice tožeče stranke kot javne uslužbenke, saj ne gre za pravico tožeče stranke iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se odpravi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 3. 2. 2010 (I. točka izreka sodbe) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 417,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe). Z izpodbijanim sklepom pa ni dovolilo razširitve tožbe.

Zoper navedeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, skupaj s stroškovno posledico oz. podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo katere listinske dokaze je izvedlo, označba listinskih dokazov zgolj z oznako A1-A12 ter B1-B11 nikakor ni ustrezna niti zadostna. V predmetni zadevi je bistveno le to, da je bil interni razpis objavljen in da so se zaposleni na podlagi razpisa lahko prijavili na parkirno mesto. V kolikor je glavna inšpektorica štela, da prijavljeni sklepi za dodelitev parkirnih mest niso ustrezni ali zakoniti, bi lahko zahtevala, da se pripravijo drugačni sklepi pred njihovim podpisom, razveljavila razpisni postopek ali ga dokončala na zakonit način. Kljub navedenemu pa glavna inšpektorica ni storila ničesar od navedenega in posledično o prijavah na dodelitev parkirnega mesta uslužbencev sploh ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da je bila tožnica pri razpisu dolžna upoštevati obvestilo o zmanjšanju parkirnih mest. Z navedenim bi namreč ravnala v nasprotju s Pravilnikom, ki je v danem trenutku veljal in ga elektronski dopis nikakor ni mogel razveljaviti, niti spremeniti. Drži, da je bilo potrebno že v času sporočila A.A. vrniti daljinske upravljalce za dvigovanje zapornice parkirišča, vendar je bilo potrebno to storili zaradi prekodiranja daljinskih upravljalcev in ne zaradi zmanjšanja števila parkirišč. Tudi sicer je nejasno v čem bi razpis zgolj 4 namesto 5 parkirnih mest spremenil sedanjo nezakonito situacijo, ko o parkirnih mestih s strani tožene stranke sploh ni bilo odločeno. Sodišče pravilno ugotavlja, da je dodelitev parkirnih mest v pristojnosti predstojnika, ki je odgovoren za zakonitost in pravilen postopek dodeljevanja teh. V dokaznem postopku se je z izjavami B.B. in C.C. izkazalo, da postopek predstojnice, po katerem je daljince za parkirna mesta in s tem parkirna mesta razdelila kar tako, celo osebam, ki se na razpis za parkirna mesta niso niti prijavila, ni bil zakonit in je posegel v pravice zaposlenih, ki so se na razpis prijavili. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravica do službenega parkirišča ni pravica, pač pa stvar delodajalca. Pravilnik o dodelitvi parkirnih mest v uporabi Inšpektorata RS D. je podzakonski akt, ki zavezuje in ga je bila tudi tožena stranka dolžna spoštovati v času njegove veljavnosti. Pravilnik v 11. členu tudi določa, da o dodelitvi parkirnega mesta odloči glavna inšpektorica RS D. s sklepom. Glavna inšpektorica sicer ni bila dolžna izdati sklepov, kot jih je zanjo pripravila tožeča stranka, v kolikor se ji je zdelo, da so ti nezakoniti. Sodišče prve stopnje razširitev tožbe, podane s strani tožeče stranke, ni dovolilo. Glede na dejstvo, da se je prvotni tožbeni zahtevek nanašal na odpravo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, s katerim je bilo odločeno, da se pritožba tožeče stranke (zaradi molka Inšpektorata RS D. v zvezi z zahtevo za varstvo pravic, ki se nanaša na dodelitev parkirnega mesta) kot neutemeljena zavrne, je odločitev sodišča prve stopnje povsem nerazumljiva. Sodišče očitno spremembe tožbe ni dovolilo iz povsem drugega razloga, ker je prejudicialno zaključilo, da je zahtevek po spremenjeni tožbi neutemeljen in zaradi navedenega