Jedro

Tožnica je že bila imenovana za sodno tolmačko in je torej za to potrebne pogoje, med katere spada tudi opravljen poseben preizkus strokovnosti, že izpolnila. To pa pomeni, da (že iz tega razloga) tudi ob morebitnem uspehu s tožbo in odpravi izpodbijanega sklepa, sodišče oziroma toženka v ponovnem postopku ne bi imela podlage za sprejem (nove, za tožnico bolj ugodne) odločitve, s katero bi se tožnici dovolila ponovitev drugega opravljanja preizkusa strokovnosti za sodno tolmačko. Glede na navedeno si tožnica s tožbo, kot jo je vložila, ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom št. 705-3066/2012/52 z dne 15. 1. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju: toženka) zavrglo zahtevo tožnice za ponovitev drugega opravljanja preizkusa strokovnosti za sodno tolmačko za romunski jezik. V obrazložitvi sklepa toženka povzame vsebino tožničine zahteve in pojasni, da je tožnica 16. 5. 2019 podala vlogo za imenovanje za sodno tolmačko za romunski jezik. Na podlagi te vloge je bila napotena na poseben preizkus strokovnosti, in sicer ji je bil z odločbo št. 705-3066/2012/29 z dne 27. 2. 2020 dovoljen prvi pristop k posebnemu preizkusu strokovnosti, katerega ni uspešno opravila. Nato je bil tožnici z odločbo št. 705-3066/2012/40 z dne 8. 9. 2020 dovoljen drugi pristop k opravljanju posebnega preizkusa strokovnosti, pri katerem je bila ponovno neuspešna. Po tem, ko citira za zadevo relevantne določbe Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), toženka pojasni, da sme po 7. členu Pravilnika kandidat, ki ni uspešno opravil preizkusa, ponovno opravljati preizkus po poteku treh mesecev od zadnjega določenega termina za opravljanje preizkusa. Ministrstvo posreduje kandidatu vabilo k prijavi na ponovni preizkus, ki vsebuje tudi obvestilo o terminu preizkusa, najpozneje v 30 dneh po poteku roka iz prejšnjega odstavka. Tožnica ima torej možnost ponavljanja posebnega preizkusa strokovnosti po določbah 7. člena Pravilnika in ji bo v predpisanem roku tudi poslano vabilo k prijavi na ponovni (tretji) preizkus. Njeno zahtevo za ponovno opravljanje drugega pristopa k posebnemu preizkusu strokovnosti pa je bilo na podlagi določb 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) treba zavreči, saj ji je bil drugi pristop k preizkusu že dovoljen in ga je tudi opravljala.

2. Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o stvari tako, da tožničini zahtevi za ponovitev drugega opravljanja preizkusa strokovnosti za sodno tolmačko ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji toženka plača stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Po tem, ko v tožbi citira določbe 4., 5., 10. in 14. člena Pravilnika, tožnica pojasni, da ji je bilo z odločbo toženke št. 705-3066/2012/40 z dne 8. 9. 2020 dovoljeno opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za sodno tolmačko za romunski jezik; opravljanje preizkusa je bilo določeno za 8. 10. 2020 (pisni del) in 14. 10. 2020 (ustni del). V nadaljevanju povzame vsebino zapisnika ocenjevalke z dne 14. 10. 2020 ter ocene tožničine pisne naloge. Poudarja, da po nobenem izmed posameznih kriterijev ni bila ocenjena neuspešno, a je bila sklepna ocena kljub temu negativna. Razlogi za to iz odločitve komisije niso razvidni, zato ocene ni mogoče preizkusiti. Tožničina zahteva za ponovno opravljanje drugega preizkusa strokovnosti je bila zavržena z obrazložitvijo, da Pravilnik takšne možnosti ne predvideva, pri čemer pa se toženka ni opredelila do tožničinih navedb, da je bil izpit zaradi prevelikega obsega gradiva izveden nepravilno. To pomeni kršitev načel zakonitosti iz 6. člena ZUP in varstva pravic strank iz 7. člena ZUP ter pravice do pravnega sredstva, zagotovljene z Ustavo Republike Slovenije in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic. Ker je število ponovitev preizkusa omejeno, je z navedenim poseženo v pravico do zakonitega in preverljivega opravljanja preizkusa strokovnosti, dejansko stanje v zadevi pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri primerljivih izpitih, kakršen je pravniški državni izpit, obstajajo za izdelavo in ocenjevanje pisne naloge usmeritve, ki pa za preizkus strokovnosti za sodnega tolmača niso jasno določene oziroma (kandidatom) vnaprej znane. Tožnica zatrjuje, da je opravljala zahtevnejši in obsežnejši preizkus kot kandidati, ki so preizkus pred njo uspešno opravili. Na to je opozorila najprej komisijo, pred katero je opravljala preizkus, nato pa tudi toženko in od nje zahtevala, da preveri, ali je bil obseg tožničine izpitne snovi primerljiv s snovjo ostalih (uspešnih) kandidatov. Niti izpitna komisija niti toženka se do tega nista opredelili. Ocenjevanje po nejasnih kriterijih, neobrazložena ugotovitev neuspeha in neprimerljivost pisne naloge tožnice z nalogami ostalih kandidatov pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave ter enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. S tem, ko je toženka arbitrarno zaključila, da pravno sredstvo zoper pisno oceno tožnice ni možno, in njeno zahtevo za ponovno opravljanje drugega preizkusa strokovnosti zavrgla, je ravnala v nasprotju s temeljnimi načeli upravnega postopka. Izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče naj zaradi nedoločenih oziroma nepreverljivih kriterijev za ocenjevanje začne postopek za presojo ustavnosti določb Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: ZSICT).

4. Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in njegovih razlogih ter predlaga, da se tožba zavrne. Pojasnjuje, kako je potekalo ocenjevanje tožničine pisne naloge, in navaja, da so bile upoštevajoč sklepe s sestankov za izpraševalce na preizkusih znanja za sodne tolmače dne 19. 2. 2009, 18. 3. 2010, 5. 3. 2012 in 12. 3. 2014 oblikovane smernice za izpraševalce kot priporočilo članom izpitnih komisij za zagotavljanje primerljivega obsega in zahtevnosti posebnega preizkusa strokovnosti, ne glede na jezik, za katerega se opravlja preizkus. Toženka ocenjuje, da je bil obseg izpitnega gradiva tožnice v okviru priporočenega s smernicami, zanj pa je imela na voljo štiri ure časa, kar je skladno s Pravilnikom.

5. Tožnica v svoji prvi pripravljalni vlogi poudarja, da Pravilnik ne določa obsega gradiva. Toženka v odgovoru na tožbo sicer navaja, da je bila vsebina pisne naloge glede na smernice ustrezna, vendar ne pojasni, kakšna so ta priporočena in ustrezna merila oziroma smernice. Prav tako se ni opredelila do navedb tožnice, da je bila količina njenega pisnega gradiva nesorazmerno obsežna, niti ni pojasnila, zakaj šteje, da je bil obseg gradiva ustrezen. Predlaga, da podatek o priporočeni in ustrezni količini izpitnega gradiva, za katerega je tožnica na Združenje sodnih tolmačev neuspešno zaprosila sama, pridobi sodišče. Prav tako predlaga, da se izvede dokaz s pregledom vseh doslej uspešno opravljenih izpitov za sodnega tolmača za romunski jezik. Za primerjavo še navaja, koliko prevajalskih strani obsega gradivo na pisnem izpitu pri Ministrstvu za pravosodje v Romuniji, in koliko prevajalskih strani v enem delovnem dnevu za kakovosten prevod priporočajo na Univerzi v Ljubljani ter Društvu znanstvenih in tehničnih prevajalcev Slovenije. Sodišče naj izvedensko delo v zvezi z ugotovitvijo (ne)ustreznosti obsega tožničinega pisnega gradiva zaupa strokovni instituciji (Univerzi v Ljubljani). Tožnica poudarja, da z vsebino smernic ni seznanjena, saj te niso dostopne niti na spletni strani Centra za izobraževanje v pravosodju.

