Jedro

Pritožba utemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo, da tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Iz prvostopenjskih razlogov izhaja, da je imela blage (lahke) bolečine sedem dni in da je po nezgodi jemala protibolečinske tablete. Okoliščini, da tožnici za tablete ni bil predpisan recept in da so bolečine ob jemanju tablet popolnoma izzvenele, ne pomenita, da pravno relevantnih telesnih bolečin v obsegu, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ni bilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v II. točki izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na plačilo 2.692,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2018 do plačila, v III. točki pa v celoti, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici plača odškodnino 307,56 EUR z obrestmi od 24. 3. 2018 do plačila (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 6.378,70 EUR z obrestmi od 24. 3. 2018 do plačila (II. točka izreka sodbe). Tožnici je naložilo, da povrne tožencu 80,65 EUR stroškov postopka, stranskemu intervenientu pa 453,90 EUR (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Ne strinja se s presojo o soodgovornosti za škodni dogodek. Nadalje očita, da je glede na utrpelo udarnino glave, lažji pretres možganov in postkomocijski sindrom sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Napačno je tudi zaključilo, da ji utrpele poškodbe niso pustile trajnih posledic. Zavrnitve povračila materialnih stroškov ni obrazložilo. Vse specialistične preglede je nujno potrebovala, zato je upravičena do povračila teh stroškov in z njimi povezanih potnih stroškov. Pripada ji tudi povračilo stroškov tuje pomoči in postrežbe, saj ju je potrebovala zaradi zdravstvenih težav, ki izvirajo iz poškodbe pri delu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec in stranski intervenient v odgovoru na pritožbo prerekata njene navedbe in predlagata, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglašata stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Preizkus izpodbijanega dela sodbe je bil mogoč, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo odločilne dejanske in pravne razloge za svojo odločitev.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo obstoj krivdne odgovornosti toženca za škodni dogodek z dne 5. 10. 2017 (nesreča pri delu) in tožničin 40 % soprispevek k njegovemu nastanku. Prisodilo ji je le odškodnino iz naslova strahu, preostale tožbene zahtevke iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode (190. in 300. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) pa je zavrnilo.

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek o tožničinem soprispevku (prvi odstavek 171. člena OZ). Nepravilno navaja, da se mora soprispevek nanašati na naklepno ravnanje oškodovanca. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pravilno izhajalo iz ravnanja povprečno skrbnega človeka (prim. II Ips 348/2017 idr.). Zaključek o soprispevku je utemeljilo v ugotovljenih dejstvih, zato je zmoten pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, zakaj se tožnici očita soprispevek. Ob ugotovitvah, da je pred nezgodo, t. j. pred pričetkom pospravljanja kartonov s tal na voziček, tožnica opazila, da kartoni ležijo ob leseni deski, ki je bila zgolj prislonjena na zid, pa ni poskrbela, da bi desko obvladala in se zavarovala pred nastankom škode, ji je pravilno pripisalo nepazljivost. Pritožba napačno očita, da ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica opazila desko. To namreč potrjuje že njena izpoved, da so kartoni pred začetkom pospravljanja segali do polovice višine deske. Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da ni jasno, zakaj bi tožnica lahko sklepala, da je prislonjena deska nevarna. Kot je v prvostopenjski sodbi pravilno ugotovljeno, se deska, ki je zgolj prislonjena na zid, lahko "prekucne", pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da to velja še zlasti v primeru, kot je bil obravnavani, torej če oseba rokuje s kartoni, ki ležijo ob deski, saj to ustvarja možnost dotika kartona in deske in s tem povzročitev premika, padca deske. Gre za predvidljivo posledico, ki je poznana vsakemu povprečno razumnemu in skrbnemu človeku, torej je morala biti tudi tožnici. Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo, da bi tožnica morala poskrbeti, da se obvaruje pred nastankom škode. Ugotovitvi, da ni poskrbela, da bi desko (10,5 kg) obvladala, pritožba nasprotuje z navedbo, da je tožnica že od leta 1991 invalid III. kategorije z omejitvijo dviganja težjih bremen od 10 kg, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena, saj sodišče prve stopnje ni navedlo, da bi morala desko npr. sama premakniti, odstraniti ipd. "Obvladala" bi jo lahko tudi drugače, npr. s povečano pazljivostjo pri izvajanju opravila, ali da bi k njeni odstranitvi pritegnila koga drugega (npr. A. A., ki se je nahajal poleg tožnice). Pritožbena navedba, da so bile v času škodnega dogodka tožničine omejitve glede invalidnosti v primerjavi z letom 1991 zgolj povečane, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nadalje je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče zaključilo, da je tožnica spodmaknila desko, saj naj bi ne bilo ugotovljeno, da je bila ta postavljena na kartone. Iz prvostopenjskih razlogov izhaja, da je tožnica vsakič, ko je počepnila (do nezgode pa je prišlo, ko je bila v čepečem položaju), prijela dva do tri kartone in jih preložila na voziček. Iz tega logično izhaja, da je bilo tožničino aktivno ravnanje vzrok za spodmik deske oziroma za njen premik. Nenazadnje odškodnino terja prav zato, ker jo je pri izvajanju tega opravila udarila deska, pri čemer ne zatrjuje, da bi bila v nastanek škodnega dogodka vključena kakšna tretja oseba. Na podlagi vsega obrazloženega je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek o tožničinem 40 % soprispevku k nastanku škodnega dogodka.

