Jedro

Tožnica glede na delovni čas upravne enote, kjer je zaposlena, ne more uporabljati avtobusnega prevoza pri odhodu z dela vse dni, razen petka. Glede na vozni red vlakov pa je tožnici z vlakom omogočen prihod in odhod z dela, zato je tožena stranka pravilno priznala pravico do javnega prevoza z uporabo vlakovnega potniškega prevoza, kar predstavlja povračilo na najkrajši lokaciji in hkrati najcenejši javni prevoz. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica za sporno obdobje uveljavljala pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza z avtobusom, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka razveljavi.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in v nerazveljavljenem delu izpodbijani del sklepa.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Sklep tožene stranke Upravne enote A. št. ... z dne 16. 7. 2012 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 24. 10. 2012 se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza - avtobus, na relaciji B. - C. - A. in nazaj od 1. 6. 2012 do 31. 1. 2013. 3. Tožena stranka je dolžna poravnati morebitno razliko med dejansko izplačanim stroškom prevoza na delo in z dela in stroškom, ki bi ji moral biti izplačan iz tega naslova z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki teko od 19. 2. 2013 dalje.“ (I. točka) Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, ki se glasi: „2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza - avtobus, na relaciji B. - D., vlak - D. - A. in nazaj od 1. 6. 2012 do 31. 1. 2013. 3. Tožena stranka je dolžna poravnati morebitno razliko med dejansko izplačanim stroškom prevoza na delo in z dela in stroškom, ki bi ji moral biti izplačan iz tega naslova z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki teko od 19. 2. 2013 dalje.“ (II. točka) in sklenilo, da se tožba zavrže v delu podrednega tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Sklep tožene stranke Upravne enote A. št. ... z dne 16. 7. 2012 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 24. 10. 2012 se razveljavita“. (I. točka).

Tožnica krije svoje stroške postopka in je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 98,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v celoti in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter tožnici prizna pravico do povračila priglašenih pravdnih stroškov. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker tožnici ni priznalo stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoznega sredstva - avtobusa. Ugotovilo je, da izven šolskih dni tožnica ne more uporabljati avtobusnega prevoza za domov glede na delovni čas in vozni red. Prav tako je ugotovilo, da ne more uporabljati javnega prevoza celo leto, to velja za šolske počitnice. Gre za kršitev ustavnega načela enakosti, saj dva javna uslužbenca, ki lahko uporabljata avtobus na primer v mesecih od januarja in junija ter od septembra do decembra sodišče obravnava različno. Tožnica izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrglo tožbo v delu podrednega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev sklepa tožnice. Ta sklep ni zajet v obrazložitvi oziroma obrazložen. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena in 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ter razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožnica tudi ne navaja konkretno v čem bi bila podana navedena bistvena kršitev, razen da se ne strinja z odločitvijo sodišča. 6. Dne 1. 6. 2012 je stopil v veljavo Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), ki je v 168. členu uredil tudi povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. V 2. odstavku tega člena je določil, da zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Nadalje pa je v 7. odstavku zapisano, da se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela podrobneje uredi s kolektivnimi pogodbami dejavnosti ali poklicev, za javne uslužbence, za katere povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne ureja kolektivna pogodba, in funkcionarje, pa z uredbo. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (KPnd, Ur. l. RS, št. 40/2012) v 2. odstavku 5. člena določa, da se povrnejo stroški prevoza na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov.

7. ZUJF je med začasnimi ukrepi vzdržnih javnih financ in za zmanjšanje izdatkov proračunov posegel tudi na področje povračila stroškov v zvezi z delom in nekaterimi drugimi prejemki. Iz 164. člena ZUJF izhaja, da se določbe od 164. člena do 181. člena tega zakona uporabljajo do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, ki bodo sklenjene po sprejetju tega zakona, s katerimi se uredijo povračila stroškov v zvezi z delom in nekateri drugi prejemki (prvi odstavek). Javni uslužbenci, za katere povračila stroškov in nekaterih drugih prejemkov ne ureja kolektivna pogodba in funkcionarji, povračila stroškov in druge prejemke prejemajo v skladu s tem zakonom (drugi odstavek). Konkretnejša ureditev povračila stroškov prevoza na delo in z dela izhaja iz 168. člena ZUJF. Ta določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot 2 km (prvi odstavek). Zaposlenemu pripada povračilo stroškov na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnimi sredstvi, če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, pa se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov (drugi odstavek). Iz prvega odstavka 169. člena ZUJF tudi izhaja, da je kraj, iz katerega se zaposleni vozi na delo in z dela, kraj bivanja oziroma bivališče oziroma kraj, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo in z dela, če je ta bližji delovnemu mestu. Enako kot v prvem, drugem in tretjem odstavku 168. člena ZUJF določa tudi Aneks v prvem, drugem in četrtem odstavku 5. člena, v tretjem odstavku pa tudi kdaj javni prevoz ni možen: če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporabo javnega sredstva glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, neupoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot 1 uro časovne izgube v eno smer.

