Jedro

Če sodišče opre obsodilno sodbo na izpovedbo edine ali ključne obremenilne priče, s katero se obdolženec ni mogel soočiti, gre za bistveno kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega T.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni T.M. je dolžan plačati 1.500 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila v ponovljenem postopku zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena KZ izrečena obsojenemu T.M. kazen enega leta zapora, del obtožbe zoper njega za isto kaznivo dejanje je bil zaradi umika zavrnjen, obsojenemu R.Š. pa je bila izrečena kazen deset mesecev zapora. Obema obsojencema je bil v izrečeno kazen vštet pripor.

Zoper obsodilni del sodb je zagovornik obsojenega T.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi bistvenih kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena in drugem odstavku 372. člena istega zakona. Navaja, da opis dejanja v izreku sodbe, da je obsojeni M. dne 24.2.2000 iz nedoločenega kraja v Sloveniji prevažal proti Mariboru dva tujca, ne izpolnjuje izvršitvenih znakov dokončanega ali poskušanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 311. člena KZ-A, ki je veljal v času storitve, ampak kvečjemu nekazniva pripravljalna dejanja. V razlogih sodbe se sicer trdi, da je obsojenec sodeloval z neidentificiranimi osebami (in soobsojenim R.Š.) kot sostorilec, vendar pa tudi ta navedba ne vsebuje izvršitvenega dejanja iz drugega odstavka 311. člena KZ. Obsojenčevo ravnanje je bilo inkriminirano šele z novelo tretjega odstavka 311. člena KZ-B po storjenem dejanju. V sodbi sodišča prve stopnje se navaja, da je senat zavrnil zagovornikova predloga, naj se zasliši Z.F. in priskrbi spis Okrajnega sodišča v Ljutomeru, iz zapisnika o glavni obravnavi pa ne izhaja, da je senat o teh predlogih sploh odločil. Ta sodba nima razlogov o tem, da je zagovornik predlagal določene poizvedbe pri podjetju M. in da se prebere uradni zaznamek Policijske postaje L. na list. št. 6 in kakšna je bila odločitev sodišča o njih. Sodišče ni zaslišalo obremenilne priče A.S., prebralo pa je zapisnik o zaslišanju A.R., čeprav za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, njegovo zaslišanje pa je bilo nujno. Sodišče je kršilo določbe četrtega odstavka 349. člena ZKP, ker obsojenemu M. ni dalo zadnje besede. Predlaga, da se obsojenca oprosti tudi tega dela obtožbe ali pa se obsodilni del sodbe razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovarja, da ta utemeljeno uveljavlja kršitev 340. člena ZKP, ker A.R. kot ključna obremenilna priča ni bil pravilno vabljen, pa je sodišče kljub temu prebralo zapisnik o njegovi izpovedbi, kar je vplivalo na zakonitosti sodbe. Ostale navedbe pa niso utemeljene: tudi prevažanje beguncev po ozemlju Slovenije z namenom, da se jih spravi čez mejo, je bilo kaznivo v času storitve obsojenčevega dejanja, novela KZ-B je ta način le še razjasnila. Druge kršitve postopka (neodločitev o dokaznih predlogih, kršitev določbe o zadnji besedi obsojenca) pa niso vplivale na zakonitost sodbe.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenemu T.M. in zagovorniku, o njem se je izjavil zagovornik. Zavrača stališče vrhovnega državnega tožilca in ponavlja v zahtevi izraženo stališče, da opis obsojenčevega dejanja v izreku ne vsebuje znakov dokončanega ali poskušanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 311. člena KZ-A. Bistvene kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP so absolutnega značaja in ni potrebno utemeljevati, ali so vplivale na zakonitost sodbe.