8. Upoštevajoč ugotovitve Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino desne strani glave v lasišču (zelo lahka telesna poškodba), lažji pretres možganov in postkomocijski sindrom. Pritožba utemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo, da tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Iz prvostopenjskih razlogov izhaja, da je imela blage (lahke) bolečine sedem dni in da je po nezgodi jemala protibolečinske tablete. Okoliščini, da ji za tablete ni bil predpisan recept in da so bolečine ob jemanju tablet popolnoma izzvenele, ne pomenita, da pravno relevantnih telesnih bolečin v obsegu, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ni bilo. V okviru te odškodninske postavke sodišče prve stopnje neutemeljeno kot škodo ni upoštevalo, da je tožnica utrpela lažji pretres možganov in posledični postkomocijski sindrom, ki je glede na ugotovitve izvedenske komisije trajal do 15. 1. 2018, v tem času pa je doživljala glavobole, imela težave pri govoru in odpiranju ust, vrtoglavice tri do štiri tedne s padajočo intenziteto, prisotna je bila povečana utrujenost in potreba po spanju ... Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožnici ni ničesar prisodilo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je dolžno v ponovljenem sojenju to postavko ponovno ovrednotiti. V zadevi II Ips 61/2002 je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da je v odškodninskih pravdah v zvezi z negmotno škodo ob nujni individualizaciji obravnavanega primera (179. člen OZ) potrebno opraviti tudi primerjavo s prisojenimi odškodninami v naši državi, saj se je le tako mogoče približati enakim merilom za vse primere in s tem pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

