Jedro

Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi zatrjevane poškodbe utrpela v prometni nesreči. Izvedenec cestnoprometne stroke in izvedenec travmatolog sta ugotovila, da tožnica ni utrpela poškodb, ki jih zatrjuje. Dokazala pa je, da je prišlo do trka v prometni nesreči, vendar ta trk ni povzročil tožničine škode. Nekaj ur trajajoča bolečina pa ne pomeni pravnorelevantne škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v III. točki izreka tako, da se znesek 872,10 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 763,22 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo odškodnine 2.700,00 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke 872,10 EUR.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je zavrnilo zahtevek, ker je šlo v konkretnem primeru za minimalen trk, ki po naravi stvari proizvede majhne sile, ki ne povzročajo poškodb. Angažiralo je izvedenca cestnoprometno stroke, ki je ocenil, da je bila trčna hitrost 26,5 kilometrov na uro. Tožnica je trdila, da pride do poškodb že pri nižji hitrosti. To izhaja iz raziskave ADAC z dne 7. 2. 2012, ki je pokazala, da lahko pri trku avtomobila, ki se zgodi pri hitrosti 10 km/h in kjer ni deformacije na vozilu, pride do nihajnih poškodb udeležencev v prometu. Gre za tako imenovane elastične trke, kjer na osebnih vozilih niso nastale sledi poškodbe, so pa poškodbe ljudi. Tožnica je izpostavila tudi trditve travmatologa dr. A. A. z dne 3. 11. 2004, kjer izvedenec pojasnjuje, da lahko pride do telesnih poškodb pri oškodovancih tudi v prometnih nesrečah, kjer ni nastala nobena materialna škoda na avtu. Sodišče teh dveh dokazov ni ocenilo in ni razložilo, zakaj jih ni upoštevalo. Gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ko je verjetnost za nastalo poškodbo več kot polovična, je šteti, da je v škodnem dogodku prišlo do zatrjevanih poškodb (II Cp 2949/2012). Izvedenec K. pa je ugotovil bistveno večjo hitrost. Tudi izvedenka travmatologinja v izvedeniškem mnenju dopušča možnost, da je tožnica v posledici škodnega dogodka trpela lažje telesne bolečine in je potrdila obseg neugodnosti tekom zdravljenja. Potrdila je, da se je tožnica ob nezgodi ustrašila in pristala primarni strah, blažji sekundarni strah pa je trpela do konca pregleda v urgentni kirurški ambulanti. Sodišče se je zmotno oprlo na navedbe izvedenca K., ki je primerjal sile, ki so delovale na tožnico s silami, ki so prisotne v vsakdanjem življenju. S tem je presegel svoje kompetence in se spustil v raziskovanje tega, ali je lahko pri ugotovljenih silah, ki so delovale na telo tožnice, prišlo do zatrjevanih poškodb, kar pa ne sodi v okviru njegovih kompetenc. Pritožuje se tudi glede odločitve o pravdnih stroških. Zavarovalnica niti odvetnik nima stroškov po Odvetniški tarifi. Zavarovalnica je priglasila 30,00 EUR in plačano izvedenino. Sodišče pa je prisodilo 1.605,32 EUR stroškov.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o pravdnih stroških.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker tožnica ni uspela dokazati dveh izmed obveznih elementov, ki sta potrebna za nastanek odškodninske obveznosti. Ni ji uspelo dokazati, da bi utrpela zatrjevano poškodbo in da bi ta poškodba imela za posledico takšno škodo, ki ji pravo nudi varstvo (pravno relevantna škoda). Tožena stranka je ugovarjala vzročni zvezi med zatrjevanimi poškodbami in škodnim dogodkom, ker je bila poškodba na vozilu minimalna in je med udeleženci prišlo do rahlega in blagega dotika oziroma trka. Tožena stranka je tudi ugovarjala, da so hitrost in sile, ki so delovale na tožničino telo, bile minimalne in da zato ni mogla utrpeti zatrjevanih poškodb. Diagnosticirana je bila le udarnina spodnjega dela hrbta ne pa diagnoza udarnine prsne hrbtenice. Tožena stranka je še trdila, da je izvedenec cestnoprometne stroke opredelil mehanizme in sile delovanja na telo tožnice, da so bile sile minimalne in da to ni moglo pripeljati do zatrjevanih poškodb.

6. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca cestnoprometne stroke, ki je podal ugotovitve: - zavarovanka tožene stranke je s svojim vozilom v času trčenja imela hitrost 26,5 km/h; - med vozili je prišlo do kontakta na mestu zunanjih elementov karoserije, ki so trdnostno manj stabilni in se deformirajo že pri nižjih silah; - izvedenec je izračunal, da je na tožničino telo deloval pospešek 0,45 gramov in je to primerjal s pospeški v vsakdanjem življenju, kot je na primer pospešek pri kihanju, kašlju in klofuti; - izsledki kažejo, da je spodnji limit za oceno verjetnosti telesnih poškodb pri pospeških oziroma pojemkih vozila nad 3,0 grama; - pospešek je deloval na tožnico tako, da je njeno telo potisnil v desno in nazaj v naslon sedeža, pri tem pa je varnostni pas, če je bil pravilno nastavljen, brez kritičnih posledic zaustavil telo tožnice.

7. Ko je tožeča stranka prijela izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke se z njim ni strinjala, vendar ni predlagala dopolnitve ali neposrednega zaslišanja (list. št. 167). Tožeča stranka tudi ni predlagala, da bi izvedenec opravil primerjavo svojih ugotovitev s trditvami tožeče stranke, ki jih je podala z izvedeniškim mnenjem dr. A. A. z dne 3. 11. 2004. Zato je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svoje odločitve na ugotovitve izvedenca v tej pravdi.

8. Pritožba sicer trdi, da je izvedenec brez posebnega naloga sodišča podal primerjave s pospeški v vsakdanjem življenju. Pri tem spregleda, da je to bilo naloženo izvedencu v sklepu sodišča in da je ta vprašanja postavila tožena stranka v pripravljalni vlogi na list. št. 136. Zato je izvedenec utemeljeno podal izračune in primerjave sil in pospeškov, ki so delovali na telo tožnice.

9. Izvedenka medicinske stroke pa je ugotovila, da ni verjetno, da je tožnica v prometni nesreči utrpela diagnozo: udarnino hrbta, kjer je bila privezana z varnostnim pasom, ker ima atletski habitus in da je bila predhodno brez poškodb. Ob sami nesreči pa je dopustila z majhno verjetnostjo možnost, da je trpela lahke bolečine, da pa ni bilo bolečin hude in srednje intenzitete. Za primarni strah je ugotovila, da ga ni utrpela, saj škodni dogodek ni bil grozovit in ni bil življenjsko ogrožajoč; spraševala se je tudi o sekundarnem strahu, saj je bilo malo verjetno, da je tožeča stranka v škodnem dogodku utrpela poškodbe, ki jih je opisala pri pregledu v SB Celje. Izvedenka je ugotovila, da ni bilo bodočega strahu in ga ni bilo pričakovati, da ni imela anatomskih in funkcionalnih posledic v vsakdanjem življenju, tako tudi ne pri športu ali poklicu. Izvid RTG je bil normalen in je bila nadaljnja diagnostična obdelava nepotrebna, zato je sklepala, da je malo verjetno, da bi tožnica v prometni nesreči utrpela zatrjevane telesne poškodbe.

10. Sodišče je še ugotovilo, da je priča B. B. izpovedala, da je bil trk tako blag, da se niso premaknile epruvete, ki so bile na sovozniškem sedežu in da bi ob večjem trku padle iz sedeža. Tožnica se je oglasila v SB Celje šele popoldne ob 15.00 uri, škodni dogodek pa je bil 8.40, vmes pa je odpeljala psa na operacijo v ... V bolnici so ji sicer predpisali analgetike, vendar izvedenka ugotavlja, da to še ne pomeni, da so bile bolečine in da jih je jemala. Tudi obiskovanje fizioterapije po mnenju izvedenke, škode ne dokazuje. Meni, da je bila fizioterapija najverjetneje nepotrebna.

11. Na podlagi obeh izvedeniških mnenj in zaslišanje tožnice ter priče C. C. in B. B., je sodišče sklenilo, da tožnici ne sledi, da bi utrpela vse opisane poškodbe iz tožbe in da bi takšne poškodbe bile posledica prometne nesreče. Pritožbeno sodišče se s to dokazno oceno strinja.

12. Pritožbi pa je treba odgovoriti, da je sodišče ugotovilo, da se je prometna nesreča res zgodila in da je tožnica lahko pridobila udarnino hrbta, lažje telesne bolečine na dan poškodbe. Izvedenka pa je ugotovila, da obisk na urgenci še ne pomeni trpljenja sekundarnega strahu, da pa je dogodek nekoliko bil neugoden in je vse izzvenelo po pregledu v urgentni ambulanti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnica tudi po tem izvedeniškem mnenju napisala, da se ne strinja povsem s podanim izvedeniškim mnenjem, da pa ne bo predlagala dopolnitve mnenja ali neposrednega zaslišanja izvedenke (list. št. 108).

13. Iz povedanega sledi, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožnica ni dokazala, da bi zatrjevana škoda nastala in da bi bila posledica prometne nesreče. Pritožbi pa je treba odgovoriti, da je sodišče ugotovilo, da je bil škodni dogodek, da je tožnica utrpela udarec v hrbet, vendar, da ta škoda ni bila takšna, da bi ji pravo nudilo varstvo oziroma, da ne gre za pravno relevantno škodo. Nekaj ur trajajoče lahke bolečine še ne privedejo do nastanka odškodninske obveznosti. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da se najrazličnejše nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih trpi oškodovanec, obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine.1 Tudi, če je nastala nekaj ur trajajoča lažja bolečina, ni pri tožnici povzročila takšnega trpljenja, da bi bilo potrebno z odškodnino vzpostaviti porušeno psihično ravnotežje. Drugih oblik škode, ki jih je zatrjevala, pa tožnica ni dokazala. Strah ob samem dogodku, ki ni bil ogrožajoč za njeno zdravje, tudi ne more biti pravno relevantna škoda. Tudi obisk na urgenci ni potrdil, da bi bila tožnica tako poškodovana, da bi bila upravičeno v skrbeh za svoje zdravje. Sodišče je tako pravilno v tem delu sledilo izvedenki medicinske stroke.

14. Pritožba še trdi, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ker sodišče ni upoštevalo raziskave ADAC z dne 7. 2. 2012 in izvedeniškega mnenja dr. A. A. Gre za strokovno mnenje in izvedeniško mnenje, ki sta nastali pred škodnim dogodkom in jih v tej pravdi sodišče ni pridobilo kot izvedeniški mnenji. Zato je sodišče pravilno v tej pravdi upoštevalo in se oprlo na izvedeniški mnenji v pravdi. Posredno pa je tudi sklepalo, da so navedbe tožeče stranke, kjer se je sklicevala na izvedeniško mnenje dr. A. A. in raziskavo ADACa, pravno nerelevantne. Tožeča stranka bi morala oba izvedenca, ki sta bila postavljena v tej pravdi, soočiti s svojimi trditvami iz listin pred pravdo. Vendar je tožeča stranka izrecno sporočila sodišču, da ne bo predlagala dopolnitve izvedeniških mnenj in tudi ne neposrednega zaslišanja obeh izvedencev. Tako sta predložena dokaza ostala na nivoju trditev tožeče stranke, ki jih tožeča stranka ni uspela dokazati, sodišče pa je na te navedbe „odgovorilo“ tako, da se je oprlo na obe izvedeniški mnenji med pravdo.

15. Tako je sodišče prve stopnje na pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. To je narekovalo zavrnitev pritožbe glede glavne stvari in potrditev sodbe v tem delu (353. člen ZPP).

16. Pač pa ima tožeča stranka delno prav, ko opozarja, da je tožena stranka priglasila stroške 30,00 EUR kot materialne stroške in za izvedenca cestnoprometne stroke, kar je bilo 733,22 EUR. Tako izračun pokaže, da gre toženi stranki priznati 763,22 EUR in ne kot piše v izreku sodbe 872,10 EUR. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi delno ugodilo in izrek o stroških spremenilo na podlagi zaznamovanih stroškov tožene stranke. Pregled pritožbe pokaže, da je tožeča stranka uspela z minimalnim delom svoje pritožbe, zato ji ni mogoče priznati pritožbenih stroškov (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Primerjaj sklep Bivše zvezne skupne seje 15. in 16. 10. 1986, Poročilo VSS 2/86, stran 7.