6. Toženka v 28. 5. 2021 vloženi vlogi ponavlja navedbe iz odgovora na tožbo in dodaja, da primerjava smernic za izvajanje preizkusa strokovnosti za sodnega tolmača s priporočili Univerze v Ljubljani ter Društva znanstvenih in tehničnih prevajalcev Slovenije ni relevantna. Kandidat za sodnega tolmača mora namreč poleg splošnega znanja tujega jezika in pravil prevajanja poznati tudi pravno terminologijo v slovenskem in tujem jeziku ter pravno kulturo, zato je bila pri oblikovanju smernic upoštevana visoka strokovna zahtevnost in velika odgovornost kandidata. Toženka smernic ni določila sama, pač pa so se oblikovale postopno od leta 2009 do leta 2014 na sestankih članov komisij, ki so jezikovni strokovnjaki, zato jim ni mogoče očitati nestrokovnosti. Sklepno toženka navaja, da ocenjevanja kandidatov za sodne tolmače ni mogoče enačiti s šolskim sistemom ocenjevanja.

7. Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi vztraja pri predlogu, da se pridobijo uspešno opravljeni izpiti za sodne tolmače za romunski jezik in izvede njihova primerjava s tožničino pisno nalogo, kar naj opravi strokovna institucija. Ponavlja, da kandidati s smernicami, na katere se sklicuje toženka, niso seznanjeni, zato se na izpit ne morejo ustrezno pripraviti; onemogočena jim je tudi možnost odprave napak iz predhodnega (neuspešnega) izpita, kar predstavlja kršitev načela enakosti pred zakonom in načela enakega varstva pravic ter pravice do sodnega varstva oziroma pravice do pravnega sredstva.

K I. točki izreka:

8. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

9. Tožba v upravnem sporu se lahko vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih za to določa zakon. Med temi predpostavkami je tudi pravni interes za uveljavljano sodno varstvo. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi v upravnem sporu, mora namreč ves čas postopka izkazovati pravni interes za vloženo tožbo oziroma t.i. pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev s tožbo uveljavljani zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati tako ob vložitvi tožbe kot tudi ves čas teka upravnega spora; na obstoj te procesne predpostavke mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Navedena stališča imajo podlago v določbah 6. točke prvega odstavka in drugega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter so ustaljena v sodni praksi ne le tega, ampak tudi Vrhovnega sodišča (prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016 in I Up 189/2017 z dne 4. 7. 2018).

10. V tem upravnem sporu je tožnica vložila tožbo, s katero zahteva, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in (samo odloči o stvari tako, da) ugodi tožničini zahtevi za ponovitev drugega opravljanja preizkusa strokovnosti za sodno tolmačko, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Vendar pa tožnica pravnega interesa za takšno tožbo ne izkazuje več. Tožnica je namreč Upravnemu sodišču RS dne 30. 1. 2022 po elektronski pošti dostavila obvestilo, da je bila imenovana za sodno tolmačko za romunski jezik, ki mu je priložila tudi potrdilo o imenovanju tožnice za sodno tolmačko, ki ga je Ministrstvo za pravosodje dne 26. 11. 2021 izdalo pod št. ....

11. Iz navedenega sledi, da je tožnica že bila imenovana za sodno tolmačko za romunski jezik in da je torej za to potrebne pogoje, med katere spada tudi opravljen poseben preizkus strokovnosti (prvi in četrti odstavek 16. člena ZSICT), že izpolnila. To pa pomeni, da (že iz tega razloga) tudi ob morebitnem uspehu s tožbo in odpravi izpodbijanega sklepa, sodišče oziroma toženka v ponovnem postopku ne bi imela podlage za sprejem (nove, za tožnico bolj ugodne) odločitve, s katero bi se tožnici dovolila ponovitev drugega opravljanja preizkusa strokovnosti za sodno tolmačko za romunski jezik. Glede na navedeno si tožnica s tožbo, kot jo je vložila, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Drugačnega, in sicer ugotovitvenega zahtevka iz 2. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 pa tožnica v tem upravnem sporu ni podala, niti ob vložitvi tožbe, niti ni po nastopu spremenjenih okoliščin svoje tožbene zahteve spremenila v ugotovitveno tožbo.

12. Ker glede na obrazloženo tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, kot jo je vložila v tem upravnem sporu, je treba tožbo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo, se v vsebinsko presojo tožničinih ugovorov in navedb toženke ni spuščalo.

13. Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer na seji, torej brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker o tožbi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja formalnih pogojev sprejelo procesno odločitev, pri čemer je bilo o okoliščinah, ki so za to odločitev bistvene, seznanjeno s strani same tožnice in te okoliščine zanjo niso sporne (prim. prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.