Jedro

Ravnanje upravljavca športnega parka ni bilo protipravno. Normativnih aktov ni kršil, nastala škoda ni bila objektivno predvidljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 63.727,44 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 20,00 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo temelj odškodninske odgovornosti ugotovljen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba nepojasnjeno ignorira pretežni del procesnega gradiva, in sicer izpovedi prič. Ignorirana so nesporna dejstva; predvsem, da je bila za vzdrževanje predmetne športne površine, predane v javno uporabo občanom, odgovorna občina. Napačno so uporabljena pravila o dokaznem bremenu. Tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena o ustreznem vzdrževanju športnega parka. Z vidika, da je vzdrževalec že pokojni, se je sodišče napačno zadovoljilo z zatrjevanjem prič tožene stranke o zadovoljstvu nad opravljenim delom. Dokazni postopek je pokazal, da občina ni določila ustreznega obsega vzdrževanih del in ni vzpostavila ustreznega nadzora nad delom vzdrževalca. Po izpovedi župana in direktorice občinske uprave naj bi nadzor nad delom vzdrževalca vršil Š. V., ta pa ni vedel niti tega, kako pogosto je bila športna površina pometena. To kaže, da direktne kontrole ni bilo. Tudi vzdrževalčev predpostavljeni R. P., zaposlen na komunali, nadzora nad delom vzdrževalca ni vršil; njegovega dela tudi usmerjal ni. To pokaže, da je bila občina tista, ki je lahko razporejala vzdrževalca in mu predpisovala opravila. To dolžnost je opustila; vzdrževalcu ni dajala natančnih navodil, kaj in kolikokrat mora kaj postoriti. Torej niti občina niti Komunala X d.o.o. nista nadzirali, ali je in kaj je vzdrževalec opravil, pri čemer je bilo z njuno medsebojno pogodbo predvideno celo vodenje dnevnika del. Dnevniki se niso vodili, niti jih niso nikoli zahtevali. Gre za opustitev dolžne skrbnosti občine, ki je to dopuščala. Ogledniška služba, izvajana s strani komunale, s pogodbo ni bila predvidena. Tudi občina ni imela ogledniške službe; ni izkazano, da bi župan ali Š. V. opravila ogled v kritičnem času. Vseh teh dejstev sodišče ni upoštevalo, zato je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Ignorirano je procesno gradivo; zaključki so v nasprotju s procesnim gradivom, zato je podana kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Z oglednimi opravili bi bilo stanje kamnov, od kjerkoli so že prišli, pravočasno ugotovljeno in sanirano. Tožena stranka bi se lahko razbremenila samo, če bi dokazala, da je bil ogled opravljen kritičnega dne ali vsaj neko razumno obdobje pred kritičnem dnem. Tožena stranka se ne more ekskulpirati z navedbo, da je bil vsak dan vzdrževalec prisoten pavšalnih pet ur, da so kamne prinesli otroci iz šole ali vrtca. Iz izpovedi delavcev občine je razvidno, da so se zavedali, da bi bilo potrebno sprejetje pravilnika, ki bi urejal postopanje ter opravila vzdrževalne službe. Tudi če predpis ne nalaga določenega ravnanja, odgovornost lahko obstaja. Tožena stranka ni izpolnila dolžne skrbnosti, ki ji jo nalaga 10. čl. Obligacijskega zakonika. Opustila je dejanja, ki bi gotovo lahko v celoti preprečila nastanek škode. Občine ne ekskulpira dejstvo, da so bili doslej padci povezani zgolj z udarci in praskami, saj je padec lahko tudi hujši. Ob daljši uporabi in več uporabnikih bi bila statistika hujših padcev drugačna. Obstoj metle je bil med pravdnima strankama sporen. Tožnik je navedel, da metle nikoli ni videl. Kljub temu, da gre za sporno dejstvo, ga sodišče navaja kot nesporno ugotovljeno. Ker sodišče razloguje tudi, da bi tožnik lahko pometel sam, je sodba pomanjkljiva v smislu 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik se je poškodoval pri rolanju v športnem parku, ki ga vzdržuje občina, zavarovanka tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik pri spustu s klančine zapeljal na asfalt, kjer je naletel na kamenje in zato padel ter si pri tem poškodoval zapestje. V pritožbeni fazi postopka je sporno, ali je do poškodbe prišlo zaradi opustitve dolžnega vzdrževanja športnega parka.