Zahteva zagovornika obsojenega T.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Za utemeljitev stališča, da obsojenčevo dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, nima znakov dokončnega ali poskušanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 311. člena KZ-A, zahteva nepopolno povzema opis v izreku sodbe, saj se njegovo dejanje povezuje z delovanjem drugih udeležencev pri spravljanju ljudi čez mejo na podlagi predhodnega dogovora med njimi: v izreku se trdi, da sta obsojeni T.M. v sostorilstvu s soobsojenim R.Š. po predhodnem dogovoru z neugotovljenimi drugimi osebami, ki so na ozemlje Slovenije ilegalno prepeljale iz Madžarske ali Hrvaške večjo skupino tujcev, med njimi tudi štiri državljane Bangladeša, v neugotovljenem kraju v Sloveniji sprejela te štiri tujce v svoja avtomobila z namenom, da bi jih ilegalno spravila čez državno mejo v katero od držav zahodne Evrope ter jih pripeljala do Maribora, kjer so bili vsi prijeti. Ta opis vključuje sostorilstvo obsojenih T.M. in R.Š. pri prevozu štirih tujcev čez ozemlje Slovenije in hkrati udeležbo pri uresničitvi načrta in dogovora z drugimi neidentificiranimi osebami, da se tujce ilegalno spravi iz njihovih držav v katero od držav zahodne Evrope preko ozemelj vmesnih držav, med njimi tudi Slovenije. Sprejemanje tujcev za prevoz je bilo del načrtovanih izvršitvenih dejanj kaznivega dejanja po drugem odstavku 311. člena KZ-A, ki jih sestavljajo prevoz v bližino državne meje Slovenije z Madžarsko ali Hrvaško, ilegalni prehod tujcev čez državno mejo mimo mejnih prehodov, nastanitev ali prenočevanje, prehrano, obveščanje in usklajevanje dejanj storilcev, in podobno. V tretjem odstavku na 10. strani sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je šlo v tem primeru za organizirano pošiljanje tujcev v države zahodne Evrope, saj so tujci že v svoji državi plačali po 4.000 USD za ta namen. V verigi ilegalnih prehodov držav je bil prispevek obsojenega T.M. pri prehodu državne meje in ozemlja Slovenije tako pomemben, da brez njega organizatorji tega ne bi mogli uresničiti. Tudi Vrhovno sodišče zato pritrjuje ugotovitvam izpodbijanih sodb, da je bilo obsojenčevo dejanje, to je dogovor, da bo na določenem kraju in ob določenem času prevzel ilegalne prebežnike ter jih prepeljal do določenega kraja vedoč, da s tem sodeluje pri ilegalnih vstopih v Slovenijo in izstopih iz nje, ter uresničitev tega dogovora, neogiben sestavni del ilegalnega spravljanja tujcev čez državno mejo kot zakonitega znaka kaznivega dejanja po drugem odstavku 311. člena KZ-A. Bistvene kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena so podane, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, če so si ti razlogi v nasprotju ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin in med samimi temi listinami. Odločilna dejstva so tista, ki jih mora sodišče v skladu s sedmim do desetim odstavkom 364. člena ZKP navesti v obrazložitvi sodbe in se nanašajo na predmet obtožbe ter druge odločitve v izreku. Zahteva vidi takšne kršitve v tem, da zapisnik o glavni obravnavi z dne 25.1.2006 nima sklepa o zavrnitvi dokaznih predlogov v zaključni besedi zagovornika, da sodišče zasliši še Z.F. in priskrbi spis Okrajnega sodišča v Ljutomeru. Po določbah sedmega odstavka 364. člena ZKP sodišče obrazloži tudi zakaj ni ugodilo posameznim predlogom strank, torej tudi dokaznim predlogom, toda opustitev obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga praviloma ne pomeni kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak lahko vpliva na popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ali kršitev pravice obrambe do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist po drugem odstavku 371. člena ZKP. Kršitev te pravice je bistvena kršitev postopka samo, če je vplivala na zakonitost sodbe v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik je omenjena dokazna predloga podal v zaključni besedi (list. št. 516) z utemeljitvijo, naj se Z.F. zasliši "glede okoliščin njegovih izpovedb ..., da je takrat po službeni dolžnosti deloval v realizacijski skupini, ki naj bi prijela obt. M.T.", predlog, naj se priskrbi omenjeni pravdni spis pa niti ni bil obrazložen. Po določbah 343. člena ZKP se lahko predlaga dopolnitev dokazovanja praviloma do konca dokaznega postopka, po določbah prvega odstavka 349. člena ZKP pa zaključna beseda ni namenjena dopolnitvi dokaznega postopka, čeprav ga po določbah prvega odstavka 351. člena ZKP sodišče pred zaključkom glavne obravnave še dopolni, če spozna, da je to potrebno. Čeprav v zapisniku o glavni obravnavi ni izrecno zapisan sklep, da je sodišče zavrnilo navedena dokazna predloga, je iz dejstva, da dokazov ni sprejelo in ne izvedlo očitno, da ju je zavrnilo, zato zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe in vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 25.1.2006 v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni in tudi ni kršitve četrtega odstavka 299. člena ZKP, ki je podana v primeru, če sodišče ne odloči o dokaznem predlogu, saj je bil dan v zaključni besedi.

