Jedro

Denarna kazen po 226. členu ZIZ se izterja v korist proračuna in ne v korist tožnikov. Navedeno namreč izhaja iz namenske razlage omenjenega člena. Namen denarne kazni za primer neizpolnitve obveznosti ne more biti kompenzacija za nematerialno škodo, kot to zahtevata tožnika, saj je ravno kompenzacija oziroma odškodnina za nematerialno škodo predmet pravdnega postopka, v okviru katerega tožnika predlagata njeno zavarovanje. Namen zavarovanja terjatve je varstvo upnika pred ravnanji tožnika, ki bi preprečila kasnejšo izpolnitev pravnomočne odločbe.

V skladu z 268. členom ZIZ ima sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem postopku, učinek sklepa o izvršbi in mora kot tak vsebovati tudi ustrezno sredstvo izvršbe, sicer začasne odredbe ni mogoče realizirati. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je predlog za začasno odredbo, ki je vseboval neustrezno izvršilno sredstvo, v celoti zavrnilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe.

2.Zoper navedeni sklep sta se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP) pritožila tožnika, ki predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Tožnika navajata, da Zakon o izvršbi in zavarovanju2 (v nadaljevanju: ZIZ) ne izključuje možnosti izreka denarne kazni v korist upnika. V skladu s prvim odstavkom 273. člena ZIZ sme sodišče izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Stališče, da se denarna kazen izterja v korist proračuna, je izoblikovala sodna praksa, ki ni formalni pravni vir. Izrek denarne kazni v korist tožnikov zasleduje enak namen kot denarna kazen po 226. členu ZIZ, tj. sili toženo stranko v pravočasno izpolnitev obveznosti ter hkrati predstavlja kompenzacijo za nematerialno škodo zaradi nespoštovanja umika. Nadalje tožnika sodišču prve stopnje očitata: i) da bi predlog za izrek denarne kazni lahko zavrnilo le v delu, s katerim tožnika predlagata izrek denarne kazni v svojo korist, ii) da bi lahko v celoti zavrnilo zahtevek tožnikov v delu, ki se nanaša na denarno kazen in ga nadomestilo s pravilnim izrekom, saj v skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ sodišče izreče denarno kazen ne glede na to, ali je predlog podan in iii) da ne bi smelo zavrniti celotnega predloga zgolj zaradi navedbe napačnega prejemnika denarne kazni oziroma da bi moralo samo spremeniti predlog za izdajo začasne odredbe tako, da bi plačilo denarne kazni namesto v korist tožnikov naložilo v korist proračuna, pri čemer se sklicujeta na sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 21/2011 z dne 15. 11. 2021. Navajata, da jima je bila v posledici zavrnitve celotnega predloga zgolj zaradi navedbe, da se denarna kazen izterja v njuno korist, odvzeta pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS. Nadalje očitata, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev in presojalo ostalih predpostavk za začasno odredbo, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu URS.3 Očitata tudi kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj denarna kazen v korist tožnikov ni ustrezno sredstvo izvršbe.

4.Toženke v odgovoru pritožbi nasprotujejo in predlagajo njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V tej pravdi tožnika zahtevata umik objave in plačilo 10.000 EUR. V predlogu za začasno odredbo sta predlagala, da morajo toženke v roku 48 ur s portala https://...si umakniti dve objavi in sicer objavo "Na A. ..." z dne 3. 12. 2025, pri čemer v zvezi s to objavo zahtevata tudi umik povezanih objav na portalu Facebook in YouTube ter objavo "A.: ...". Predlagala sta, da se toženkam prepove kakršnokoli nadaljnje razširjanje vsebin, ki izhajajo iz sporne objave in se nanašajo na tožnika, brez njunega izrecnega soglasja. Nenazadnje pa sta predlagala, da se toženkam, v primeru neizpolnitve navedene obveznosti v roku 48 ur, izreče denarna kazen v višini 500,00 EUR za vsak dan zamude za in v korist vsakega tožnika, pri čemer denarna zneska zapadeta vsak dan zamude do najvišje višine 5.000,00 EUR. Zahtevala sta tudi zakonske zamudne obresti.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se denarna kazen po 226. členu ZIZ izterja v korist proračuna in ne v korist tožnikov. Navedeno namreč izhaja iz namenske razlage omenjenega člena.4 Namen denarne kazni za primer neizpolnitve obveznosti ne more biti kompenzacija za nematerialno škodo, kot to zahtevata tožnika, saj je ravno kompenzacija oziroma odškodnina za nematerialno škodo predmet pravdnega postopka, v okviru katerega tožnika predlagata njeno zavarovanje. Namen zavarovanja terjatve je varstvo upnika pred ravnanji tožnika, ki bi preprečila kasnejšo izpolnitev pravnomočne odločbe.5

8.V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ je sodišče tudi v postopku zavarovanja vezano na zahtevek strank, kar pomeni, da je vezano tudi na izvršilno sredstvo, ki ga stranka predlaga. Če bi sodišče prve stopnje i) zavrnilo del predloga tožnikov, ki se nanaša na plačilo denarne kazni v njuno korist zgolj v tem delu, ii) v celoti nadomestilo predlog za izrek denarne kazni s predlogom, ki bi vseboval ustrezno izvršilno sredstvo ali iii) ga zgolj spremenilo na način, da denarna kazen izterja v korist proračuna namesto v korist tožnikov, bi s tem prekoračilo predlog tožnikov in odločilo mimo njune volje.

9.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve po 14. točki 339. člena ZPP in ni poseglo v pravico tožnikov do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, saj je v 10. in 11. točki obrazložitve sklepa obširno pojasnilo, zakaj je denarno kazen po 226. členu ZIZ mogoče izterjati le v korist proračuna. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje v 11. točki izpodbijanega sklepa v zvezi s tem, da je izbira pravilnega sredstva izvršbe ena izmed materialnopravnih predpostavk za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe. V skladu z 268. členom ZIZ ima sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem postopku, učinek sklepa o izvršbi in mora kot tak vsebovati tudi ustrezno sredstvo izvršbe, sicer začasne odredbe ni mogoče realizirati. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je predlog za začasno odredbo, ki je vseboval neustrezno izvršilno sredstvo, v celoti zavrnilo. Očitek, da bi moralo ravnati enako kot Vrhovno sodišče v zadevi III Ips 21/2011, ni utemeljen, saj zadevi nista primerljivi. V citirani zadevi je Vrhovno sodišče sicer res samo poseglo v več sklepov, vendar je to storilo v okviru zahteve za varstvo zakonitosti, katere namen je odpraviti materialnopravno zmotne odločitve in zagotoviti enotno uporabo prava. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in je, kot že pojasnjeno, vezano na predlog, kakršnega sta tožnika postavila.

10.Ker zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

11.Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom in prvim odstavkom 161. člena ZPP). Enako svoje pritožbene stroške krije tožena stranka, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi in stroški zato niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.

2Uradni list RS, št. 51/1998, s spremembami.

3Tožnika se sklicujeta na pravico do sodnega varstva iz Ustave RS, a navajata 22. člen Ustave RS. Gre za očitno napako pri sklicu na člen, zato bo pritožbeno sodišče upoštevalo, da se tožnika sklicujeta na 23. in ne 22. člen Ustave RS.

4Da je takšna razlaga pravilna, potrjuje tudi VSRS sklep III Ips 21/2011, na katerega se v pritožbi sklicujeta tožnika.

5Prim. 7. tč. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. I Cp 587/2017 z dne 15. 3. 2017.