Jedro

Sodišče pred sprejemom odločitve, ki temelji na podatkih, ki izhajajo iz uradnih evidenc, ni dolžno o teh podatkih obveščati storilca in mu omogočiti, da bi se do njih opredelil pred izdajo odločitve. V predmetnem postopku gre namreč za odločanje o izvrševanju že pravnomočno izrečene sankcije oziroma ukrepa in ne za odločanje o storilčevi odgovornosti za storjeni prekršek. Kontradiktornost v postopkih v zvezi z izvrševanjem sankcij pa se lahko zagotavlja tudi v fazi pritožbenega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilca se oprosti plačila sodnih taks za pritožbeni postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (v nadaljevanju predlog za odložitev izvršitve) ter ga oprostilo plačila sodnih taks.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilčeva zagovornica, ki sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo določila ZP-1 ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku, ker je storilcu kršilo pravico do izjave (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je bilo storilcu s sklepom Okrajnega sodišča v Celju EPVD 92/2021 z dne 22. 2. 2021, ki je postal pravnomočen 11. 3. 2021, izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilec je še pred pravnomočnostjo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja vložil predlog za odložitev izvršitve. Sodišče prve stopnje je ob ugotavljanju pravočasnosti in dovoljenosti storilčevega predloga ugotovilo, da iz evidence kazenskih točk pri Ministrstvu za pravosodje in podatkov o zadevi EPVD 461/2018 Okrajnega sodišča v Celju izhaja, da od dneva poteka preizkusne dobe določene z zadnjim sklepom o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja EPVD 461/2018 z dne 21. 8. 2018, ki je trajala do 23. 5. 2019, še nista minili dve leti. Ker četrti odstavek 202.d člena ZP-1 določa, da se predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnega vozniškega dovoljenja zavrže, če od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja še nista minili dve leti, je sodišče prve stopnje glede na povzete ugotovitve utemeljeno in zakonito zavrglo storilčev predlog za odložitev izvršitve.

5. Iz citirane določbe četrtega odstavka 202.d člena ZP-1 jasno izhaja, da je sodišče v okviru odločanja o predlogu za odložitev izvršitve dolžno poleg pravočasnosti in popolnosti predloga za odložitev izvršitve presojati tudi njegovo dovoljenost po četrtem odstavku 202.d člena ZP-1 in v okviru tega preverjati, ali je bilo storilcu v preteklosti že odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in ali je od dneva izteka preizkusne dobe po zadnjem sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja že preteklo obdobje dveh let. Za presojo tega pogoja mora sodišče vpogledati v evidenco kazenskih točk pri Ministrstvu za pravosodje, v katero se vpisujejo le podatki, ki izhajajo iz pravnomočnih odločb sodišč in prekrškovnih organov. Pogoj za nastop pravnomočnosti je ustrezna vročitev odločbe, s katero se zagotavlja seznanitev storilca z odločbo in dejstvi, ki iz nje izhajajo. Zato se šteje, da je s podatki, ki izhajajo iz uradnih evidenc, storilec seznanjen in sodišče pred sprejemom odločitve, ki temelji na podatkih, ki izhajajo iz uradnih evidenc, ni dolžno o teh podatkih obveščati storilca in mu omogočiti, da bi se do njih opredelil pred izdajo odločitve. V predmetnem postopku gre namreč za odločanje o izvrševanju že pravnomočno izrečene sankcije oziroma ukrepa in ne za odločanje o storilčevi odgovornosti za storjeni prekršek. Kontradiktornost v postopkih v zvezi z izvrševanjem sankcij pa se lahko zagotavlja tudi v fazi pritožbenega postopka, zato sodišče s svojim postopanjem v predmetni zadevi kljub temu, da storilcu ni vročalo v izjavo ter mu omogočilo, da bi se seznanil s podatki, ki izhajajo iz uradnih evidenc tj. skupne evidence kazenskih točk, ni kršilo storilčeve pravice do izjave v postopku, niti pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter 6. člena EKČP, kot to neutemeljeno navaja zagovornica v pritožbi. Ne glede na to, ali je bil storilcu vročen uradni zaznamek na listni št. 7 ali ne, je namreč storilec seznanjen z dejstvom, da mu je v preteklosti že bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kot tudi s podatki o tem kdaj je začela teči preizkusna doba po prejšnjem sklepu o odložitvi izvršitve ter kdaj se je iztekla. Tako bi se lahko glede tega zagovornica izjavila vsaj v pritožbi, vendar v pritožbi ne navaja, da bi bile ugotovitve sodišča prve stopnje glede tega, kdaj se je iztekla preizkusna doba po zadnjem sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja neutemeljene oziroma napačne. Ob ugotovitvah, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa je sprejeta odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

6. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

7. Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je storilec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.