Enako bistveno kršitev postopka vidi zahteva tudi v tem, da sodba nima razlogov o zavrnitvi predloga, naj se od podjetja M. pridobi podatek, kdo je bil imetnik obsojencu zaseženega prenosnega telefona. Sodišče je ta predlog zavrnilo kot nepotreben (zapisnik o glavni obravnavi z dne 21.12.2005, list. št. 483), v sodbi pa ga je obrazložilo v prvem odstavku na 6. strani, da se "nanaša na kaznivo dejanje, ki obremenjuje prvoobtoženega M.T., zoper katero je bila obtožba zavrnjena". Ne drži torej trditev zahteve, da zavrnitev tega dokaznega predloga v sodbi ni obrazložena.

Isto velja glede zavrnitve dokaznega predloga zagovornika, da se prebere uradni zaznamek Policijske postaje L. na list. št. 6 o prejetju informacije, da se v vikendu družine M. skrivajo tujci - prebežniki, ker se tudi ta informacija omenja v zvezi z zavrnjenim delom obtožbe.

Zahteva uveljavlja bistveno kršitev postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 340. člena ZKP, ker je sodišče prebralo zapisnik o zaslišanju obremenilne priče A.R. in na njeno izpoved oprlo sodbo, čeprav je zagovornik branju zapisnika nasprotoval in ta priča ni bila pravilno vabljena na glavno obravnavo. Po določbah 3. alineje 29. člena Ustave RS ter prvega in tretjega odstavka 16. člena in drugega odstavka 17. člena ZKP ima obdolženec, ki je načeloma enakopraven s tožilcem, pravico, da se izvedejo dokazi, ki so mu v korist, sodišče pa jih je dolžno sprejeti in izvesti. Po določbah točke (d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki se na podlagi 8. člena Ustave neposredno uporablja tudi v Sloveniji, ima obdolženec pravico, da zasliši in se sooči z obremenilno pričo. Če sodišče opre obsodilno sodbo na izpovedbo edine ali ključne obremenilne priče, s katero se obdolženec ni mogel soočiti, gre za bistveno kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

