Jedro

Ne glede na to, da je bilo s pravnomočno sodbo pravnomočno odločeno, da mora tožnik toženki povrniti vse stroške postopka, ki se je nanašal na zahtevek za plačilo variabilnega dela plače, to ne pomeni, da ji je dolžan povrniti vse stroške, ampak le potrebne stroške po določbi 155. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se znesek stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža na 839,97 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 9.811,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Res je bil zahtevek za variabilni del plače v celoti zavrnjen, vendar pa je sodišče nekritično odločilo, da se toženki priznajo vsi stroški postopka, ne glede na to, ali so bili s tem zahtevkom povezani ali ne. Sodišče prve stopnje bi moralo skladno z določbo 155. člena ZPP upoštevati le stroške, ki so za pravdo potrebni. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, ali je zahtevek za plačilo variabilnega dela plače povezan s sporom o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nadalje sploh ni navedlo, zakaj je katera izmed osmih pripravljalnih vlog in odgovor na tožbo sploh pomemben oziroma potreben za razrešitev tega dela zahtevka, prav tako velja tudi za priznane stroške pristopa na prav vsak izmed petih narokov in enako velja za urnine, materialne stroške in stroške prevodov. Tako sklepa sploh ni mogoče preizkusiti. Zahtevek za variabilni del plače je neločljivo povezan z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, saj gre za denarne zneske, katerih plačilo zahteva tožnik v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da bi sodišče presodilo, da gre za samostojni zahtevek, pa bi moralo sodišče priznati le del stroškov, ki se nanašajo na ta zahtevek. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da odloči, da obe stranki postopka krijeta svoje stroške, podredno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da stroške pravilno odmeri, toženki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih priglaša. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, tožniku pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih ne priglaša. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da iz točke 3 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje ne izhajajo razlogi, zakaj so ti priznani stroški za postopek potrebni, saj se v obrazložitvi le sklicuje na določbo 155. člena ZPP. Ne glede na to, da je bilo z dne 19. 10. 2021 s pravnomočno sodbo I Pd 886/2019 z dne 9. 6. 2021 pravnomočno odločeno, da mora tožnik toženki povrniti vse stroške postopka, ki se je nanašal na zahtevek za plačilo 63.513,62 EUR variabilnega dela plače, to ne pomeni, da ji je dolžan povrniti vse stroške, ampak le potrebne stroške po določbi 155. člena ZPP.

7. Toženka je sicer v odgovoru na tožbo odgovorila na tožnikove tožbene navedbe v zvezi z variabilnim delom plače, vendar pa tožnik tožbenega zahtevka s tem v zvezi takrat še ni postavil. Toženka je s prvo pripravljalno vlogo dopolnila svoje navedbe iz odgovora na tožbo, vendar v tej vlogi ni podala navedb v zvezi z variabilnim delom plače, ki ga je zahteval tožnik. Ta je namreč s prvo pripravljalno vlogo postavil iz tega naslova tožbeni zahtevek v višini 49.725,86 EUR, na katerega je toženka odgovorila v točki 12 druge pripravljalne vloge, na tožnikov zahtevek, ki ga je v končni višini 63.513,62 EUR postavil s tretjo pripravljalno vlogo, pa je toženka odgovorila v točki 17 svoje tretje pripravljalne vloge. V četrti in peti pripravljalni vlogi se toženka v zvezi s variabilnim delom zahtevka sklicuje na svoje dosedanje navedbe, v ostalih pripravljalnih vlogah pa ne podaja nobenih navedb v zvezi s tem tožbenim zahtevkom. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se na nobenem od petih opravljenih narokov niso izvajali dokazi v zvezi s tem tožbenim zahtevkom, zato toženka ni upravičena do stroškov zastopanja, potnih stroškov, urnin in stroškov prevodov.

8. Glede na navedeno je toženka skladno upravičena do povračila stroškov za drugo in tretjo pripravljalno vlogo, pri čemer se druga šteje kot odgovor na tožbo (tar. št. 16 – prvi odstavek v zvezi s tar. št. 19 – prvi odstavek – 600 točk), tretja pa kot obrazložena vloga med postopkom (tar. št. 16 – drugi odstavek – 525 točk). Četrta in peta pripravljalna vloga pa sta v tem delu kot drugi vlogi – po 50 točk. Ob vrednosti točke 0,60 EUR, 22 % DDV in 2 % materialnih stroškov, je tako tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 839,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi.

9. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožnika delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP).

10. Ker je tožnik s pritožbo uspel v pretežnem delu (91,44 %), mu je toženka dolžna v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške, in sicer stroške sestave pritožbe 375 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama (165., 154. in 155. člen ZPP).