Jedro

Za obstoj izvenzakonske skupnosti ni odločilno dejstvo, kdaj kdo prijavi stalno prebivališče pri drugi osebi, ampak so odločilne predvsem druge okoliščine, ki dajejo skupnemu življenju moškega in ženske položaj zakonskih ali izvenzakonskih partnerjev. Tako kot zakonska zveza namreč tudi izvenzakonska skupnost temelji na svobodni odločitvi živeti skupaj, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj se ugotovi, da je dvosobno stanovanje v petem nadstropju zgradbe R. skupna last pravdnih strank in da znaša solastninski delež vsake od strank 1/2. Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev listine, ki bi bila primerna za vpis solastninske pravice v zemljiško knjigo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 216.200 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev. Zapisalo je le, da je vpogledalo celotno listinsko dokumentacijo, kar pa je preveč pavšalno. Zato preizkus odločitve sodišča prve stopnje ni mogoč. Sodišče druge stopnje se je na take razloge sodišča prve stopnje sklicevalo in s tem tudi samo kršilo pravdni postopek. Med postopkom se je tožnik izrecno skliceval na potrdilo Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 11.8.1995 in na sodni spis opr. št. 2 Id 1/90, vendar pa iz razlogov sodb sodišča druge in prve stopnje ni razvidno, ali sta bila ta dva dokaza sploh izvedena. V pritožbi je tožnik izrecno navedel, katere priče naj se zaslišijo v ponovljenem postopku in kaj naj bi te priče izpovedale. Pritožbeno sodišče je te dokazne predloge prikazalo izkrivljeno, saj je v svoji odločitvi navedlo, da naj bi priče potrdile le to, da so tožnika ob raznih prilikah našle v spornem stanovanju, v resnici pa je tožeča stranka zatrjevala, da bi te priče lahko potrdile tožnikove trditve, da je toženka izjavljala, da s tožnikom gradita hišo v Bosni in da je tožnik njen mož. Stališče pritožbenega sodišča, da morata imeti izvenzakonska partnerja prijavljeno skupno prebivališče, pa je zmotno. Za izvenzakonsko skupnost so po določbah ZZZDR potrebni predvsem drugi elementi, ne pa prijava skupnega prebivališča. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, je tožena stranka na revizijo odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

V revizijskem odgovoru je tožena stranka navedla, da revizija izpodbija le v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Zato naj jo revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrže. Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Tožeča stranka zatrjuje, da zaradi pomanjkljivih razlogov preizkus sodb sodišča druge in prve stopnje sploh ni mogoč, vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da temu ni tako.

Sodba sodišča prve stopnje je izredno obsežna in natančna. Pri obravnavanju posameznih pravnoodločilnih vprašanj in dokazni oceni izvedenih dokazov so vedno navedeni listinski in drugi dokazi (npr. izpovedbe zaslišanih prič in strank), na katere je sodišče oprlo svoje dejanske ugotovitve, dokazno oceno in materialnopravne zaključke. Drugačne revizijske trditve so netočne.

V postopku so bili izvedeni (in ocenjeni) številni dokazi. Potrdilo Mestenega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana z dne 25.9.1995, na katerega se revizija izrečno sklicuje in ki naj bi potrjevalo trditve tožeče stranke, da se je pri toženki prijavila prej, kot pa je ugotovilo sodišče, do drugačne dokazne ocene in drugačnih materialnopravnih zaključkov ne bi moglo pripeljati. Revizija namreč v zadnjem odstavku pravilno ugotavlja, da za obstoj izvenzakonske skupnosti ni odločilno dejstvo, kdaj kdo prijavi stalno prebivališče pri drugi osebi, ampak so odločilne predvsem druge okoliščine, ki dajejo skupnemu življenju moškega in ženske položaj zakonskih ali izvenzakonskih partnerjev. Tako kot zakonska zveza namreč tudi izvenzakonska skupnost temelji na svobodni odločitvi živeti skupaj, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Po ugotovitvah obeh sodišč na strani tožnika ni bil izpolnjen niti eden od navedenih elementov (zato verjetno tožnik svojo revizijo gradi le na trditvi, da se je v resnici k toženki preselil prej, kot pa sta ugotovili sodišči). V postopku pred nižjima sodiščema je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik izrečno odklanjal življenje v izvenzakonski skupnosti, čustvena navezanost, spoštovanje in pomoč pa so bili le enostranski (le s strani toženke). S takim tožnikovim odnosom do toženke ni mogla nastati izvenzakonska skupnost, pa čeprav je toženka drugim res izjavljala, da šteje tožnika za moža in da skupaj z njim gradi hišo v Bosni.

Po določbah ZZZDR izvenzakonska skupnost ne nastane le z enostransko izraženo voljo enega od partnerjev. Zato skupnosti, v kakršni sta živeli (pa še to po ugotovitvah obeh sodišč le občasno) pravdni stranki, ni mogoče opredeliti za izvenzakonsko skupnost, ki bi imela enake pravne posledice, kot če bi bila sklenjena zakonska zveza.

Zaradi neobstoja izvenzakonske skupnosti premoženja, ki je predmet tožbenega zahtevka, ni mogoče opredeliti kot skupno premoženje.

Tožbeni zahtevek je bil tedaj materialnopravno pravilno zavrnjen.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama, tožena stranka, ki je na revizijo odgovorila, pa ni zahtevala povrnitve stroškov revizijskega odgovora.