Jedro

v drugem odstavku 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.) je bilo določeno, da ugovor zoper sklepe, ki jih organi delodajalca sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, delavec vloži pri organu, ki ga določi splošni akt. Ker delovnopravna in korporacijska zakonodaja med seboj nista bili povsem usklajeni, je sodišče sprejelo stališče, da bi pogojno in v prehodnem obdobju, lahko bil v statutu delniške družbe - tožene stranke - kot pristojen organ določen, čeprav izven splošnega pojma gospodarske družbe, nadzorni svet (2. točka 184. člena ZGD). S tem nadzorni svet ne bi imel pristojnosti nekdanjih organov upravljanja, ker nadzorni svet ni tak organ, pač pa ozko tolmačeno samo pristojnosti, ki bi bile kot take izrecno opredeljene v statutu gospodarske družbe. To je pomenilo, da je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali je nadzorni svet bil pristojen za odločanje v ugovornem postopku ali ne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, razveljavilo sklep začasnega nadzornega sveta družbe A, d.d., z dne 12.12.1995, potrdilo odločbo disciplinske komisije z dne 9.11.1995, razsodilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas, ko ni delal. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da ni v skladu z veljavnimi predpisi stališče sodišča, da nadzorni svet gospodarske družbe ni organ, ki bi lahko odločal v disciplinskem postopku. Ločiti je treba poslovodno in upravljalsko funkcijo, kot je to bilo v nameri zakonodajalca.

Stališče, kot ga zagovarja tožena stranka, je tudi stališče sprejeto na strokovni konferenci Instituta za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožnik prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, iz katerih izhaja, da nadzorni svet tožene stranke ni bil organ, ki bi lahko odločal o ugovoru delavca v disciplinskem postopku na drugi stopnji.

O tem, ali je nedzorni svet delniške družbe lahko organ, ki odloča na drugi stopnji v disciplinskem postopku, je revizijsko sodišče že večkrat odločalo (na primer v sklepu VIII Ips 85/99 z dne 29.6.1999). Sprejelo je stališče, da določbe 274. člena zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 in nadalj.) ne dajejo podlage za zaključek, da bi nadzorni svet lahko prevzel odločanje v zvezi z vodenjem gospodarske družbe, kamor sodijo tudi disciplinski postopki, saj je to v pristojnosti uprave družbe in na nivoju podjetja. Ker pa je bilo v drugem odstavku 80. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.) določeno, da ugovor zoper sklepe, ki jih organi delodajalca sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, delavec vloži pri organu, ki ga določi splošni akt, in ker delovnopravna in korporacijska zakonodaja med seboj nista bili povsem usklajeni, je sodišče sprejelo stališče, da bi pogojno in v prehodnem obdobju, lahko bil v statutu delniške družbe - tožene stranke - kot pristojen organ določen, čeprav izven splošnega pojma gospodarske družbe, nadzorni svet (2. točka 184. člena ZGD). S tem nadzorni svet ne bi imel pristojnosti nekdanjih organov upravljanja, ker nadzorni svet ni tak organ, pač pa ozko tolmačeno samo pristojnosti, ki bi bile kot take izrecno opredeljene v statutu gospodarske družbe. To je pomenilo, ker je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali je nadzorni svet bil pristojen za odločanje v ugovornem postopku ali ne.

Ker je sodišče ugotovilo, da statut delniške družbe (tožene stranke) nadzornemu svetu ni dal pristojnosti, da lahko odloča o ugovoru delavca v disciplinskem postopku in ker takih pooblastil tudi nima ob upoštevanju zakonskih določb, je pravilna odločitev, da je o ugovoru tožnika v disciplinskem postopku odločal nepristojen organ, kar je imelo za posledico razveljavitev njegovega sklepa.

Zaradi povedanega je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno ob upoštevanju določb 378. člena ZPP.

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, krije tožnik sam svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).