Jedro

Stanovanje, ki naj bo predmet prodajne pogodbe, v izvršilnem naslovu ni določno opredeljeno, zaradi česar ima samo dolžnik kot prodajalec možnost, da določi primerno stanovanje, ki naj bo predmet pogodbe. Upnica kot kupec namreč nima možnosti zahtevati prodaje točno določenega stanovanja, saj ne more vedeti s katerimi stanovanji dolžnik razpolaga. Poleg tega je dolžnikova obveznost po 2. odst. 129. členu SZ alternativna (403. člen ZOR oziroma 384. člen OZ).

Izrek

Pritožbi upnice se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: » Ugovor dolžnika se zavrne«.

Upničini stroški pritožbe so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v prvi točki izreka izpodbijanega sklepa ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi z dne 09.04.2004 razveljavilo. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa je sodišče odločilo, da je upnica dolžna v roku 8 dni povrniti dolžniku 55.436,00 SIT izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S tretjo točko izreka pa je sodišče prve stopnje upnici naložilo, da v roku 8 dni predlog za izvršbo dopolni tako, da v njem natančno določi predmet dolžnikove obveznosti, to je konkretno stanovanje, katerega nakup ji mora omogočiti dolžnik.

Zoper navedeni sklep se pritožuje upnica po svojem pooblaščencu. V pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Opozarja, da ni dolžnost sodišča prve stopnje odločati o določljivosti oziroma nedoločljivosti izvršilnega naslova, saj se je o tem že izreklo Višje sodišče v Kopru. Dolžnik je namreč prepričan, da je izrek izvršilnega naslova določljiv in izvršljiv.

O pritožbi upnice je Višje sodišče v Kopru že odločalo s sklepom opr. št. II Cp 362/2004 z dne 14.12.2004, s katerim je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovor dolžnika zavrnilo. Navedeni sklep pritožbenega sodišča je Ustavno sodišče Republike Slovenije na podlagi ustavne pritožbe dolžnika z odločbo Up-415/05-15 z dne 20.04.2006 razveljavilo iz razloga, ker pritožba upnice ni bila vročena dolžniku, in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

Skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-415/05-15 je bila pritožba upnice vročena dolžniku, ki je nanjo podal odgovor in se v njem skliceval na stališča iz njegove ustavne pritožbe o tem, zakaj pritožba upnice ni utemeljena.

Pritožba upnice je utemeljena.

V obravnavani zadevi je upnica vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), in sicer pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Kopru opr.št. P 1 z dne 08.09.1994 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. Cp 1032/94 z dne 15.02.1995. Iz navedenega izvršilnega naslova izhaja dolžnikova obveznost, da kot prodajalec z upnico kot kupcem, sklene prodajno pogodbo za odkup primernega nadomestnega stanovanja po pogojih iz VIII. poglavja Stanovanjskega zakona (SZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da stanovanje, ki naj bo predmet prodajne pogodbe, v izvršilnem naslovu ni določno opredeljeno, zaradi česar ima samo dolžnik kot prodajalec možnost, da določi primerno stanovanje, ki naj bo predmet pogodbe. Upnica kot kupec namreč nima možnosti zahtevati prodaje točno določenega stanovanja, saj ne more vedeti s katerimi stanovanji dolžnik razpolaga. Poleg tega je dolžnikova obveznost po 2. odst. 129. členu SZ alternativna (403. člen Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 384. člen Obligacijskega zakonika). Po prepričanju pritožbenega sodišča je zato dolžnik tisti, ki bo moral v skladu z izvršilnim naslovom določiti primerno stanovanje in z upnico skleniti prodajno pogodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje, da izvršilni naslov nalaga dolžniku le, da upnici omogoči nakup drugega primernega stanovanja po pogojih iz VIII. poglavja SZ oziroma da ji omogoči nakup stanovanja z ustrezno finančno udeležbo, ter da dolžniku ni bila naložena obveznost, da upnici priskrbi drugo primerno stanovanje, netočne, odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pa nepravilna. S tem, ko bi upnica dopolnila predlog za izvršbo tako, da bi v njem natančno določila predmet dolžnikove obveznosti, bi namreč prekoračila izvršilni naslov. Napačne pa so po oceni pritožbenega sodišča tudi ugovorne trditve dolžnika, da v obravnavanem primeru ne gre za obveznost, ki jo ne more izvršiti nihče drug. Konkretno obveznost v obravnavani zadevi, kot izhaja iz izvršilnega naslova (sklenitev prodajne pogodbe) lahko izvrši samo dolžnik, namesto njega tega ne more storiti nihče drug in je zato odločitev v sklepu o izvršbi o izrečeni denarni kazni, za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti, pravilna (1. in 2. odst. 266. člena ZIZ). Denarna kazen določena v višini 5.000.000,00 SIT pa je tudi v okviru zakonskih meja iz 2. odst. 266. člena ZIZ.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu materialno pravno zmotna, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi upnice ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor dolžnika zavrnilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.