5. Nobenega dvoma ni, da je za vzdrževanje športnega parka – naprav in površine okrog njih – odgovorna zavarovanka tožene stranke (občina). To dejstvo je bilo v teku postopka nesporno, zato se z argumentacijo tega dejstva sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati. Ugotovljeno je, da je občina čiščenje tega območja poverila Komunali X d.o.o., ki je naloge redno izvajala. Nadzor nad izvrševanjem pogodbe je vršil izvajalec sam, občina pa je izvajala občasne preglede. Oglede športnega parka, ki je bil tedaj edini športni objekt v občini, sta vršila župan in za področje okolja in prostora zadolžen delavec občine. To je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi listin (pogodba o urejanju in čiščenju javnih površin, račun, evidenca ur vzdrževalca) in prič, katerih izpovedi povzema pritožba. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpovedi prič niso upoštevane. Sodišče je pričam sledilo, vendar je na podlagi njihovih izpovedi prišlo do drugačnih ugotovitev, sklepov in zaključkov, kot jih pričakuje pritožnik. S trditvijo, da tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena, da je športni park ustrezno vzdrževala, pritožnik nasprotuje materialno pravni presoji ravnanja zavarovanke tožene stranke (protipravnosti). Sprejema ugotovljena dejstva, vendar jih ocenjuje drugače kot sodišče prve stopnje. Obseg vzdrževalnih del ocenjuje za nezadosten, nadzor nad delom vzdrževalca in stanjem športnega parka pa pomanjkljiv.

6. Ni pomembno, koliko ur dnevno, tedensko je vzdrževalec delal na področju športnega parka. Pomemben je rezultat njegovega dela. Tega so takó župan kot Š. V., ki je bil na občini zadolžen za okolje in prostor, in direktorica občinske uprave ter vodja vzdrževanja pri Komunali X d.o.o. ocenili za dobro. Od občanov kakršnihkoli pripomb na urejenost in vzdrževanost športnega parka občina ni prejela. Tudi tožnik je v svoji izpovedi igrišče ocenil za vzorno urejeno. Tudi kritičnega dne na drugih predelih igrišča ni zaznal nobenih kamenčkov. To kaže, da oseba, ki je delo vršila (vzdrževalec), ni potrebovala posebnega nadzora ali navodil za delo. Gre za enostavno delo – pometanje, pobiranje smeti in podobno. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je občina opustila dajanje natančnih navodil, ki bi jih moral biti deležen vzdrževalec.

