Jedro

Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, vendar pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge ali samo citira zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona.

V konkretnem primeru sprememba obtožnega akta pomeni nebistveno in vsakemu povprečnemu človeku razumljivo spremembo v opisu dejanja, ki tudi vsebinsko ni spremenila očitka obsojencu glede načina izrečene grožnje (po telefonu). Zato sodišču ni bilo potrebno prekiniti obravnave zaradi priprave obrambe, tega pa tudi obsojenec na glavni obravnavi ni predlagal.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 100.000,00 (stotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

I. Okrajno sodišče v Celju je obsojenega M.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojenca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Celju je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka v povprečnini 70.000,00 SIT.

II.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi vsake kršitve zakona. V zahtevi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je podano neskladje med dokazi in izdano sodbo. Iz izreka sodbe namreč izhaja, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil 9.12.2003, iz zapisnika iz glavne obravnave pa ne izhaja, da bi obdolženec priznal, da je natanko tega dne klical oškodovančevo odvetnico. Sodišče časa storitve dejanja ni natanko ugotovilo. Po mnenju vložnika je podano neskladje med izrekom sodbe in obrazložitvijo v tem, kaj naj bi obsojenec oškodovančevi odvetnici rekel, iz izvedenih dokazov izhaja, da obsojenec nikoli ni dobesedno izrekel besed kot so navedene v izreku sodbe. Sodišče je s postopkom na prvi stopnji kršilo določila kazenskega postopka, kršilo je temeljna procesna načela, dejansko stanje, ki ga je zajelo v izrek sodbe in ki je v neskladju z izvedenimi dokazi, sodišče ni vsestransko raziskalo in razčistilo, kot je to obvezano storiti skladno z določbo 17. člena ZKP. V postopku zaslišano pričo - odvetnico in pravno zastopnico oškodovanca ni mogoče šteti za verodostojen dokaz. Obsojencu je bila kršena pravica do obrambe, ker je državni tožilec na glavni obravnavi spremenil obtožnico glede načina storitve dejanja, obsojencu pa ni bila dana pravica, da bi se o spremenjeni obtožnici lahko izjasnil, niti o tej svoji pravici ni bil poučen. Kršitev kazenskega zakona je po mnenju vložnika podana, ker obsojencu očitano kaznivo dejanje z izvedenimi dokazi ni bilo dokazano ne v objektivnem ne v subjektivnem pogledu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka svetnica K.U. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 7.3.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

III.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV.

Glede na vsebino zahteve Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti, – da sme glede na izrecno določbo 3. odstavka 420. člena ZKP le državni tožilec Republike Slovenije vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona (ne pa tudi obsojenec in zagovornik).

V.

1. Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo.

Zagovornik kršitev kazenskega zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbami, da obsojencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano z izvedenimi dokazi. Meni, da je bil kazenski zakon kršen v delu, da obstojijo okoliščine, ki izključujejo tako kazenski pregon, kot kazensko odgovornost. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP ali samo citira zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Zagovornik pa v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona ni konkretiziral, niti obrazložil, zato Vrhovno sodišče takšnih navedb o kršitvah materialnega zakona ni moglo preizkusiti.

2. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da je podano neskladje med dokazi in izdano sodbo glede časa storitve kaznivega dejanja in o tem, kaj naj bi obsojenec oškodovančevi odvetnici rekel. Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo storjeno dne 9.12.2003, ko je obsojenec po telefonu poklical oškodovančevo odvetnico in ji rekel, da bo oškodovanca in njegovo družino ubil. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora, ki priznava, da je oškodovančevo odvetnico po telefonu klical v decembru 2003, zanika pa kakršnekoli grožnje. V sodbi se je sodišče opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz razlogov sodišča prve stopnje je razvidno, da sodišče ne sprejema obsojenčevega zagovora, da po telefonu ni izrekel groženj namenjenih oškodovancu in njegovi družini. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje se je sodišče glede časa storitve dejanja in izrečenih groženj (ki so v opis dejanja smiselno in ne dobesedno povzete) oprlo na izpoved priče B.Z. (oškodovančeve odvetnice), ki je o izrečenih grožnjah po telefonu oškodovanca obvestila istega dne, naslednji dan (10.12.2003) pa tudi pisno ter na izpoved oškodovanca M.K. Tem razlogom je v svoji odločbi ob zavrnitvi obsojenčeve pritožbe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti dejansko predstavlja nestrinjanje obsojenčevega zagovornika z dokazno oceno, kot sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini te navedbe zagovornika v zahtevi, s katerimi napada predvsem oceno izpovedb priče-oškodovančeve odvetnice in oškodovanca, kot izhaja iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe, pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

3. Navedbe v zahtevi, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker mu na glavni obravnavi, ko je državni tožilec spremenil obtožnico, ni bila dana pravica, da bi se o spremenjeni obtožnici lahko izjasnil, Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

Na glavni obravnavi dne 7.4.2005 je državna tožilka spremenila obtožni predlog in iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izpustila besedo "mobilnem". Sprememba obtožnega akta je glede načina storitve dejanja od prejšnjega očitka obsojencu, da je odvetnico poklical po "mobilnem telefonu", po spremenjenem obtožnem aktu vsebovala očitek, da jo je poklical po "telefonu".

S spremenjeno obtožbo mora obdolženec biti seznanjen in mora imeti primeren čas in možnost za pripravo obrambe. Iz zapisnika iz glavne obravnave izhaja, da je bil obsojenec navzoč na glavni obravnavi, ko je državna tožilka spremenila obtožni akt. Tako ni dvoma, da je bil obsojenec s spremembo obtožnega akta seznanjen. V konkretnem primeru sprememba obtožnega akta pomeni nebistveno in vsakemu povprečnemu človeku razumljivo spremembo v opisu dejanja, ki tudi vsebinsko ni spremenila očitka obsojencu glede načina izrečene grožnje (po telefonu). Zato sodišču ni bilo potrebno prekiniti obravnave zaradi priprave obrambe, tega pa tudi obsojenec na glavni obravnavi ni predlagal. Zato po presoji Vrhovnega sodišča obsojencu s spremembo obtožnega akta na glavni obravnavi ni bila kršena pravica do obrambe, pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni obrazložil vpliva te v zahtevi zatrjevane procesne kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

V.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VI.

Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Višino povprečnine je sodišče odmerilo ob upoštevanju trajanja iz zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom ter premoženjskih razmer obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa.