Jedro

Za izrek pogojne obsodbe ni bilo pogojev, saj je obtoženec v krajšem časovnem obdobju storil tri enaka kazniva dejanja po 249. členu KZ, po storitvi teh dejanj pa je bil še večkrat pravnomočno obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja kot tudi za premoženjska kazniva dejanja. To pa kaže, da kazenske sankcije pri obtožencu očitno ne dosegajo pričakovanih ciljev.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega A.K. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, nastalih v postopku s tem pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 8.12.2003 obtoženega A.K. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. in 2. odstavku 249. člena KZ (točki 2 in 3 prvostopenjske sodbe), mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obtožbe kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ (točka 1 prvostopenjske sodbe) pa ga je iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo. Odločilo je tudi, da je skupaj s soobtoženim dolžan nerazdelno povrniti stroške tega kazenskega postopka ter plačati povprečnino 50.000,00 SIT. Glede stroškov oprostilnega dela sodbe pa je odločilo, da ti bremenijo proračun.

Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in prvostopenjsko sodbo v oprostilnem delu spremenilo tako, da je obtoženega A.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 249. člena KZ in mu za to dejanje določilo (pravilno: izreklo) kazen šest mesecev zapora. Pritožbi okrožne državne tožilke pa je ugodilo tudi tako, da je obtožencu za nadaljevano kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 249. člena KZ (točki 2 in 3) določilo (pravilno: izreklo) zaporno kazen deset mesecev in mu nato ob upoštevanju navedenih kazni po določbah 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen enajst mesecev zapora.

Pritožbi zagovornikov obeh obtožencev pa je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je tudi, da je obtoženi A.K. dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, nastale v zvezi z obsodilnim delom sodbe ter plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obtoženčev zagovornik je dne 15.9.2004 zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani vložil pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in jo vrne drugostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka, specialistka A.M. je v pisnem predlogu, ki je bil posredovan tudi obtožencu in njegovemu zagovorniku, predlagala, da naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča druge stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik pretežni del pritožbenih izvajanj namenja izpodbijanju dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero je bil obtoženec na prvi stopnji oproščen obtožbe, sodišče druge stopnje pa ga je spoznalo za krivega. Navaja, da je "popolnoma nesprejemljiv zaključek sodišča, da naj bi bil obtoženi K. s strani prodajalke B. prepoznan kot tisti, ki je menjal bankovec, za katerega se je pozneje ugotovilo, da je ponarejen in da prvostopenjsko sodišče tega ni upoštevalo", saj je priča določno povedala, da ji bankovec ob izročitvi ni bil prav nič sumljiv. Ocenjuje, da je brez dokazne teže ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da obtoženca (obtoženi K. in obsojeni S.J.) živita na istem naslovu, saj je na istem naslovu prijavljenih še dosti drugih oseb, kar pa še ne pomeni, da vsi tam tudi živijo. Opozarja tudi, da je prodajalna, kjer je bil ponarejen denar spravljen v obtok, v bližini romskega naselja, da vanjo prihaja veliko Romov in drugih ljudi in da je bilo tega dne v blagajni več bankovcev po 10.000 SIT (od tega dva ponarejena).

Za pravilno razumevanje vsebine in pomena izpovedbe priče T.B. je potrebna celovita presoja njenega pričevanja, tako v preiskavi kot na glavni obravnavi. V preiskavi je priča med drugim povedala, da ji je "A. (K.), ki ga sicer dobro pozna, ne ve pa, kako se piše, tega dne plačal z bankovcem za 10.000 SIT in da se je za ta denar kasneje izpostavilo, da je bil ponarejen". Glede tega bankovca je tudi povedala, "da ni polagala veliko pozornosti na denar". Tega dne je bil obtoženec izredno prijazen, kar ji je bilo čudno, pa tudi mudilo se mu je. Tega dne je tudi sodelavka (Z.Z.) dobila od kupca bankovec za 10.000 SIT in rekla, da se ji zdi sumljiv. Na glavni obravnavi pa je priča še povedala, "da pri bankovcu, ki ji ga je dal K., ni opazila nič sumljivega".