V obravnavanem primeru je bil ilegalni pribežnik A.R. iz Bangladeša, ki je bil prijet v neposredni bližini kraja, kjer je bil obsojenčev avtomobil najprej ustavljen, po krajšem pobegu pa obsojenec tam tudi prijet, zaslišan še pred uvedbo preiskave v navzočnosti zagovornika, ki je bil obsojenemu T.M. postavljen po uradni dolžnosti. Obsojenec o zaslišanju te priče ni bil obveščen in na njem ni bil navzoč, čeprav je zaslišanje priče neposredno sledilo zaslišanju obeh obsojencev (zaslišanje M. se je končalo ob 16.50 uri in R.Š. ob 17.30 uri, ko se je začelo zaslišanje navedene priče). Točna je tudi navedba v zahtevi, da je bila ta priča vabljena na narok za glavno obravnavo dne 21.12.2005 (pravočasno že 1.11. istega leta) s priporočeno poštno pošiljko, ne pa po diplomatski poti v skladu s prvim odstavkom 515. člena ZKP (pošiljka s povratnico, pripeti k list. št. 475). Pravilna je ugotovitev zahteve, da je ime priče na ovojnici napisano nepravilno in da je priča dala dva različna naslova stalnega prebivališča v Bangladešu. Toda vabilo je bilo poslano na naslov, ki ga je priča dala preiskovalnemu sodniku na zaslišanju (list. št. 103) očitno ustno brez identifikacijske listine. Poštna pošiljka je bila vrnjena z oznako "naslov nepopoln", kar je razumljivo, saj je bil naslov "D.W.K. Bangladeš", ki ga priča dala, povsem očitno nepopoln (isto velja tudi za drugi naslov, ki ga je dala policiji). Jasno je torej, da pošiljka ni bila zavrnjena zaradi nepomembne pisne napake v imenu, ampak zaradi izrazito nepopolnega naslova priče. Sodišče je zato povsem pravilno in utemeljeno ugotovilo, da te priče ni mogoče najti, ker je v neugotovljenem kraju v tujini, oziroma, kot je navedlo v prvem odstavku na 6. strani sodbe, "ker je ni bilo mogoče pridobiti na sodišče". Glede na tako stanje stvari Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bili podani pogoji iz 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, da je sodišče lahko prebralo zapisnik o zaslišanju te priče. Zahteva ima prav, a le deloma, da ne glede na to, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za branje zapisnika o izpovedbi obremenilne priče, sodišče na njeno izpovedbo ne sme opreti obsodbe, če obsojencu ni bila dana možnost, da se s pričo sooči in jo zasliši. Obsodba namreč ne sme temeljiti na obremenilni izpovedbi priče, če je ta edina ali ključna obremenilna priča, pa obdolžencu ni bila dana možnost, da se z njo sooči. V tej zadevi pa obsodba temelji predvsem na izpovedbah S.D., B.K., L.Š., na izpisih telefonskih klicev med obsojencema in listinskih dokazih. Izpovedba priče R. je v sodbi omenjena le v delu, ko je trdila, da jo je voznik po ustavitvi vozila "spustil iz prtljažnika vozila", ji rekel "go, go" kar je pomenilo, naj zbeži. Toda priča ni obremenjevala neposredno obsojenca, ampak je izpovedala le o okoliščinah, ki so objektivno potrjevale ugotovitve in opažanja policistov. Vrhovno sodišče zato ne more pritrditi stališču zahteve, da sta izpodbijani sodbi nezakoniti v smislu 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

Po določbah 346. člena ter drugega in četrtega odstavka 349. člena ZKP ima obdolženec zadnjo besedo v zaključnih govorih. Toda kršitev te pravice ni bistvenega pomena, če ni vplivala na zakonitost sodbe, takega vpliva pa zahteva ne zatrjuje. Sicer pa sta bila na glavni obravnavi pri podajanju zaključne besede navzoča tako obsojeni T.M. kot tudi njegov zagovornik, ki sta imela zaključni besedi. O odgovoru državnega tožilca na dokazna predloga zagovornika v zaključni besedi se nista izjavila in nista bila pozvana, da to storita. Vendar pa zahteva nima prav, da je bila s tem kršena določba četrtega odstavka 349. člena ZKP, saj državni tožilec ni odgovoril na zagovor v zaključni besedi zagovornika ali obsojenca v smislu tretjega odstavka 349. člena ZKP, na katerega ima obsojenec pravico replicirati.

Zahteva še navaja, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da bi morala pritožba utemeljiti vpliv kršitve določb drugega odstavka 340. člena v zvezi s četrtim, petim in devetim odstavkom 178. člena ZKP na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje, ker da se pri kršitvi teh določb glede obremenilnih prič tak vpliv predpostavlja in ga obrambi ni treba utemeljevati. Stališče zahteve ni pravilno: te kršitve določb ZKP niso navedene kot bistvene kršitve postopka v prvem odstavku 371. člena ZKP zato so lahko bistvene samo, če vplivajo na zakonitost sodbe v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenega T.M. (ima primeren poklic in zaposlitev, je solastnik gospodarske družbe, nima preživninskih obveznosti) in zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala kršitev kazenskega zakona in več kršitev postopka.