Jedro

Imenovanje notarja opravi z zakonom pooblaščeni minister za pravosodje izmed kandidatov, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Znotraj teh zakonskih meja in namena pooblastila pa je sama odločitev o izbiri prepuščena ministru, ki mora pri svoji odločitvi upoštevati merila iz 10.a člena Zakon o notariatu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.1.2005 in hkrati zavrnilo tudi tožničin zahtevek na povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Z navedeno odločbo je minister za pravosodje na podlagi določbe 1. odstavka 10. člena in 10.a člena Zakona o notariatu (ZN) imenoval za notarja na notarskem mestu v S., za zasedbo katerega se je potegovala tudi tožnica, kandidata U.M., prizadeto stranko v tem upravnem sporu.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da v obravnavanem primeru med strankami ni sporno, da sta oba prijavljena kandidata izpolnjevala formalne pogoje za zasedbo notarskega mesta. Sporna je le ministrova odločitev o tem, kateri od obeh kandidatov je primernejši glede na določbe 10.a člena ZN, po kateri se morajo upoštevati zlasti kandidatovo dosedanje strokovno delo ter njegova dodatna strokovna usposobljenost in dodatna znanja. Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo, da je tožena stranka svojo izbiro oprla na objektivno in subjektivno argumentacijo. Prednost je dobil izbrani kandidat pred tožnico zato, ker jo presega po dolžini opravljanja dela pri notarju, kjer je doslej delal na mestih notarskega pripravnika, notarskega kandidata in notarskega namestnika. Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke zakonita in zadostuje minimalnim kriterijem glede obrazložitve. Meni, da ima tožena stranka, ob dokaj nedoločenih oziroma pomanjkljivo določenih kriterijih, za izbiro med ustreznimi kandidati za notarja dejansko prepuščeno široko polje lastne presoje (diskrecije) pri odločanju o najprimernejšem kandidatu. V to polje se sodišče pri svojem odločanju ni spuščalo. Tožnici po presoji sodišča v obravnavanem primeru tudi niso bile kršene ustavne pravice, saj je bila v postopku kandidiranja obravnavana v skladu s predpisi, samo dejstvo, da ni bila imenovana, pa glede na dejanske in pravne okoliščine te zadeve ne pomeni posega v katero od njenih z ustavo zagotovljenih pravic. Pri zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov postopka se je sodišče prve stopnje oprlo na določbe Zakona o pravdnem postopku in na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Glede zmotne uporabe materialnega prava tožnica meni, da je minister za pravosodje, ki je pristojen opraviti izbiro med prijavljenimi kandidati, dolžan upoštevati le objektivne kriterije, saj je samo ob takšni uporabi določb ZN zagotovljeno enako obravnavanje vseh prijavljenih kandidatov. Enaka obravnava pa pomeni za vse kandidate uporabo istih meril, na osnovi katerih se opravi imenovanje. Ob izpolnjevanju splošnih razpisnih pogojev minister ne sme favorizirati nobenega od prijavljenih kandidatov. Minister pa je za odločujoči kriterij, ki je pripeljal do imenovanja prizadeto stranko za notarja, uporabil kriterij, ki ga ne bi smel uporabiti, ker mu to izrecno prepoveduje že določba 8. člena ZN, natančneje 4. odstavek tega člena. Tožena stranka je svojo odločitev jasno in natančno obrazložila v svoji odločbi, in sicer glede na kriterij za izbiro, ki ga ne bi smela uporabiti. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je prav tako podan v kršitvi določbe 8. člena ZN, saj dolžina tožničinega opravljenega dela ne more biti izenačena z delom notarja. Tudi dodatno delo in dodatno izobraževanje s področja notariata, ki ga je štela tožena stranka v prid izbranemu kandidatu, je ugotovitev, ki vnovič pomeni favoriziranje kandidata, ki prihaja iz notarskih vrst. Tudi sodniki se udeležujejo izobraževanja, sam vpis v magistrski študij pa po mnenju tožnice ne more biti kriterij, ki bi ga tožena stranka sploh smela upoštevati, saj gre zaenkrat zgolj za vpis in še to na pravno področje, ki ima le posredno zvezo z opravljanjem notarskega dela. Tožnica je opravljala delo kot sodnica in nato odvetnica na delih, ki so ga po uvedbi notariata prevzeli notarji. Zato je v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj izbrani kandidat ni nič bolj strokovno usposobljen kot tožnica.