7. Vzdrževanje športnega parka je rutinsko delo, katerega obseg in način je moral biti prilagojen dnevnim potrebam. Vzdrževalec vseh 5 ur, ki jih je prebil na delu, ni posvetil čiščenju športnega parka. Odveč je pritožbeno opozorilo, da nihče natančno ne ve, kaj konkretno je delal, saj je delo tekoče in natančno opravil. Pomemben je rezultat njegovega dela, na katerega nihče ni imel pripomb. Ker način čiščenja in pregledovanja športnega parka ni predpisan, je prestroga pritožbena zahteva, da bi se občina ekskulpirala odgovornosti le, če bi izkazala, da je bil vzdrževalec kritičnega dne prisoten in aktiven v športnem parku ali da ga je celo pometal, čistil. Iz istega razloga ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da je občina opustila dolžno skrbnost, ker ni zahtevala in pregledovala dnevnika opravljenih del. 8. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da bi se tožena stranka odgovornosti razbremenila, če bi dokazala, da je konkretnega dne ali razumno obdobje pred kritičnim dnem opravila ogled. Ker je športni park sredi kraja, vsem na očeh, posebna ogledniška služba izvajalca (komunale) ali naročnika (občine), ki naj bi preverjala stanje športnega parka, ni bila potrebna. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z občasnimi pregledi župana in Š. V. občina zadostila svoji obveznosti po nadzoru nad stanjem športnega parka. Nanos kamenčkov, peska je bil očitno izreden dogodek, ki zaradi urejene okolice ni bil predvidljiv. V takih okoliščinah dnevni, stalen nadzor ni bil potreben. Tak nadzor bi pomenil pretirano, absurdno skrb za športno površino. Ne obstaja normativni akt, ki bi toženi stranki nalagal pregledovanje objekta. Pritožnikovo sklicevanje na dokazno breme tožene stranke glede zadnjega, pred škodnim dogodkom izvedenega ogleda, je nesprejemljivo tudi zato, ker je z dejstvom, da je imel nesrečo, občino seznanil šele več let po nesreči. Precej več podatkov o stanju in vzdrževanju na dan škodnega dogodka bi bilo mogoče zbrati, če bi bila tožena stranka oz. občina z nesrečo seznanjena neposredno po škodnem dogodku.

9. Pravne podlage za svoje stališče – da bi občina morala sprejeti pravilnik, glede katerega so delavci občine navedli, da ga ni bilo – pritožba ne pojasni. Kaj naj bi bilo v zvezi s čiščenjem in vzdrževanjem edinega športnega objekta v središču kraja predpisano, pritožba ne pojasni. Tudi brez pravilnika je zavarovanka tožene stranke ustrezno vzdrževala in čistila športni park. Normativni akt, ki bi občini nalagal dolžno ravnanje v zvezi s čiščenjem športnega parka, ne obstaja.

10. Kot upravljavka športnega parka je bila občina dolžna le-tega čistiti in vzdrževati tako, da so ga uporabniki lahko varno uporabljali; ne da bi jim nastajala škoda (10. čl. Obligacijskega zakonika). Tej obveznosti je z rednim čiščenjem in občasnimi pregledi zadostila. Ker gre za ograjeno asfaltirano dvorišče pred objektom, omejeno z betonskimi robniki in zelenico, je bilo kamenje, ki se je kritičnega dne nahajalo ob eni od naprav, očitno prinešeno. Da bi se to pogosto ali večkrat zgodilo, ni bilo zatrjevano. Nasprotno! Kot že rečeno, stanje športnega parka je bilo vseskozi brezhibno1. Zaradi prinešenega kamenja nastala škoda zato za zavarovanca tožene stranke ni bila objektivno predvidljiva.

11. Občini torej ni mogoče očitati niti ravnanja v nasprotju z normativnimi akti niti ravnanja, ki bi nasprotovalo splošni prepovedi povzročanja škode. Pojav kamenčkov, z nekaj večjimi kamni ni posledica opustitve oz. protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost zavarovanke tožene stranke. Ker gre za športni objekt v naravi, je posutost asfaltne površine s kamenčki riziko, na katerega je tožnik z uporabo športnega parka pristal. Od izkušenega rolarja, kakršen je tožnik, se pričakuje, da pregleda površino, po kateri se namerava rolati. Ni neumestna zahteva, da bi s pomočjo metle tudi sam lahko poskrbel za gladko površino. Dejstvo, da je bila metla v hišici ob napravah, je sodišče ugotovilo na osnovi izpovedi prič, zaposlenih na občini (8. točka obrazložitve). Tožnik tega ni izključil, saj ni izpovedal, da bi metlo iskal ali v objekt pogledal. 12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

1 Sedanje stanje oz. stanje športnega parka po škodnem dogodku ni pomembno, saj ne more biti v vzročni zvezi z nastalo škodo.