9. Pritožba s sklicevanjem na "egg-shell skull doktrino" neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje spregledalo nateg vratne hrbtenice, ki ga je potrdil tožničin osebni zdravnik in zaradi katerega je trpela večje bolečine (hude najmanj en teden, srednje štiri tedne, lažje še vedno trajajo), imela pa je tudi težave z vidom. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo prepričljive in ustrezno utemeljene ugotovitve izvedenske komisije, da v škodnem dogodku dne 5. 10. 2017 sila ni bila dovolj velika, da bi tožnici povzročila poškodbo vratne hrbtenice in očesa; v tem času je lahko trpela tudi bolečine zaradi degenerativnih sprememb vratne hrbtenice enake intenzitete kot pred obravnavano nezgodo, vendar te bolečine niso vzročno povezane z obravnavano nezgodo; že 30 let ima degenerativno obolenje vratne hrbtenice, povezane z osnovno boleznijo (luskavico); 10 % bolnikov z luskavico ima težave z očmi in tudi tožnica je imela že pred obravnavano nezgodo hipermetropični astigmatizem in presbiopijo; če bi utrpela nateg in zvin vratnih vretenc, bi to zanesljivo izhajalo iz izvida UKB UKCL z dne 12. 10. 2017, pa ne. Sicer pa tudi iz izpovedi osebnega zdravnika izhaja, da je imela že prej dolgoletne težave z vratnimi vretenci. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da ni podana vzročna zveza med obravnavanim škodnim dogodkom in zatrjevanimi posledicami v zvezi z vratno hrbtenico in očmi.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izvedensko mnenje komisije izhajalo iz predpostavke, da v medicinski dokumentaciji ni izvidov o zdravstvenem stanju takoj po poškodbi dne 5. 10. 2017 in da ni upoštevalo dopolnila o poškodbi, ki ga je izdal tožničin osebni zdravnik 10. 4. 2018. V mnenju je namreč povzeto tudi to dopolnilo. Izvedensko mnenje pa pravilno temelji na upoštevanju celotne medicinske dokumentacije, tožničinem osebnem pregledu in podatkih spisa. Pritožba neutemeljeno nasprotuje prvostopenjski oceni, da je izvedensko mnenje komisije strokovno in izčrpno utemeljeno, poleg tega je tožnica po dopolnitvi mnenja izjavila, da ne zahteva nadaljnje dopolnitve, niti zaslišanja izvedencev. Zmotno je tudi pritožbeno navajanje, da je izvedenska komisija izhajala iz tega, da je tožnica utrpela le udarnino glave, saj je prav na podlagi mnenja komisije sodišče prve stopnje zaključilo, da je utrpela tudi lažji pretres možganov in postkomocijski sindrom.

11. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je tožnica upravičena do odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, v obravnavani nezgodi ni utrpela poškodb, ki bi ji pustile trajne anatomske in funkcionalne posledice. Drži, da je izvedenska komisija potrdila prisotnost rezidualnih simptomov postkomocijskega sindroma, ki se kažejo z nakazano okrnjenostjo pozornosti (na področju učenja in uporabe znanja se pojavlja blaga okrnjenost funkcioniranja s pojavljanjem težav pri priklicu podatkov iz spomina in težav pri učenju novega; na področju splošna opravila in zahteve se pojavlja blaga okrnjenost funkcioniranja, zlasti na podpodročju spoprijemanja s stresorji), vendar pa je upoštevajoč pravila stroke (Mednarodna klasifikacija funkcioniranja) pojasnila, da je navedeno z vidika trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti zanemarljivo (ocena s stopnjo 0 oziroma z odstotkom 0-4 %), kar označuje neproblematičnost oziroma odsotno, zanemarljivo okvaro oziroma prizadetost. Glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale prisojo odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

12. V zvezi s premoženjsko škodo je sodišče prve stopnje tožnici priznalo le prevozni strošek na pregled dne 12. 10. 2017 (12,60 EUR, kar ob upoštevanju soprispevka znaša 7,56 EUR). V preostalem je tožbeni zahtevek za prevozne stroške in v celoti za preglede, razvijanje fotografij ter tujo nego in pomoč zavrnilo.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi za zavrnitev plačila stroška razvijanja fotografij, saj ni jasno, na katere fotografije se nanaša, če pa so mišljeni listinski dokazi, ti spadajo v okvir stroškov postopka in ne materialne škode. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje zavrnitve plačila tuje pomoči in postrežbe. Pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da izvedenci niso ugotovili nobenih takšnih posledic škodnega dogodka na fizičnem in psihičnem zdravju tožnice, da bi ta potrebovala pomoč tretje osebe pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb, ki jo vtožuje za tri mesece v trajanju kar 5 ur dnevno, za dva meseca pa dve uri dnevno. V zvezi s tem je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na "egg-shell skull doktrino", saj je bila že obrazložena izključitev vzročne zveze med škodnim dogodkom in težavami, ki izvirajo iz vratne hrbtenice in oči. Plačila tuje nege in pomoči zaradi morebitnih teh težav ji toženec ne dolguje.