Na tožničino pritožbo je vložil odgovor na pritožbo prizadeti imenovani notar, ki predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

V obravnavanem primeru je sporno razmerje imenovanje prizadete stranke na razpisano prosto mesto notarja v S. Po pritožbenih trditvah naj bi minister za pravosodje izdal odločbo o imenovanju notarja z nepravilno uporabo določbe 4. odstavka 8. člena ZN.

Med strankama ni sporno, da je na dan izdaje odločbe o imenovanju (21.11.2005) še veljal Zakon o notariatu z vključeno novelo tega zakona ZN-C. Po navedeni določbi 4. odstavka 8. člena ZN (ZN-UPB1, Uradni list RS, št. 23/2005) se šteje, da pogoj iz 5. točke 1. odstavka tega člena izpolnjuje tudi oseba, ki je opravljala najmanj pet let poklic odvetnika ali funkcijo sodnika na pravdnem ali nepravdnem področju, ali funkcijo državnega pravobranilca in oseba, ki je redni ali izredni profesor civilnega prava. Navedena praksa torej enakovredno nadomešča zahtevano prakso iz 5. točke 1. odstavka 8. člena ZN, ki kot pogoj za izpolnjevanje pogojev za imenovanje za notarja določa, da mora imeti kandidat prakso najmanj pet let kot univerzitetni diplomirani pravnik, od tega najmanj eno leto pri notarju in najmanj eno leto pri sodišču, odvetniku ali državnem pravobranilcu. Zaradi izenačevanja pogoja iz 5. točke 1. odstavka 8. člena ZN s prakso, navedeno v 4. odstavku 8. člena ZN, sta oba kandidata za razpisano prosto mesto notarja v S. izpolnjevala zakonske pogoje po razpisu za zasedbo tega mesta, kar med strankami niti ni sporno. Izbira med kandidati, ki izpolnjujejo vse predpisane pogoje, pa je po določbi 1. odstavka 10. člena ZN prepuščena ministru, pristojnem za pravosodje oziroma toženi stranki. Minister opravi izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje, upoštevajoč zlasti merila iz 10.a člena ZN, torej dosedanje strokovno delo kandidata ter njegovo dodatno strokovno usposobljenost in dodatna znanja.

Navedene zakonske meje in pooblastila ministru za pravosodje za izbiro med kandidati je po presoji pritožbenega sodišča treba dopolniti še z namenom navedenega pooblastila za imenovanje, ki ga daje ZN ministru pri konkretnem imenovanju notarja. Znotraj teh meja in namena pooblastila pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča sama odločitev o izbiri prepuščena pooblaščenemu ministru. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ima pooblaščeni minister pri izbiri kandidata široko polje diskrecije. Temu stališču pritožbeno sodišče dodaja, da je ta diskrecija vendarle omejena z vezanostjo ministra na ustavo in zakon, ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni bila presežena. Pooblaščeni minister je za izbiro med kandidatoma uporabil merila, določena v 10.a členu ZN, torej pravilno materialno pravo. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odločba o imenovanju notarja pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe o napačni uporabi 4. odstavka 8. člena ZN kot neutemeljene. Kot je bilo že navedeno, 8. člen ZN določa pogoje za imenovanje notarja. Te pogoje sta izpolnjevala oba prijavljena kandidata in zato nobena prijava ni bila zavržena zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev. Izbira pa ni bila opravljena na podlagi določb 8. člena, pač pa na podlagi meril, določenih v 10.a členu ZN. Odločitev ministra, da da prednost dosedanjemu strokovnemu delu kandidata pri notarju za imenovanje na prosto notarsko mesto, pa je po presoji pritožbenega sodišča znotraj meja pooblastila ministru za izbiro in tudi v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo bilo dano. Zato so tudi navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja irelevantne in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.