8. Med strankama ni bilo spora o tem, da se tožnica vozi na delo na relaciji B. - A. Tožnica je zatrjevala, da ima od doma do dela možnost prevoza z javnim prevoznim sredstvom, tožena stranka pa je zatrjevala, da to ni mogoče. V Upravni enoti A. je sprejet sklep o poslovnem času, uradnih urah in delovnem času, kjer iz 5. člena izhaja, da morajo biti javni uslužbenci upravne enote obvezno prisotni na delu: Ponedeljek, torek in četrtek od 8.00 do 15.00 ure, v sredo pa od 7.00 do 17.00 ure in petek od 8.00 do 13.00 ure. Prav tako iz 4. člena sklepa izhaja, da je premakljiv začetek delovnega časa v ponedeljek, torek, četrtek in petek med 7.00 in 8.00 uro, v sredo med 6.45 in 7.00 uro in da je konec delovnega časa v ponedeljek, torek in četrtek med 15.00 in 16.00 uro, v sredo med 17.00 in 17.30 uro in v petek med 13.00 in 14.30 uro. Sodišče je po izvedenih dokazih ugotovilo, da upoštevaje delovni čas upravne enote, tožnica ne more uporabljati javnega prevoza na relaciji C. - B., saj zadnji avtobus proti B. odpelje ob 14.57 in vozijo avtobusi v poznejših urah samo v dneh šolskega pouka, torej v času šolskih počitnic na lokaciji C. - B. ni možen. Po podatkih voznega reda avtobusnega prevoznika E. in voznega reda F. d.o.o. na relaciji B. - D., D. - A. izhaja, da tožnica glede na delovni čas upravne enote ne more uporabljati avtobusnega prevoza pri odhodu z dela vse dni razen petka. Prevoz tožnice z avtobusom iz D. do B. v času šolskih počitnic prav tako ni možen. Iz voznega reda F. pa izhaja, da obstaja vlakovni potniški promet na relaciji D. - A. in G. - A.. Upoštevaje delovni čas upravne enote in vozni red vlakov je sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožnici z vlakom omogočen prihod in odhod z dela, zato je tožena stranka pravilno priznala pravico do javnega prevoza z uporabo vlakovnega potniškega prevoza na relaciji G. - A. in nazaj, kar predstavlja povračilo na najkrajši lokaciji in hkrati najcenejši javni prevoz. Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa še navaja, da tožnica niti ni dolžna uporabljati javnega prevoznega sredstva, je pa upravičena do povračila stroškov javnega prevoznega sredstva. Z navedeno odločitvijo tudi ni podana kršitev ustavnega načela enakosti, saj ob enakem ali podobnem dejanskem stanju delavci prejmejo enake prevozne stroške.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče s sklepom v I. točki odločilo, da se tožba v delu podrednega tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Sklep tožene stranke z dne 16. 7. 2012 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 24. 10. 2012 razveljavita“. Hkrati pa ugotavlja, da je sodišče tudi s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek pod I/1. točko izreka in odločilo o identičnem tožbenem zahtevku. Tako je sodišče odločalo dvakrat o istem tožbenem zahtevku, torej je izrek sklepa v točki I oblikovan napačno. V tem delu gre le za en tožbeni zahtevek, zato nikakršna kumulacija ni mogoča. Podredni tožbeni zahtevek se namreč v skladu s tretjim odstavkom 182. člena ZPP postavi le za primer, če bo primarni (v celoti) zavrnjen. Sodišče tako ne bi smelo zavreči podrednega tožbenega zahtevka, pač pa o njem sploh ne bi smelo odločati, saj je identičen tožbeni zahtevek tožnica postavila tudi kot primarnega.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in razveljavilo sklep v I. točki, pritožbo zoper sodbo pa je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in izpodbijani del sklepa glede odločitve o stroških postopka.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.