14. Tožnica je zahtevala povračilo stroškov samoplačniških pregledov pri ortopedu (2. 11. 2017 - 45,00 EUR), nevrologu (7. 11. 2017 - 155,00 EUR) in okulistu (10. 11. 2017 - 40,00 EUR, 24. 11. 2017 - 15,00 EUR). Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem ustrezno in pravilno obrazložilo, da je vzročna zveza med škodnim dogodkom in težavami z vratno hrbtenico in očmi izključena. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da ji ne pripada povračilo stroškov računov v zvezi s temi težavami (ortoped, okulist). Iz enakega razloga ji ne pripada povračilo prevoznih stroškov za obisk oftalmologa dne 24. 10. 2017 in 25. 10. 2017 (25,20 EUR).

15. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo plačilo stroška računa za pregled, ki ga je opravila pri nevrologu dne 7. 11. 2017. Pritožba pravilno opozarja, da je tožnica utrpela pretres možganov, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je izvedenska komisija pri sklepanju o pretresu možganov sklicevala tudi na podatke izvida z dne 7. 11. 2017 (mnenje str. 21, 26). Glede na to naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno preveri (po potrebi z dodatno izvedenimi dokazi) in obrazloži vse odločilne okoliščine v zvezi s tožničinim zatrjevanjem, da je ta pregled nujno potrebovala in naj nato ponovno presodi, ali ji povračilo tega stroška pripada ali ne. V primeru pritrdilnega odgovora naj to dejstvo upošteva tudi v okviru povračila prevoznega stroška, ki ga tožnica zahteva za obisk nevrologa dne 7. 11. 2017. V primeru ugotovljene povezave med pretresom možganov in obiskom nevrologa naj ponovno oceni tudi potrebnost stroška prevoza, ki je nastal tožnici zaradi obiska nevrologa dne 15. 1. 2018. 16. Pritožba je v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem izpostavila tudi to, da je tožnica opravila CT glave, pri čemer je iz listine A11 razvidno, da je bil ta priporočen prav na pregledu dne 7. 11. 2017, opravljen pa 11. 12. 2017 (A14). V ponovljenem postopku naj zato sodišče prve stopnje razišče vse potrebne okoliščine z vprašanjem, ali opravljen CT glave spada v okvir nevšečnosti v zvezi z utrpelo poškodbo dne 5. 10. 2017. V primeru pritrdilnega odgovora naj to dejstvo upošteva v okviru povračila prevoznega stroška, ki ga tožnica zahteva za obisk radiologa dne 11. 12. 2017 in v okviru presoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. V okviru te postavke odškodnine pa se je v ponovljenem postopku dolžno opredeliti tudi do tega, ali škoda, ki jo je zatrjevala tožnica (da je nosila opornico, si hladila vrat, opravila fizioterapije …), spada v okvir nevšečnosti, povezanih s težavami z vratno hrbtenico (izključena vzročna zveza), ali pa izvira iz obravnavanega škodnega dogodka.

17. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (2.000,00 EUR), stroška razvijanja fotografij (5,66 EUR), plačila tuje pomoči in postrežbe (1.350,00 EUR), stroškov računov ortopeda in okulista (100,00 EUR), stroškov prevoza (25,20 EUR) in 40 % soprispevka tožnice, ki odpade na dosojeni strah (200,00 EUR) ter na prevozni strošek z dne 12. 10. 2017 (5,04 EUR), skupaj 3.685,90 EUR z obrestmi od 24. 3. 2018 do plačila, zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. V delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (2.500,00 EUR), plačila stroška računa z dne 7. 11. 2017 (155,00 EUR) in plačila prevoznih stroškov za 7. 11. 2017, 15. 1. 2018 in 11. 12. 2017 (37,80 EUR), skupno 2.692,80 EUR z obrestmi od 24. 3. 2018 do plačila, ter plačilo stroškov postopka, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka, saj namen inštančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje ni še presojalo po višini, niti še ni glede na obrazložitev pritožbenega sodišča dejanskega stanja v tem delu popolno ugotovilo. Slednje velja tudi za vsa odločilna dejstva glede stroška računa z dne 7. 11. 2017 in prevoznih stroškov za 7. 11. 2017, 15. 1. 2018 in 11. 12. 2017. Gre za večji sklop dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje dolžno raziskati.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).