spremembe ni dopustilo in tudi o njej ni odločalo. Tožeča stranka pa vlaga tudi pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških, saj bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi in naložiti toženi stranki povrnitev vseh stroškov nastalih tožeči stranki. V zvezi s stroški je tudi relevantno dejstvo, da je pričo B.B. predlagala tožena stranka in gre zato za stroške, ki jih je tožena stranka povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče toženi stranki naloži stroške, ki so tožeči stranki nastali zaradi preložitev narokov zaradi nepristopa priče B.B.. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba; da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da pravica do službenega parkirišča ni pravica, ki bi tožeči stranki pripadala na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, in s tem, ko tožena stranka ni odločila o dodelitvi službenega parkirišča tožeči stranki s pisnim sklepom, ni kršila pravice tožeče stranke kot javne uslužbenke, je sodbo sodišča prve stopnje v celoti mogoče preizkusiti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa sta navedeni tako dejanska kot pravna podlaga, zaradi katere je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Očitno je, da se tožeča stranka s takšno odločitvijo ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP zgolj zato, ker je sodišče v dokaznem sklepu povzelo dokazne listine pod A1 do A12 in B1 do B11, torej dokaze, ki sta jih predložili tako tožeča kot tožena stranka in so bili obema strankama tudi vročeni. V sodbi sodišče prve stopnje mora navesti vsebino dokazov, ki jih je izvedlo, vendar zgolj zato, ker je sodišče v dokaznem sklepu zapisalo, da je prebralo listinske dokaze tožeče stranke v prilogah pod A (od A1 do A12) in listinske dokaze tožene stranke v prilogah pod B (od B1 do B11), še ne pomeni, da teh dokazov ni mogoče preveriti in preizkusiti, kar neutemeljeno uveljavlja pritožba.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev v tožbenem zahtevku, ta pa so predvsem naslednja: - da je bila tožeča stranka od leta 1999 do 31. 1. 2010 zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu vodja službe za skupne in pravne zadeve; - da iz elektronskega sporočila tožene stranke z dne 8. 9. 2009 izhaja, da je tožena stranka podala interno objavo - razpis za dodelitev parkirnega mesta, s katerim je pozvala zaposlene, naj se prijavijo do 18. 9. 2009; - da je v objavi tožena stranka navedla, da razpolaga s petimi parkirnimi mesti, od katerih je eno rezervirano za glavno inšpektorico, eno pa za službeni avto, in so na razpolago še tri službena parkirna mesta; - da je iz zapisnika o izboru kandidatov z dne 28. 9. 2009 razvidno, da je tožeča stranka svojo prijavo na razpis podala dne 10. 9. 2009, poleg še treh sodelavcev, in zbrala dovolj točk za dodelitev službenega parkirnega mesta; - da tožena stranka pisnih sklepov, s katerimi bi izbranim uslužbencem parkirna mesta uradno dodelila, ni izdala; - da je tožeča stranka dne 7. 10. 2009 vložila zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, s katero je zahtevala, da se ji s sklepom dodeli službeno parkirno mesto ter daljinski upravljalnik za rampo na parkirišču; - da tožena stranka o tej zahtevi ni odločila (v roku 2. odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), zato je tožeča stranka dne 28. 10. 2009 vložila pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja; - da Komisija o pritožbi tožeče stranke v 30 dneh ni odločila, temveč po poteku tega roka s sklepom z dne 3. 2. 2010, s katerim je pritožbo tožeče stranke zavrnilo; - da je tožeča stranka pravočasno uveljavljala sodno varstvo.