Ugotoviti je treba, da sodišče druge stopnje izpovedbo priče T.B. v preiskavi, kot jo predstavlja pritožnik, povzema vsebinsko korektno, četudi ne dobesedno in da te izpovedbe ni mogoče razumeti samo v enem pomenu. Zgolj na podlagi jezikovnih znakov bi bila sicer možna tudi takšna razlaga, kot jo ponuja zagovornik, to je, da je priča obtoženega K. prepoznala kot osebo, ki ji je izročila ponarejen bankovec. Ob upoštevanju celotne izpovedbe priče, pričevanja druge prodajalke Z.Z., ki jo dopolnjuje (ta je istega dne v isti prodajalni od drugega obtoženca S.J. prejela bankovec za 10.000 SIT enake serijske številke in že takoj ob izročitvi opazila, da je drugačen kot pravi bankovec) ter celotne obrazložitve izpodbijane sodbe pa je mogoče razloge izpodbijane sodbe razumeti tudi v tem smislu, da višje sodišče ne trdi, da je B. že ob izročitvi bankovca opazila, da je ponarejen, saj je priča v preiskavi določno povedala, da na izročen bankovec ni bila pozorna, zato je tudi razumljivo, da tedaj ni opazila nikakršnih posebnosti, kot je povedala na glavni obravnavi in da sta glede na okoliščine skupaj z Z. oba obtoženca osumili šele kasneje pri sortiranju denarja, ko sta ugotovili, da imata dva bankovca enako številko in da sta drugačna, kot bi bila izprana.

Očitno je v tem smislu njeno izpovedbo razlagalo tudi višje sodišče, ki je v zvezi s kaznivim dejanjem S.J. (točka 1) ugotovilo, da sta prodajalki T.B. in Z.Z. podrobno in prepričljivo izpovedali o obisku obeh obtožencev v trgovini ter izročitvi bankovcev za 10.000 SIT in da sta šele pozneje po sortiranju bankovcev ugotovili, da imata enaki serijski številki ter takoj pomislili na oba obtoženca, ki sta ju nato po intervenciji policije tudi prepoznali. Upoštevanje izpovedbe priče T.B. v navedenem pomenu v sodbi sodišča druge stopnje je zato sprejemljivo, zaradi česar je tudi utemeljena ugotovitev tega sodišča, da prvostopenjsko sodišče teh dejstev, ni upoštevalo; iz razlogov prvostopenjske sodbe namreč izhaja, da je upoštevalo zgolj tisti del njene izpovedbe na glavni obravnavi, ko je povedala, da tedaj ni opazila na bankovcu nikakršne posebnosti.

Kolikor pritožnikova kritika drugostopenjske sodbe obsega tudi očitek o kršitvah zakona, je treba ugotoviti, da sodišče druge stopnje glede na že omenjene razloge izpovedbe T.B. ni ocenjevalo drugače kot prvostopenjsko sodišče, kar bi bilo v nasprotju s 5. odstavkom 392. člena ZKP, pač pa je ob pravilnejšem upoštevanju dejstev, ki izhajajo iz njene izpovedbe ocenilo, da je njena izpovedba za obtoženca obremenilna v večji meri, kot to ugotavlja prvostopenjsko sodišče. V izpodbijani sodbi tudi ni podana morebitna "protispisnost" (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), saj sodišče druge stopnje pravilno navaja in razlaga izpovedbo T.B. Za presojo zadeve so pomembne tudi nekatere druge okoliščine, ki izhajajo iz prvostopenjske in drugostopenjske sodbe in so relevantne za sklepanje o obstoju kaznivega dejanja in obtoženčevi krivdi.

Ugotovljeno je bilo, da sta obtoženi K. in S.J. (glede tega obtoženca je sodba pravnomočna) istega dne, v časovnem razmaku približno dveh ur, bila v trgovini M. - K.B. in da je najprej bil tam K., za njim pa še J. Glede J. je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je prodajalki Z.Z. izročil ponarejen bankovec za 10.000 SIT, saj je ta takoj opazila, da je bil bankovec drugačen in si ga je zato tudi zapomnila. Z ekspertizo Banke Slovenije je bilo ugotovljeno, da sta bila oba bankovca enakih serijskih številk in da sta bila ponarejena. Obtoženi K. in J. sta, kot je povedal prvi, "polbrata", prijavljena sta na istem naslovu in sta tega dne v krajšem časovnem presledku obiskala isto trgovino, kar pomeni, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, da sta imela medsebojne stike. Obtoženi K. je v navedenem obdobju očitno spravljal ponarejen denar v obtok, saj je bil z isto sodbo pravnomočno obsojen, da je spravil v obtok oziroma si priskrbel še dva bankovca po 10.000 SIT enakih serijskih številk. Na podlagi navedenih okoliščin je moglo sodišče druge stopnje zanesljivo sklepati o obtoženčevi krivdi tudi za to kaznivo dejanje, zlasti še, ker niso bili ugotovljeni nasprotni indici, ki bi izpodbijali pravilnost takšne presoje.

