Jedro

1. Delavec v državnem organu lahko sklene delovno razmerje šele na podlagi odločbe funkcionarja, ki vodi upravni organ (predstojnika), seveda pa mora nastopiti tudi delo pri delodajalcu.

2. Dopisi tožene stranke pred izdajo odločbe pristojnega organa o sklenitvi delovnega razmerja ne pomenijo, da je tožnik sklenil delovno razmerje, tudi če je tožena stranka z navedenimi dopisi že praktično napovedala, da bo s tožnikom sklenila delovno razmerje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku izreka delno spremeni tako, da se znesek 154.520,00 SIT zniža na 63.400,00 SIT.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevke tožnika za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 26.10.1999, s katero je ta preklicala svojo odločitev o sklenitvi delovnega razmerja s tožnikom kot kandidatom za policista, za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 12.11.1999, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnika zoper odločbo z dne 26.10.1999, zahtevek, da mu je dolžna v skladu s predhodno odločbo z dne 18.8.1999 priznati vse pravice iz dela in po delu za obdobje od 1.11.1999 do 31.12.2000, mu izplačati pripadajoče plače v skladu z veljavno zakonodajo in kolektivno pogodbo, z zamudnimi obrestmi, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za obdobje od 1.11.1999 do 31.12.2000 ter mu povrniti stroške postopka. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 154.520,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2002 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter samo odloči o zadevi (pravilno, da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi), podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je tožena stranka s svojim ravnanjem kršila diskrecijsko pravico iz 67. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur.l. RS št. 49/98). Tožnik je v kandidacijskem postopku po razpisu za kandidata policista uspel, tožena stranka pa je svoje ravnanje pojasnila šele v odgovoru na tožbo. Nikoli ni bil spoznan za krivega storitve prekrška, prejudiciranje njegove krivde pa je neutemeljeno in nesprejemljivo. Svojo nedolžnost izkazuje z odločbami sodnika za prekrške, ki jih je pridobil šele po koncu obravnave na sodišču prve stopnje in s katerimi so bili postopki o prekršku ustavljeni. Obrazložitev izpodbijane sodbe je tudi pomanjkljiva glede na njegovo zatrjevanje, da je eden od možnih razlogov za ravnanje tožene stranke sklenitev delovnega razmerja z D. J.. V nadaljevanju pritožbe natančneje navaja in pojasnjuje, da ni storil nobenega od očitanih prekrškov. Zato izpodbija nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje. Ne strinja se tudi z razlogi sodbe v smeri, da ni nikoli nastopil delovnega razmerja in se tudi 1.11.1999 ni javil na PP Murska Sobota. S strani tožene stranke je namreč prejel obvestilo, da ta ni več zainteresirana za sklenitev delovnega razmerja z njim. Zato ni imel nobenega razloga, da bi se 1.11.1999 javil pri toženi stranki. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj po 162. členu ZPP državni organ, ki se udeležuje postopka, nima pravice do nagrade. Državno pravobranilstvo je sicer podalo le odgovor na tožbo in vložilo eno pripravljalno vlogo ter se enkrat udeležilo obravnave, kasnejšo vlogo z dne 23.11.2001 pa je napisala tožena stranka sama, prav tako pa se je nadaljnjih narokov udeleževal njen predstavnik in ne pravobranilec.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe iz pritožbenih razlogov in razlogov, na katere samo pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) ugotavlja, da sodišče ni bistveno kršilo določb postopka, da je ugotovilo vsa relevantna dejstva v postopku in da je pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka.

Za pravilnost odločitve v konkretni zadevi niso pomembni zaključki sodišča prve stopnje o tem, ali je tožnik storil očitane prekrške ali ne, zaradi česar jih pritožbeno sodišče v tem delu kot pravno nepomembne zanemarja, enako s tem povezane razloge pritožbe. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo pravilno oprlo tudi na ugotovitev, da tožnik s toženo stranko še ni sklenil delovnega razmerja, glede na to pa je pravilno zavrnilo tudi njegove tožbene zahtevke.

Tedaj veljavni ZPol je določal nekatere posebnosti pri sklepanju delovnega razmerja v policiji, npr. v zvezi s pogoji za sklenitev delovnega razmerja, možnostjo ugotavljanja varstvenih zadržkov za delo (67. člen), sklepanje delovnega razmerja brez javne objave (75. člen) in da policija kandidatu, s katerim ni bilo sklenjeno delovno razmerje, ni dolžna sporočiti razlogov za svojo odločitev (76. člen). Ker pa ZPol ne ureja celovito postopka sklepanja delovnega razmerja, je potrebno upoštevati tudi splošne predpise, in sicer Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur.l. RS št. 15/90-38/99), Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93) in Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Zlasti pomembna je s tem v zvezi določba 3. člena ZDDO, da delavec sklene delovno razmerje za nezasedeno delovno mesto, določeno v aktu o sistemizaciji delovnih mest, za katerega izpolnjuje predpisane pogoje, in sicer z odločbo funkcionarja (predstojnika), ki vodi upravni organ. Tudi 6. člen ZDDO določa, da odločbe, ki se nanašajo na uresničevanje pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, izdaja predstojnik, če z zakonom ni drugače določeno. Pomembna je tudi določba 12. člena ZDR, da delavec ne more začeti delati v organizaciji oz. pri delodajalcu, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi in 1. odst. 11. člena ZTPDR, da delavec sklene delovno razmerje z dnem, ko nastopi delo, na podlagi sklepa o izbiri oz. pogodbe o zaposlitvi. Te določbe je potrebno tolmačiti tako, da delavec v državnem organu lahko sklene delovno razmerje šele na podlagi odločbe funkcionarja, ki vodi upravni organ (predstojnika), seveda pa mora nastopiti tudi delo pri delodajalcu. Odločbe pristojnega organa o sklenitvi delovnega razmerja in nastopa dela v konkretni zadevi ni bilo, zaradi česar tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo dopis pomočnice direktorja Uprave za organizacije in kadre tožene stranke z dne 18.8.1999 in dopis z dne 10.9.1999. Navedena dopisa namreč ne pomenita, da je tožnik s toženo stranko že sklenil delovno razmerje. Gre za dopisa pred izdajo odločbe pristojnega organa o sklenitvi delovnega razmerja. Iz zadnjega dopisa tožniku to tudi jasno izhaja.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi njegovih zahtevkov zavrnilo. Pri tem poudarja, da zavrnitev teh zahtevkov še ne pomeni, da se strinja, sprejema in pritrjuje praksi tožene stranke, ki je z navedenimi dopisi že praktično napovedala, da bo s tožnikom sklenila delovno razmerje. Postopanje tožene stranke namreč ne izključuje njene morebitne odškodninske odgovornosti. Ker pa tožnik odškodninskega zahtevka ni postavil, sodišče o njem ni moglo odločati.

Delno utemeljena je pritožba tožnika zoper odločitev o stroških postopka. V skladu s pravilno razlago 162. člena ZPP in sodno prakso je sicer državno pravobranilstvo upravičeno do stroškov za zastopanje po tarifi o odvetniških storitvah, vendar stroški zastopanja pripadajo pravobranilcu le v primerih, če RS in druge subjekte, ki so določeni v Zakonu o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur.l. RS št. 20/97, 56/2002) dejansko zastopa državno pravobranilstvo. V konkretni zadevi je državno pravobranilstvo podalo le odgovor na tožbo in pripravljalno vlogo dne 15.5.2001, višji strokovni sodelavec Državnega pravobranilstva pa je pristopil na obravnavo dne 3.4.2001. Na kasnejše obravnave je pristopil D. K., ki ga je državni pravobranilec pooblastil za zastopanje. Tudi pripravljalno vlogo z dne 23.11.2001 je podala RS, Ministrstvo za notranje zadeve, ne pa državno pravobranilstvo. Zato je v skladu s stroškovnikom tožena stranka upravičena le do povrnitve 440 točk po Odvetniški tarifi, kar glede na vrednost točke, z upoštevanjem 2% za materialne stroške, 15.800,00 SIT za pričnine ter 2.720,00 SIT za takse, skupaj znaša 63.400,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku izreka izpodbijane sodbe (odločitvi o stroških), tako da je znesek po prvi stopnji prisojenih stroškov v višini 154.520,00 SIT znižalo na 63.400,00 SIT. Ker je tožnik s pritožbo uspel le v neznatnem obsegu, je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da sam krije svoje pritožbene stroške.