Pravilnik o dodelitvi parkirnih mest v uporabi Inšpektorata RS D. z dne 9. 2. 2005, na podlagi katerega je bil izveden notranji razpis z dne 8. 9. 2009, je v 1. členu določal, da tožena stranka razpolaga s petimi parkirnimi mesti na sedežu, eno od teh je bilo rezervirano za parkiranje službenega vozila. Po 2. členu so bili upravičenci do dodelitve parkirnih mest vsi delavci inšpektorata, ki imajo delovno mesto na sedežu inšpektorata. Pravilnik je v 3. poglavju v členih od 6 do 11 določal merila za določitev upravičencev do dodelitve parkirnega mesta in eden izmed kriterijev je bil tudi plačilni razred upravičenca s količnikom po pogodbi o zaposlitvi in sicer višji kot je bil količnik plače, več točk je javni uslužbenec po Pravilniku zbral. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je bil razpis za dodelitev parkirnih mest z dne 8. 9. 2009 izpeljan v nasprotju s Pravilnikom, saj je bilo v objavljenem razpisu navedeno, da eno mesto pripada glavni inšpektorici, česar pa citirani Pravilnik ni določal. Kot izhaja iz razpisa je bilo glavni inšpektorici parkirno mesto avtomatično dodeljeno, celo brez prijave na razpis, zato sklepov o dodelitvi službenih parkirnih mest, ki jih je pripravila tožeča stranka, ni podpisala. Sklepov pa ni podpisala tudi iz razloga, ker je bilo v razpisu napačno objavljenih 5 prostih službenih parkirnih mest namesto 4. Tožeča stranka je namreč že pred objavo razpisa vedela, da se bodo parkirna mesta pri toženi stranki zmanjšala iz 5 na 4, vendar je kot vodja službe za splošne zadeve dovolila objavo 5 prostih parkirnih mest. Tožena stranka je namreč imela v letu 2009 v najemu parkirna mesta (in ni bila lastnica le teh), zato je bila vodja službe (tožeča stranka) dolžna navedeno obvestilo upoštevati in objaviti razpis za 3 parkirna mesta, ker je bilo po Pravilniku rezervirano eno za službeno vozilo.

Glavna inšpektorica je glede režima parkiranja na službenih parkirnih mestih pojasnila, da so se do njenega prihoda v letu 2009 parkirišča niso dodeljevala zaposlenih s posebnimi sklepi, režim parkiranja pa se tudi po njenem prihodu, kljub temu, da sklepi niso bili izdani, ni spremenil. Tožeča stranka je ves čas zaposlitve parkirala na službenem parkirišču, dostop na parkirna mesta pa je bil možen tudi brez daljinca in sicer tako, da se je uslužbenec najprej javil receptorju, ki mu je dvignil rampo. Enako so izpovedali priči E.E. in C.C., potrdila pa tudi tožeča stranka in sicer, da se je občasno dogovorila z receptorjem in parkirala na službenem parkirišču. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bil izpodbijan sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS zakonit, saj so bili že v sami objavi razpisa za dodelitev parkirišč z dne 8. 9. 2009 in postopku izbire storjene nepravilnosti. Dodelitev parkirnih mest je v skladu s Pravilnikom v pristojnosti predstojnika, ki pa je odgovoren za zakonit in pravilen postopek dodeljevanja le-teh. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da se s tem, ko je Komisija s sklepom z dne 3. 2. 2010 zavrnila pritožbo tožeče stranke in, ko tožena stranka ni odločila o dodelitvi službenega parkirišča tožeči stranki s pisnim sklepom, tudi ni kršila pravice tožeče stranke kot javne uslužbenke, saj ne gre za pravico tožeče stranke iz pogodbe o zaposlitvi.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 18. 12. 2012 predlagala razširitev tožbe z ugotovitvenim zahtevkom: "da je tožena stranka kršila pravice tožeči stranki kot javni uslužbenki, ki se nanašajo na dodelitev parkirnega mesta". Tožena stranka je v razširitvi tožbe nasprotovala in sodišče predlagane spremembe tožbe ni dopustilo, ker je ugotovilo, da predlagana spremembe tožbe ni smotrna. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno obrazložilo, da je tudi sicer v okviru presoje zakonitosti sklepa Komisije za pritožbe z dne 3. 2. 2010, izpodbijani sklep zakonit in da z njim niso bile kršene pravice tožeče stranke, ki se nanašajo na dodelitev parkirnega mesta.

Tožeča stranka tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka in uveljavlja, da bi sodišče toženi stranki moralo naložiti stroške, ki so tožeči stranki nastali zaradi preložitev narokov zaradi nepristopa priče B.B.. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka in v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP ter Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in toženi stranki priznalo za postopek in nagrado za narok, o separatnih stroških tožeče stranke pa ni odločalo, saj jih tožeča stranki ni uveljavljala.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).