V obravnavanem primeru je predmet presoje sodišča tretje stopnje zgolj kaznivo dejanje pod točko 3, skupaj z odločbo o kazenski sankciji, glede katerega je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjsko sodbo in obtoženca spoznalo za krivega (3. točka 1. odstavka 398. člena ZKP). Pravilnosti in zakonitosti sodbe v zvezi z ostalimi kaznivimi dejanji s pritožbo na tretji stopnji ni mogoče izpodbijati in je sodba v tem delu postala materialno pravnomočna. Zato Vrhovno sodišče zagovornikovih pritožbenih navedb, kolikor presegajo dovoljen zakonski okvir, ni upoštevalo.

Zagovornik navaja, da obtoženec ne razume dobro izreka sodbe in da mu tudi ni jasno, kako je drugostopenjsko sodišče spremenilo kazensko sankcijo in mu prisodilo zaporno kazen; v nadaljevanju pritožbe pa opozarja še na težke in deloma spremenjene družinske in socialne razmere obtoženca po očetovi smrti ter negativne posledice morebitnega prestajanja obtoženčeve zaporne kazni, s čimer smiselno uveljavlja pritožbeni razlog po 4. točki 370. člena ZKP.

Pritožnikovih pavšalnih navedb o nerazumevanju izreka ni mogoče upoštevati kot očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (nerazumljivosti izreka), ker zagovornik te kršitve z ničemer ne utemelji. Tudi preizkus razumljivosti oziroma jasnosti izreka sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 398. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 383. člena ZKP) takšnih pomanjkljivosti v izreku in obrazložitvi ni pokazal. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč določno izhaja, kot pravilno pojasnjuje tudi že vrhovna državna tožilka v svojem mnenju, da je sodišče druge stopnje (skladno z določbo 5. odstavka 392. člena ZKP) v celoti ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca, obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja pod točko 1 prvostopenjske sodbe, za katero je bil na prvi stopnji oproščen obtožbe in mu za to dejanje izreklo kazen šest mesecev zapora. Pritožbi državnega tožilca pa je ugodilo tudi v tem obsegu, da je obtožencu namesto pogojne obsodbe za nadaljevano kaznivo dejanje po 2. odstavku 249. člena KZ (točki 2 in 3) izreklo zaporno kazen v enakem trajanju deset mesecev, nato pa mu je po določbah o steku izreklo enotno kazen enajst mesecev zapora, navedene spremembe, vključeno z odločbo o kazenski sankciji, je tudi ustrezno obrazložilo in povedalo, katere okoliščine je upoštevalo pri izreku kazenske sankcije.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji v okviru pritožbenih navedb, s katerimi se zagovornik smiselno zavzema za obtoženčevo milejšo kaznovanje, je pokazal, da v obravnavanem primeru ni pogojev za izrek pogojne obsodbe, kot je pravilno poudarilo že sodišče druge stopnje. Proti takšni spremembi govorijo predvsem okoliščine obravnavanih kaznivih dejanj in njihova teža, saj je obtoženec v krajšem časovnem obdobju storil tri enaka kazniva dejanja po 249. členu KZ, po storitvi teh dejanj pa je bil še večkrat pravnomočno obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja kot tudi za premoženjska kazniva dejanja. To pa kaže, da kazenske sankcije pri obtožencu očitno ne dosegajo pričakovanih ciljev. Družinske in socialne razmere obtoženca, na katere se sklicuje zagovornik (očetova smrt po izreku drugostopenjske sodbe, dolžnost preživljanja številne družine) nimajo takšne teže, da bi lahko vplivale na spremembo kazni.

Ker po navedenem niso podani razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik in tudi ne kršitve zakona, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP), je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Na podlagi 4. odstavka 95. člena v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP je Vrhovno sodišče obtoženca oprostilo plačilo stroškov, nastalih pred sodiščem tretje stopnje, saj je obtoženec brez premoženja, brez rednih prejemkov in preživlja tri mladoletne otroke, zunajzakonska partnerica pa prejema zgolj socialno pomoč.